Jedro

Določba drugega odstavka 226. člena ZPP ne pomeni, da bi morala tožeča stranka predložiti prevod dokaznih listin po sodno določenem tolmaču. To pa ne pomeni, da mora prevod takšnih listin izdelati oseba, imenovana s strani sodišča.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku točke I. izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 96912/2011 z dne 7.7.2011 v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo, ki jo je izdalo 25.9.2012 odločilo: „I. sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 96912/2011 z dne 7.7.2011 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku.

Tožena stranka G d.o.o., je dolžna tožeči stranki E S.R.L., plačati znesek 16.232,57 z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot jih določa italijansko pravo od 6.7.2011 do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki izvršilne stroške v višini 227,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot jih določa italijansko pravo od 7.8.2011 do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 1.849,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot jih določa italijansko pravo, ki tečejo od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka do plačila.

IV. Zavrne se zahtevek za zakonske zamudne obresti, kolikor presega zakonske zamudne obresti po italijanskem pravu.“

2. V pritožbenem roku je tožena stranka vložila pritožbo, s katero je uveljavljala vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine uveljavljala plačilo neporavnanih obveznosti po štirih računih za izdano blago in opravljene storitve toženi stranki in po obračunu zamudnih obresti do vložitve predloga za izvršbo. Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti tožbenega zahtevka sklepalo na podlagi izvedenih dokazov in sicer listinskih dokazov, ki sta jih predložili pravdni stranki in izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke ter prič Aa.V., Ab.V. in Z.Š..

6. Tožena stranka v pritožbi izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, s katero je utemeljilo pasivno legitimacijo tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče je v tem smislu prepričljivo podalo dokazno oceno o tem, da je tožena stranka tista, ki je pri tožeči stranki naročila in prevzela blago, ki je predmet vtoževanih računov 53/E, 77/E in 2/E, kakor tudi naročila izvedbo popravila betonske črpalke, kot je obračunano z računom št. 12/E. Prepričljive dokazne ocene prvostopenjskega sodišča tožena stranka ne more omajati zgolj s sklicevanjem na okoliščino, da Ab. V., ki je očitno nesporno naročal in prevzemal blago pri tožeči stranki, ni bil zaposlen ali kapitalsko udeležen ali bil zastopnik tožene stranke, kakor tudi, da tožena stranka računov tožeče stranke nima evidentiranih v svojem knjigovodstvu. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je prepričljiva utemeljitev prvostopenjskega sodišča, ko je pasivno legitimacijo tožene stranke utemeljilo predvsem na dokazni oceni izpovedi zastopnika tožeče stranke ter zaslišanih prič Aa.V., ki je bil v spornem obdobju zakoniti zastopnik tožene stranke, njegovega sina Ab.V., ki je prevzemal blago pri tožeči stranki in Z.Š.. Sodišče prve stopnje je kot prepričljivo upoštevalo predvsem izpoved Aa.V., da je bil zgolj formalni zastopnik tožene stranke, medtem ko je vse posle prepustil njegovemu sinu Ab.V.. Ob takšni (četudi neformalni) porazdelitvi vlog pri upravljanju tožene stranke ne more biti nobenega dvoma, da je na ta način Ab.V. v razmerju s tretjimi osebami nastopal v imenu tožene stranke. Pritožbeno sodišče zato v celoti pritrjuje takšni dejanski ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, ki temelji na prepričljivi dokazni oceni vseh zaslišanih prič in zakonitega zastopnika tožeče stranke.

7. Neutemeljena je pritožba tudi v tistem delu, ko smiselno uveljavlja postopkovno kršitev, ker je sodišče prve stopnje dokazno upoštevalo račune tožeče stranke, ki so bili sodišču predloženi s prevodom, ki je bil tekom postopka popravljen. S tem v zvezi je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi morala tožeča stranka predložiti prevod dokaznih listin po sodno določenem tolmaču. V skladu z drugim odstavkom 226. člena ZPP mora stranka, ki v dokazne namene predloži listino, ki je sestavljena v tujem jeziku, predložiti tudi njen overjen prevod. To pa ne pomeni, da mora prevod takšnih listin izdelati oseba, imenovana s strani sodišča. Tožeča stranka je vtoževane račune predložila skupaj s prevodom, sestavljenimi s strani sodnega tolmača za italijanski jezik. Okoliščina, da je tolmač v toku postopka popravil prevod posamezne klavzule na predloženih listinah, ne pomeni, da tako predložena listina nima nobene dokazne vrednosti. Ob tem pa je potrebno upoštevati tudi, da sodišče dokazne ocene ni gradilo izključno na navedenih listinah tožeče stranke.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni trdila in dokazovala, da naj bi toženi stranki sporne račune poslala, ali jo seznanila z dejstvom, da je zanjo opravila storitve. Tožeča stranka je s tem v zvezi predložila tudi pozive tožene stranki preko svojega pooblaščenca pred vložitvijo predloga za izvršbo z dne 10.9.2010 (A12) in z dne 4.10.2010 (A13). Sklicevanje tožene stranke, da naj pred vložitvijo tožbe ne bi bila seznanjena z zahtevki tožeče stranke, je torej neutemeljeno.

9. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da bi moralo sodišče opredeliti rok plačila, saj je zapadlost računa jasno opredeljena v vseh vtoževanih računih. Z okoliščino, da je tožeča stranka zapadlost računa opredelila z dnem izstavitve računa, pa je bila tožena stranka očitno seznanjena, saj so računi opremljeni s podpisom prejemnika računa.

10. Sicer pa glede na podano trditveno podlago tožene stranke in izvedene dokaze niti ni sporno, da je Ab.V. naročil in prevzel blago po vtoževanih računih 53/E, 77/E in 2/E (A2 do A6) in naročil popravila betonske črpalke in prevzel opravljeno delo po računu 12/E (A8). Ker iz že pojasnjenih razlogov pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča o tem, da je Ab.V. posle sklepal v imenu tožene stranke, je potrebno odgovoriti le še na tisti del pritožbenih navedb, s katerimi izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da je tožeča stranka že prejela plačilo za dobavljeno blago oziroma opravljene storitve. Trditveno in dokazno breme je bilo na strani tožene stranke. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da takšnega dokaznega bremena tožena stranka ni zmogla, saj ne zadostuje zgolj neprepričljiva izpoved priče V.Ab. o plačilu v gotovini. Na takšno dejstvo pa ni mogoče sklepati niti iz okoliščine, da je na vtoževanih računih datum zapadlosti opredeljen z dnevom izdaje računa.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek kršitve postopka pred prvostopenjskim sodiščem, ker naj bi bila tožena stranka šele na naroku 25.9.2012 seznanjena z imenovanjem tolmačke, ki je sodelovala na naroku za glavno obravnavo pri zaslišanju zakonitega zastopnika tožeče stranke. Tožena stranka pomanjkljivost utemeljuje s tem, da je bilo na ta način onemogočeno uveljavljanje izločitvenih razlogov za tolmačko. Tožena stranka s tem v zvezi niti ne zatrjuje obstoja takšnih izločitvenih razlogov, niti kdaj naj bi zanje izvedela ter kako naj bi ti sploh vplivali na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zato ni mogoče niti govoriti o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka.

12. Upoštevaje navedeno se tako izkaže, da niso podani v pritožbi navedeni pritožbeni razlogi. Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je prvostopenjsko sodišče zato pravilno sklepalo na utemeljenost tožbenega zahtevka, o katerem je odločilo v drugem odstavku točke I. in v točki II. izreka izpodbijane sodbe.

13. Pritožbeno sodišče pa je v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ugotovilo v prvem odstavku I .točke izreka izpodbijane sodbe nepravilnost, ki je v tem, da je ta del odločitve neskladen z drugim odstavkom I. točke izreka in z II.. točko izreka prvostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku po spremenjeni tožbi odločilo na ta način, da je toženi stranki naložilo plačilo po razširjenem tožbenem zahtevku (drugi odstavek točke I. izreka) in o izvršilnih stroških (točka II. izreka), s pripadajočimi obrestmi. Ker je prvostopenjsko sodišče na ta način odločilo o zahtevku, kot da bi ga tožeča stranka uveljavljala s tožbo, pa bi moralo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 96912/2012 z dne 7.7.2011 razveljaviti v še nerazveljavljenem delu. S tem, ko pa je prvostopenjsko sodišče v prvem odstavku točke I. izreka sodbe odločilo o tem, da ostane v veljavi tudi citirani sklep o izvršbi v prvem in tretjem odstavku, pa je v izreku ustvarilo situacijo, kot da je dvakrat odločilo o istem tožbenem zahtevku tožeče stranke. Takšna odločitev nima podlage niti v trditvenih navedbah tožeče stranke, niti v obrazložitvi same sodbe. Gre torej za pomanjkljivost, ki ima sicer naravo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, katera pa je odpravljiva tudi s strani pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je zato v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ta del sodbe spremenilo tako, da je še nerazveljavljeni del sklepa o izvršbi razveljavilo.

14. Ker v okviru uradnega preizkusa prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je pri tem upoštevalo, da je pritožbi ugodilo samo v nebistvenem delu, ki ne spreminja uspeha tožene stranke v celotnem postopku. Tožena stranka je zato dolžna sama nositi stroške pritožbenega postopka.