Jedro

Preživnina ni omejena zgolj na zadovoljevanje otrokovih potreb, glede katerih je izkazana določena stopnja nujnosti, temveč mora kriti vse potrebe, ki so otroku v korist, v okviru obstoja zadostnih sredstev zanje na strani tistih, ki so otroka dolžni preživljati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, v točki I izreka, spremeni tako, da se znesek 270,00 EUR nadomesti z zneskom 245,00 EUR ter znesek 600,00 EUR z zneskom 475,00 EUR, v ostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženca krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je nasprotni udeleženec dolžan k preživljanju sina: A. A. prispevati mesečno 270,00 EUR od 1. 10. 2021 dalje na račun predlagateljice - matere, in sicer razliko zapadlih preživninskih zneskov od 1. 10. 2021 do 1. 3. 2022 v višini 600,00 EUR v 15 dneh, v bodoče dospevajoče preživninske zneske pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec (točka I izreka), nadalje pa, da udeleženca postopka krijeta svoje stroške tega postopka (točka II izreka izpodbijanega sklepa).

2. Zoper odločitev vsebovano v točki I izreka izpodbijanega sklepa se pravočasno po svoji pooblaščenki pritožuje nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V tem delu je sklep nepravilen in nezakonit. Kot močno pretiran je po sodišču prve stopnje ugotovljen mesečni strošek preživljanja otroka v višini 540,00 EUR. Otrok tako obsežnih potreb nima, sicer pa nasprotni udeleženec tako visoke preživnine tudi ne more plačevati, poleg tega je sodišče zmotno ugotovilo premoženjsko stanje udeležencev oziroma le-tega ni ustrezno upoštevalo. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo ali so posamezni stroški sploh potrebni za preživljanje 7-letnega otroka in v kakšni višini so utemeljeni. Nasprotuje višini obratovalnih stroškov s trditvijo, da večstanovanjsko stavbo, ki je v celoti v lasti predlagateljice in v kateri s sinom živi, že več let uporablja več uporabnikov, poleg stanovanja, ki ga uporabljata, uporabljata drugo in tretje stanovanje dve samski dekleti, v enem stanovanju živi tričlanska družina, dodatno pa je v hiši še poslovni prostor, ki ga uporablja najemnik. Kdo kaj plačuje in v kakšnem znesku ter kolikšen znesek obratovalnih storitev se nanaša na posameznega uporabnika oziroma stanovanje oziroma poslovni prostor, ni izkazano. Računi, ki jih je predlagateljica predložila se glasijo nanjo, ni pa izkazala, da bi se nanašali le na porabo nje in sina. Tako je predložila račune za komunalne storitve, ki se glasijo nanjo kot npr. strošek za vodo 9,50 EUR, čeprav se zneski na računih nanašajo na vse uporabnike in na celotno hišo, v celoti pa jih plačuje predlagateljica. Očitno je torej, da je predložila račune, ki se nanašajo na celotno hišo (tudi računi za elektriko) in s tem prikazala višje stroške kot dejansko odpadejo na otroka ter zavedla sodišče. Stroški, ki jih prikazuje kot njune stroške je treba razdeliti na vse uporabnike hiše. Nerealno, neverjetno in pretirano je, da bi na otroka odpadel znesek 84,00 EUR mesečno zgolj iz naslova obratovalnih stroškov. Stroški kabelske TV in RTV prispevka bi se morali deliti med vse uporabnike hiše, ne le na predlagateljico in otroka, saj bi jih morala plačevati v vsakem primeru, tudi, če bi te storitve uporabljala le ona. Vsi obratovalni stroški bi se torej glede na število uporabnikov morali deliti na pet delov (štiri stanovanja in en poslovni prostor) oziroma osem delov (ko gre za porabo na osebo). V celoti kot pretirane in nepotrebne graja stroške 5,00 EUR mesečno za dodatne šolske potrebščine, 130,00 EUR za hrano (poleg obrokov v šoli), za čistila in praške 40,00 EUR, posebej nasprotuje 25,00 EUR mesečnemu znesku za obutev ter 50,00 EUR mesečno za obleko, za knjige 12,00 EUR mesečno, pretiran je znesek za dejavnosti in letovanja 55,00 EUR mesečno ter dodatnih 35,00 EUR za judo ter 10,00 EUR mesečno za zdravila brez recepta, hkrati pa za rojstne dneve prijateljev in sošolcev ter rojstni dan otroka 25,00 EUR mesečno. Otrokovi potrebni stroški tako nikakor ne znašajo 540,00 EUR mesečno. Nadalje prereka tudi mesečne prihodke udeležencev. Zatrjuje, da ima predlagateljica višjo plačo kot nasprotni udeleženec, poleg tega nesporno prejema najemnino 300,00 EUR od družbe B. d.o.o., ki ima v najemu poslovni prostor v njeni lasti, hkrati predlagateljici ni verjeti, da bi ostalim uporabnikom dajala tri stanovanja v brezplačno uporabo, pri čemer je nasprotni udeleženec na naroku 4. 3. 2022 pojasnil, da se je oddaja stanovanj oglaševala, vsak najemnik plačuje 220,00 EUR najemnine, v stanovanju ne živijo prijatelji ali znanci, ampak ljudje, izbrani na podlagi objav, do česar se sodišče ni opredelilo. Prav tako predlagateljica ni izkazala, da bi stanovalci financirali investicije tako, da predlagateljica dejansko prejema še dodatnih 660,00 EUR mesečne najemnine, česar sodišče ni upoštevalo. Prav tako ne drži, da s partnerko plačuje 400,00 EUR mesečne najemnine, plačuje jo 450,00 EUR mesečno, torej 225,00 EUR vsak, sicer pa je partnerka noseča in bo rodila julija 2022, česar sodišče ni upoštevalo, z gotovostjo bo tako moral že čez tri mesece preživljati dva otroka. Nadalje sodišče ni upoštevalo, da je v sodni poravnavi določeno, da ob vsakem pričetku stikov oče prevzame otroka na njegovem domu in ga ob koncu stikov tam tudi preda, kar pomeni, da je celotno časovno in stroškovno breme izvedbe stikov na strani nasprotnega udeleženca, ki živi v S., predlagateljica z otrokom pa v L. ter traja pot med njunima bivališčema 57 minut v eno smer, razdalja 78,1 km v eno smer, kar je povezano z mesečno potrošnjo bencina med 300,00 in 400,00 EUR. Poleg tega ima predlagateljica ne le višjo plačo, temveč tudi obsežno premoženje, nasprotni udeleženec pa premoženja nima. Meni, da je primerna preživnina 150,00 EUR mesečno, zato je neutemeljena tudi odločitev sodišča prve stopnje, da mora plačati še razliko preživnine 120,00 EUR od vložitve predloga. Priglaša stroške.

