Jedro

V primeru izločitvenega razloga 4.a točke 39. člena ZKP mora biti najprej ugotovljeno, da gre za nedovoljen dokaz, nato pa še, da je vsebina dokaza takšna, da je lahko vplivala na nepristranskost sodišča. Izjava obsojenca, dana ob pregledu psihiatru, ki jo ta povzame v izvedenskem mnenju, ni nedovoljen dokaz.

Izrek

Zahteve zagovornikov obsojenega E.P., obsojenega R.P. in njegovih zagovornikov za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obsojeni E.P. je dolžan plačati 2.000 EUR, obsojeni R.P. pa 1.000 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je obsojenca spoznalo za kriva kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ ter jima na podlagi istega zakonitega določila izreklo vsakemu kazen trinajst let zapora. V izrečeno kazen je obema obsojencema vštelo čas prebit v priporu, od 24.8.2004 dalje. Obsojencema je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, oškodovanko pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. Višje sodišče v Kopru je pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo; obsojencema pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zahteve za varstvo zakonitosti vložili: – zagovorniki obsojenega E.P. dne 24.10.2005, kot navajajo, iz vseh razlogov po zakonu, predvsem pa zaradi kršitve kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da opravi preizkus pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti in v okviru uveljavljenih kršitev postopka zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in zniža izrečeno kazen zapora oziroma izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. V zahtevi navajajo, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sta v senatu sodišča prve stopnje sodelovala kot predsednik senata in sosodnik sodnika, ki ne bi smela v tej zadevi soditi in bi morala biti izločena skupaj s celotnim senatom. Sodnika, ki sta sodelovala pri odločanju, sta imela že vnaprej trdno izoblikovano mnenje in stališče v zadevi, kar kaže tudi to, da senat ni dopustil predlaganega dokaza z imenovanjem izvedenca psihologa. Po mnenju vložnikov navedeno vzbuja dvom v nepristranskost predsednika senata in sosodnika, ki sta pred glavno obravnavo sodelovala v izvenobravnavnih senatih ob odločanju o podaljšanju pripora ter so bili zato podani razlogi za izločitev po 4.a točki in 6. točki 39. člena ZKP, česar pa ne sodišče prve ne sodišče druge stopnje nista upoštevali. Z dokazi in listinami so se pred obravnavo seznanili tudi porotniki kot člani senata, zato velja tudi zanje očitek dvoma v njihovo nepristranskost. Po mnenju vložnikov je podana kršitev iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v tem, ker zagovornik ni bil obveščen, niti vabljen na javno sejo pritožbenega sodišča, na kateri se je obravnavala pritožba obsojenega E.P. Izrečena kazen trinajst let zapora je po mnenju vložnikov pretirana in nezakonita; – obsojeni R.P. dne 28.10.2005 zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da Vrhovno sodišče njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zahtevi navaja, da se dogajanja v kritični noči ne spominja, razen prizora pokojnega, ki je grozil z nožem v roki. Sodišče je ugotovilo obstoj obarvanega naklepa, čeprav zato ni imelo podlage v ugotovljenih dejstvih. Tekom glavne obravnave je bilo ugotovljeno, da s pokojnim ni bil v sporu, zato ni imel motiva za storitev očitanega kaznivega dejanja. Do takšnega sklepa je sodišče prišlo s posplošeno navedbo, da je spor med njegovim očetom in pokojnim kritičnega večera prerasel in se prenesel tudi nanj, za kar pa ni podlage v izvedenih dokazih. Vložnik je mnenja, da je v času storitve kaznivega dejanja bil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti zaradi popite večje količine alkohola, zato se celotnega dogajanja ne spominja. Izvedenec psihiater ni zadovoljivo pojasnil, na podlagi česa je prišel do sklepa, da spornega dne ni bil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Sodišče je ugotovilo sledi njegovih obuval na kraju dogajanja ter na prstnem košu pokojnika, ni pa pojasnilo, na podlagi česa ni verjelo priči M.Š. glede njegovega nošenja natikačev, čeprav je v ostalem njeno izpoved v celoti sprejelo. Sporna je po njegovem mnenju ugotovitev sodišča, da je bilo dejanje storjeno v sostorilstvu, ker da je smrt oškodovanca nastopila s hkratnim stopanjem po prsnem košu pokojnega, kar naj bi zagrešil on, ter pritiskanjem na pokojnikov vrat z neznanim predmetom, kar naj bi zagrešil njegov oče. Ta ugotovitev sodišča je po mnenju vložnika v nasprotju z ugotovitvami izvedenca sodne medicine, saj je smrt pokojnega nastopila izključno zaradi davljenja pokojnega z neznanim predmetom več kot pet minut. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje bi sodišče kvečjemu lahko podalo sklep o njegovi krivdi za povzročitev hudih telesnih poškodb pokojnega. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni verjelo izpovedi njegovega očeta, da jima je pokojni grozil in napadel z nožem ter da je prišlo do prerivanja med njimi, kar dokazujejo tudi poškodbe, najdene na njem in očetu. Sodišče ni posebej ugotavljalo, kdo točno je pri žgal sveči v hiši pokojnega ter odprl ventil štedilnika in omogočal uhajanje plina iz jeklenke, ampak je zadevno okoliščino pripisalo obsojencema. Meni, da je sodišče tekom postopka zagrešilo več bistvenih kršitev postopka, dejansko stanje zmotno ugotovilo in se tako poraja tudi dvom o resničnosti odločilnih dejstev; – Zagovorniki obsojenega R.P. dne 18.10.2003, kot navajajo, zaradi bistvenih kršitev postopka. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da obe odločbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V zahtevi navajajo, da so obsojencu bila kršena pravna jamstva iz 29. člena Ustave RS in privilegij zoper samoobtožbo iz 5. člena ZKP. Izvedenec je v mnenju povzel vsebino razgovora z obsojenim E.P. To pa je izjava take vrste, da se sodišče z njo pred podajanjem zagovora obsojencev ne bi smelo seznaniti. Obenem pa obsojenca v času pregleda in izdelave izvedenskega mnenja psihiatrične stroke nista bila poučena o pravici do molka. Obramba je zaradi tega na začetku glavne obravnave zahtevala izločitev izvedenskega mnenja psihiatrične stroke in podala predlog za izločitev senata, vendar je predsednik sodišča predlog za izločitev senata zavrnil; senat pa je zavrnil predlog za izločitev izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog obrambe za izločitev izvedenca za psihiatrijo, čeprav je bil po mnenju obrambe podan izločitveni razlog iz 44. člena ZKP, saj je izvedenec še pred vpogledom v vse listine, ki so bile v spisu, oziroma ki so nastale po izdelavi izvedenskega mnenja, zavrnil možnost spremembe svojega mnenja. Sodišče prve stopnje je kršilo pravico obsojenca do poštenega sojenja, ko je zavrnilo predlog za novega izvedenca psihiatrične stroke in tudi izvedenca psihologa ter dokazni predlog obrambe, da se ugotovi, kateri sledovi so bili najdeni na nožu, ki je bil najden poleg pokojnika. Na nekaterih zaseženih predmetih (katerih vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne precizira) je bila najdena tudi sled krvi obsojenega R.P., v dokaznem postopku pa ni bilo pojasnjeno oziroma iz obrazložitve sodbe ne izhaja, na kakšen način naj bi bil obsojenec poškodovan. Glede na to, da je obramba postavila trditev, da je pokojni oškodovanec z nožem napadel oba obsojenca, ter da naj bi bili na nožu najdeni tudi sledovi krvi obsojenca, kar bi to trditev obrambe potrjevalo, je zavrnitev predloga za ugotovitev, kateri sledovi so bili najdeni na nožu, kršitev pravice do obrambe. Sodišče druge stopnje, ki je zavrnilo pritožbo zagovornikov v delu, ki zadeva bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotno razume pomen jamstev, ki jih nudi ZKP, Ustava in Evropska konvencija o človekovih pravicah. Po mnenju vložnikov je nedopustno stališče sodišča druge stopnje, da lahko o privilegiju zoper samoobtožbo govorimo le takrat, ko imamo opravka z organi, ki lahko obsojenca formalno zaslišujejo. Po mnenju vložnikov je obramba v pritožbi natančno pojasnila, katere izvedenčeve navedbe so v nasprotju z izvedenskim mnenjem, kar dokazuje, da izvedensko mnenje ni bilo strokovno opravljeno. Zato niso razumljive trditve sodišča druge stopnje, da obramba neutemeljeno očita nestrokovno izvedbo izvedenskega mnenja sodno medicinske stroke. Iz sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je sodišče pritrdilo izvedencu, da je smrt pokojnika nastopila zaradi zadušitve, ki je nastala tako, da ga je nekdo pet minut stiskal za vrat. Sodišče druge stopnje pa ni bilo dovolj pozorno na razlike v izvedenskem mnenju in kasnejših izpovedb izvedenca ter je navedlo, da naj bi zadušitev nastopila kot posledica vdihavanja krvi. Po mnenju vložnikov je nerazumljivo stališče sodišča druge stopnje, ki nonšalantno trdi, da v fazi preiskave praktično v nobenem primeru sodišče ne bi moglo postaviti izvedenca. Obramba ni oporekala postavitvi izvedenca v preiskavi, trdila je, da ima pravico izvedeti od izvedenca za njegove zaključke tudi v času glavne obravnave, ko so znani novi dokazi. V primeru, ko se je izvedenec odločil, da mnenja ni mogoče spremeniti tudi po vpogledu v nove dokaze, so bile po mnenju vložnik ov obsojencu kršene pravice do obrambe in do poštenega sojenja, ker je očitno, da izvedenec neomajno zatrjuje svojo resnico, ki sloni na izsledkih vpogleda v delne dokaze. Sodišče druge stopnje je zapisalo, da obrambni predlog po postavitvi izvedenca psihologa ni utemeljen, saj ni jasno, kaj naj bi ta ugotavljal. Sodišče druge stopnje ni bilo dovolj pozorno pri branju zapisnika z glavne obravnave, sicer bi lahko ugotovilo, da je ta trditev povsem jasno postavljena, torej da je potrebno ugotoviti psihološko sliko obeh obsojencev. Protispisna je trditev v sodbi sodišča druge stopnje glede nadaljnje obrazložitve zavrnitve pritožbenih razlogov. Sodišče druge stopnje v sodbi trdi, da je obsojenec ravnal prisebno in hladnokrvno, pri tem pa je spregledalo zaslišanje obeh policistov, ki sta potrdila, da je bil obsojenec alkoholiziran. Zato je povsem nesprejemljiv zapis v sodbi sodišča druge stopnje, da je sklicevanje obeh obsojencev na vinjenost način njune obrambe. Sodišče druge stopnje je prezrlo tudi navedbe, ki so bile podane v teku glavne obravnave glede nasilnega ravnanja pokojnega oškodovanca, saj sicer ne bi v sodbi zapisalo, da je povsem jasno, da kakšnega omembe vrednega napada oškodovanec proti fizično močnejšima in mlajšima obsojencema ni bil sposoben.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahteve, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 9.3.2006, predlagal zavrnitev zahtev.