3. Predlagateljica v odgovoru na pritožbo v celoti kot neutemeljene prereka pritožbene trditve in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V postopku so bile uporabljene določbe Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) in Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), subsidiarno, na podlagi 42. člena ZNP-1 pa še ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je odločilo o preživnini za mladoletnega A. A. (v nadaljevanju otrok), starega v času odločanja na prvi stopnji 7 let (rojen ... 2014), ki je obiskoval v šolskem letu 2021/2022 drugi razred osnovne šole (v L.).

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znašajo mesečne potrebe otroka 540,00 EUR, da starša (predlagateljica in nasprotni udeleženec) prejemata približno enako mesečno neto plačo1, ugotovilo je, kakšno je njuno premoženjsko stanje (mati je lastnica večstanovanjske hiše, oče pa nima premoženja), ter da morata zaenkrat preživljati le sebe in skupnega otroka A. A.2 Posledično je odločilo, da je nasprotni udeleženec dolžan za preživljanje mladoletnega otroka plačevati polovico otrokovih mesečnih potreb, torej odpade na vsakega od staršev 270,00 EUR, mati pa je sicer dolžna nuditi otroku ves čas varstvo in oskrbo, razen dveh vikendov mesečno, ko je otrok, glede na določene stike, pri očetu.

8. Pritožbeno sporna je odločitev o višini preživnine za mladoletnega otroka, pri čemer nasprotni udeleženec meni, da bi bila primerna preživnina, ki bi jo moral mesečno plačevati 150,00 EUR, pri tem pa graja posamezne postavke ugotovljenih otrokovih potreb ter hkrati zatrjuje, da materialne zmožnosti staršev niso bile pravilno ugotovljene, saj ima predlagateljica bistveno višje prihodke od njega (ima višjo plačo, poleg katere dobi še sredstva iz naslova najemnin).