B-1.

4. Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: – da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, temveč tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita; – da je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; – da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v svoji odločbi, opr. št. I Ips 218/98 z dne 21.3.2002, presodilo, da, kadar izvedenec v svojem mnenju povzame vsebino svojega pogovora z obdolžencem o kaznivem dejanju in ga ne shrani v svojem arhivu, taka izjava procesno pravno nima dokazne vrednosti in ne pomeni nedovoljenega dokaza. O vsebini te izjave bi bil namreč lahko izvedenec, ob spoštovanju garancij iz 5. točke 1. in 2. odstavka 236. člena ZKP, zaslišan kot priča in bi lahko sodišče na tak dokaz oprlo sodno odločbo.

B-2.

5. Ni mogoče pritrditi očitkom zagovornikov obsojenega E.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je bila v postopku storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. To kršitev zagovorniki uveljavljajo z navedbo, da sta v senatu sodišča prve stopnje sodelovala kot predsednik senata in sosodnik sodnika, ki bi iz razlogov po 4.a točki in 6. točki 39. člena ZKP morala biti izločena skupaj s celotnim senatom, ker sta se seznanila z uradnimi zaznamki privilegiranih prič in ker sta dne 23.9.2004, 31.8.2004 in 5.1.2005 sodelovala v izvenrazpravnih senatih, ki so odločali o podaljšanju pripora zoper obsojenca. Zagovorniki obsojenega R.P. enako kršitev v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazujejo z navedbo, da se je senat sodišča prve stopnje seznanil z izjavo, ki jo je soobsojeni E.P. dal ob pregledu izvedencu psihiatrične stroke.

6. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je lahko podana tudi, če je sodil sodnik, ki bi moral biti izločen iz razloga 4.a točke 39. člena ZKP. V takšnem primeru mora biti najprej ugotovljeno, da gre za nedovoljen dokaz, nato pa še, da je vsebina dokaza takšna, da je lahko vplivala na nepristranskost sodišča. Po določbi 4.a točke 39. člena ZKP sodnik (enako tudi sodnik porotnik) ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če se je v postopku pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora v isti zadevi po določbah ZKP izločiti iz spisov (83. člen ZKP) in ne more v isti zadevi odločati o obtožbi oziroma pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o obtožbi, razen če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev.