9. Med udeležencema je bila v tem postopku sklenjena delna sodna poravnava dne 11. 2. 2022, v kateri sta se dogovorila, da se mladoletni otrok zaupa v vzgojo in varstvo materi ter o načinu in izvedbi stikov otroka z očetom, odprto v postopku pa je ostalo vprašanje višine preživnine, o čemer je sodišče odločilo s sedaj izpodbijanim sklepom.

10. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona ter 42. členom ZNP-1, prav tako tudi ne tistih, na katere se v pritožbi sklicuje nasprotni udeleženec in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je v celoti in popolnoma ugotovilo za ta postopek vsa pravno odločilna dejstva, na tej podlagi pa sprejelo delno napačne materialnopravne zaključke o višini mesečne preživnine za mladoletnega otroka, ko je potrebe otroka ocenilo nekoliko previsoko, pravilno pa je sicer porazdelilo preživninsko breme med staršema.

11. Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca (189. člen DZ).

**Otrokove potrebe:**

12. Sodišče mora pri odmeri preživnine upoštevati otrokovo korist, preživnina mora biti primerna za zagotavljanje otrokovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja ter zajemati stroške otrokovih življenjskih potreb, predvsem stroške prebivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb (190. člen DZ).

13. Pritožbena graja o previsoko ocenjenih potrebah mladoletnega otroka je delno utemeljena.

14. Pritožba graja kot previsoko ugotovljene obratovalne stroške v višini 84,00 EUR mesečno. Pri tem se sklicuje na previsoko porabo električne energije, kar sodišče druge stopnje zavrača kot neutemeljeno, saj je v mesečnem strošku iz naslova električne energije (96,75 EUR) zajet tudi strošek kurjave. Tako sodišče druge stopnje nima pomislekov v realnost navedenega stroška, ko na otroka mesečno odpade 48,30 EUR. Ni utemeljena pritožbena graja višine stroškov komunalnih storitev, saj je sodišče prve stopnje te stroške razdelilo na pet delov ter petina v višini 9,50 EUR odpade na otroka. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo ostale obratovalne stroške (kabelska TV, RTV prispevek, voda in drugo) ter delež, ki pade na otroka, torej, da poleg stroškov električne energije 48,30 EUR, otrokov delež še za ostale stroške znaša 35,70 EUR, kar je življenjsko in izkustveno sprejemljiv strošek dvočlanskega gospodinjstva iz naslovov, kot jih je opredelila predlagateljica in jih je specificiralo sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožba v tem obsegu ni utemeljena.

15. Ni utemeljena pritožbena graja, da otrok mesečno za dodatne šolske potrebščine ne porabi 5,00 EUR mesečno (na letni ravni bi to bilo 60,00 EUR), to dejstvo graja pritožba zgolj na pavšalni ravni, medtem ko je sodišče podalo ustrezne razloge, na kaj se ta dodatni strošek nanaša3. Nadalje po oceni sodišča druge stopnje ni pretiran znesek za zdravila brez recepta mesečno v višini 10,00 EUR (na letni ravni 120,00 EUR), posebej ob dejstvu, ko sodišče prve stopnje ugotavlja, da so otroku določena zdravila brez recepta glede na njegovo zdravstveno stanje potrebna4. Prav tako je neutemeljena pritožbena graja v zvezi z ugotovljenim zneskom za otrokovo prehrano (izven šolskih obrokov) v višini 130,00 EUR mesečno. Upoštevaje dejstvo, da je otrok v povprečju dva vikenda mesečno pri očetu, bi torej znašal dnevni znesek za otrokovo prehrano približno 5,00 EUR5. To je znesek, ki za nabavo zdrave prehrane otroku (sadje, zelenjava idr.), nikakor ni pretiran. Nenazadnje je primerno ocenjen tudi znesek iz naslova osebne higiene ter čistil in pralnih praškov, pritožbena graja v tej smeri je povsem pavšalna, sodišče druge stopnje zato sprejema razloge, ki jih je v zvezi s temi postavkami obširno podalo sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

16. Utemeljena je pritožbena graja, ko sodišče prve stopnje prizna med otrokove mesečne potrebe za obutev 25,00 EUR (oziroma 300,00 EUR na letni ravni), za obleko pa 50,00 EUR mesečno (oziroma na letni ravni 600,00 EUR). Iz obeh naslovov je priznati znesek skupno 60,00 EUR (kar na letni ravni znaša 720,00 EUR), saj po oceni sodišča druge stopnje ta znesek zadošča za pokritje nakupa oblačil in obutve 7-letnemu otroku6. Nadalje je utemeljena pritožbena graja tudi v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je priznalo 50,00 EUR mesečnih stroškov iz naslova prostega časa (ki zajema nakup knjig, jahanje, izlete, tečaje, športne igre). Tako ima pritožba prav, da nakup knjig, ki ga v mesečnem znesku 12,00 EUR priznava sodišče prve stopnje ni nujna življenjska potreba, zato le-tega ni moč v tej višini priznati kot mesečni življenjski strošek, pri tem sodišče druge stopnje sledi pritožbi, da si lahko otrok določene knjige izposodi tudi v knjižnici. Sicer pa so tudi ostali stroški zajeti v tej postavki kot npr. za žepnino v zvezi z udeležbo na gasilskih taborih, športnih igrah, letovanja preko Zveze prijateljev mladine, tečaje plavanja in jahanja ter izlete, po oceni sodišča druge stopnje nekoliko pretirani ter je primeren znesek iz naslova prostega časa 30,00 in ne 50,00 EUR mesečno, kot je določilo sodišče prve stopnje (kar na letni ravni znaša 360,00 EUR). Nadalje je utemeljena pritožbena graja v zvezi s priznanjem zneska 25,00 EUR mesečno iz naslova rojstnih dni, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je za to postavko primeren znesek 10,00 EUR mesečno (oziroma 120,00 EUR letno). Sodišče druge stopnje je v tej posledici pritožbi delno ugodilo ter iz naslova prostega časa priznalo tožniku 30,00 EUR (namesto 50,00 EUR), iz naslova rojstnodnevnih zabav 10,00 EUR (namesto 25,00 EUR) ter iz naslova obleke in obutve namesto skupno 75,00 EUR, 60,00 EUR mesečno. Sodišče druge stopnje posledično ocenjuje, da znašajo v povprečju mesečne potrebe otroka 490,00 EUR in ne 540,00 EUR, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje.

17. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je višina mesečnih potreb otroka, razen glede v točki 16 izpostavljenih postavk, glede katerih je pritožbi delno ugodilo, ocenjena realno. Pri tem je potrebno posebej izpostaviti, da gre za vrednostno oceno mesečnega stroška ugotovljenih preživninskih potreb otroka, ki je le računski približek k potrebnim stroškom, s katerim se lahko zagotovijo njegove življenjske potrebe in je zato potrebno uporabiti vrednostni in ne matematični pristop. Pri tem pa je poudariti, da preživnina ni omejena zgolj na zadovoljevanje otrokovih potreb, glede katerih je izkazana določena stopnja nujnosti, temveč mora kriti vse potrebe, ki so otroku v korist, v okviru obstoja zadostnih sredstev zanje na strani tistih, ki so otroka dolžni preživljati.7 **Očetove preživninske zmožnosti:**

18. Starši morajo preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj (prvi odstavek 183. člena DZ), upoštevaje se torej materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca v okviru otrokovih potreb (189. člen DZ).

19. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da otrokova starša prejemata mesečno približno enako plačo (oba sta policista), pri čemer je ugotovilo, da je v zadnjih šestih mesecih predlagateljica povprečno prejela 1.411,50 EUR plače, nasprotni udeleženec pa 1.355,00 EUR mesečno8. Oba mesečna prihodka zadostujeta za pokritje polovice otrokovih mesečnih potreb. Tako sodišče druge stopnje ugotavlja, da je nasprotni udeleženec kot preživninski zavezanec zmožen plačevati mesečno zgolj iz svoje plače 245,00 EUR. Zaenkrat je dolžan preživljati poleg sebe, le še mladoletnega sina. Sodišče pri tem ne more slediti njegovim pritožbenim trditvam o preživljanju še enega otroka, ker je njegova partnerka noseča, saj učinki pravnomočnosti vežejo na čas odločanja na prvi stopnji, torej na dejansko stanje v času zaključka glavne obravnave, bodočih negotovih dejstev zato ni moč upoštevati v tem postopku. Glede na njegove mesečne stroške pa je sposoben k preživljanju mladoletnega sina prispevati 245,00 EUR mesečno. Enako tudi otrokova mati. Zaradi tega se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem kakšno je sicer njuno premoženje in ali mati pridobiva poleg svoje plače še kakšne druge dohodke, saj je ob dejstvu, da tako mati kot oče pridobivata mesečno dovolj visoko plačo, da lahko brez skrbi za svoje lastno preživljanje pokrijeta polovico mesečnih potreb otroka, razglabljanje o boljših premoženjskih zmožnostih matere brezpredmetno. Oba starša sta namreč za zadovoljevanje otrokovih življenjskih potreb dolžna poskrbeti v enaki meri, razen v primeru, če bi na strani enega od njiju obstajale tako slabe premoženjske in pridobitne zmožnosti, da tega ne bi bil sposoben, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Oba starša sta otrokove potrebe zmožna kriti že iz rednih mesečnih prihodkov (plače). Sodišče druge stopnje zato na vsa ostala pritožbena izvajanja v zvezi s premoženjem predlagateljice oziroma njenih dodatnih prihodkih, ni odgovarjalo, saj v zadevi niso v ničemer pravno odločilna (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Sodišče druge stopnje v odgovor pritožbenim trditvam, da ima nasprotni udeleženec še dodatne stroške v zvezi z izvajanjem stikov z otrokom dodaja, da pri tem ni moč spregledati dejstva, da mora predlagateljica, razen dveh vikendov v mesecu, za otroka ves čas skrbeti in mu nuditi varstvo, vzgojo in oskrbo, kar ni mogoče odmeriti v denarju (137. člen DZ). Nenazadnje v stroške otrokovega preživljanja niso všteti nekateri stroški, ki so sicer otroku potrebni in jih sodišče prve stopnje izpostavlja v točki 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa, česar pritožba ne izpodbija in kar bo šlo tudi v breme predlagateljice. Posledično sodišče druge stopnje ocenjuje, da je preživninsko breme med staršema enakomerno porazdeljeno (135. člen DZ).

21. V posledici navedenega je pritožba delno utemeljena, sodišče druge stopnje ji je delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje zaradi pravilne uporabe materialnega prava spremenilo tako, da je ob dejstvu ugotovljenih otrokovih potreb v višini 490,00 EUR mesečno, določilo nasprotnemu udeležencu kot preživninskemu zavezancu 245,00 EUR mesečne preživnine za otroka (kar znaša polovico otrokovih mesečnih potreb), hkrati pa je spremenilo še znesek do plačila razlike preživnine iz 600,00 EUR na 475,00 EUR9 (peta alineja 358. člena ZPP), v ostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

22. Sodišče o stroških postopka za varstvo koristi otroka odloči po prostem preudarku (101. člen ZNP-1). Oba udeleženca krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, nasprotni udeleženec za pritožbo, s katero je uspel v minimalnem delu, predlagateljica pa za odgovor na pritožbo, ki ni prispeval k rešitvi zadeve na drugi stopnji (155. člen ZPP).

1 V zadnjih šestih mesecih je predlagateljica zaposlena kot policistka prejela neto mesečno plačo od 1.307,00 do 1.598,00 EUR mesečno, povprečno torej 1.411,50 EUR, nasprotni udeleženec, ki je prav tako zaposlen kot policist pa od 1.270,00 do 1.438,00 EUR, povprečno 1.355,00 EUR mesečno ter kakšno je njuno premoženjsko stanje (mati je lastnica večstanovanjske hiše, oče pa nima premoženja) ter, da morata zaenkrat preživljati le sebe in skupnega otroka A. A. 2 Sicer je partnerka nasprotnega udeleženca noseča in bo rodila v mesecu juliju 2022. 3 Glej točko 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa (dodatne potrebščine so: pisala, zvezki, šilčki, lepila in drugo). 4 Glej točko 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa. 5 Za cca. 26 dni v mesecu. 6 Stroški nabave potrebnih oblačil za trening juda so zajeti v posebni postavki. 7 Sodba VSRS II Ips 141/2013 z dne 19. 9. 2013, sklep VSRS II Ips 143/2012 z dne 18. 10. 2012. 8 Razlika je cca. 55,00 EUR v korist matere. 9 Nasprotni udeleženec je od vložitve predloga, od 1. 10. 2021 do 28. 2. 2022 mladoletnemu sinu plačeval 150,00 EUR mesečno, zato mora za pet mesecev doplačati po 95,00 EUR, skupno 475,00 EUR (glej točko 18 obrazložitve izpodbijanega sklepa).