7. Iz podatkov spisa izhaja, da so zagovorniki obsojenega R.P. pred pričetkom glavne obravnave dne 4.2.2005 zahtevali izločitev predsednika senata in sosodnika iz razlogov po 4.a in 6. točki 1. odstavka 39. člena ZKP. Na naroku za prvo glavno obravnavo dne 4.2.2005 so zagovorniki obsojenega E.P. iz istih zakonskih razlogov zahtevali izločitev predsednika senata, sosodnika in sodnikov porotnikov. S sklepom predsednika Okrožnega sodišča v Kopru z dne 4.2.2005 je bila zavrnjena zahteva zagovornikov obsojenega R.P. z obrazložitvijo, da seznanitev senata z izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatra, v katerem je opis dogodka, ki ga je psihiatru podal obsojenec, ne predstavlja izločitvenega razloga iz 4.a točke 39. člena ZKP, ker ne gre za dokaz, ki bi ga bilo potrebno po 83. členu ZKP izločiti iz spisa oziroma ki bi lahko vplival na nepristranskost sodnikov. S sklepom predsednika istega sodišča z dne 9.2.2005 je bila zavrnjena zahteva zagovornikov obsojenega E.P. z obrazložitvijo, da uradna zaznamka z izjavama osumljencev nista listini, ki bi ju bilo potrebno po določbah 83. člena ZKP izločiti, saj je policija od osumljencev izjave pridobila po tem, ko sta bila poučena skladno z določbo 4. odstavka 148. člena ZKP; sodelovanje predsednika senata in sosodnika pri odločanju v izvenobravnavnem senatu o podaljšanju pripora zoper obsojenca pa v konkretnem primeru ne vzbuja dvoma v njuno pristranskost. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP s po vsebini enakimi navedbami, kot v zahtevi za varstvo zakonitosti, so zagovorniki obeh obsojencev uveljavljali tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Višje sodišče je v razlogih svoje sodbe, ob zavrnitvi pritožb zagovornikov, pravilno presodilo, da izločitveni razlog iz 4.a točke 39. člena ZKP ni podan (stran 2 do 4 sodbe), ker ne gre za nedovoljene dokaze, ki bi morali po 83. členu ZKP biti izločeni iz spisa.

8. Oba obsojenca sta bila pred podajo izjave na policiji dne 25.8.2004 poučena o vseh pravnih jamstvih, ki jih kot osumljenca imata, prav tako pa tudi o pravici do zagovornika, skladno z določbo 4. odstavka 148. člena ZKP. Zato njuni izjavi, dani policiji, nista dokaz, ki bi moral biti po določbi 83. člena ZKP iz spisa izločen. Zakonska partnerica obsojenega E.P. se je na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom pravni dobroti oprostitve pričanja odrekla (236. člen ZKP). Zato njene izjave, dane policiji v predkazenskem postopku na podlagi določbe 2. odstavka 148. člena ZKP, ni bilo potrebno iz spisa izločiti. Izjava, ki jo je v predkazenskem postopku dala policiji izvenzakonska partnerica obsojenega R.P., je bila s sklepom preiskovalne sodnice iz spisa izločena že dne 22.9.2004 in se tako tudi izvenobravnavni senat, ki je dne 23.9.2004 odločal o podaljšanju pripora in v katerem je sodeloval predsednik razpravljajočega senata, s tem obvestilom ni mogel seznaniti. Glede na to, da se je navedena priča - izvenzakonska partnerica obsojenega R.P., v poznejši fazi postopka premislila in na glavni obravnavi pričala, pa tudi morebitna seznanitev z njeno izjavo, dano policiji, ne bi imela nikakršnih posledic. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tako ne gre za dokaze, ki bi morali biti izločeni iz spisa po 83. členu ZKP in očitek zagovornikov o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni utemeljen.

9. Zagovorniki obsojenega E.P. v zahtevi uveljavljajo izločitve iz 6. točke 39. člena ZKP z navedbo, da je podan dvom v nepristranskost predsednika senata in sosodnika, ker sta sodelovala v več izvenobravnavnih senatih, ki so odločali o podaljšanju pripora in si tako izoblikovala mnenje in stališče v zadevi, na kar po mnenju vložnikov kaže okoliščina, da v nadaljevanju postopka senat v okviru procesnega vodstva ni dopustil predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca psihologa. Te zagovornikove navedbe je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 420. člena ZKP.

10. Po določbi 6. točke 39. člena ZKP sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost. Navedeni izločitveni razlog so zagovorniki uveljavljali tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Višje sodišče, ki je pritožbene navedbe glede izločitvenega razloga iz 6. točke 39. člena ZKP pravilno presojalo kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, je ocenilo, da ta kršitev ni podana. V razlogih svoje sodbe (stran 3) je navedlo, da sodelovanje predsednika senata in sosodnika v izvenobravnavnih senatih pri odločanju o podaljšanju pripora, ko je senat ocenjeval le stopnjo utemeljenosti suma, v konkretnem primeru ob ostalih dokazih, ne vzbuja dvom v njuno nepristranskost, s čimer se Vrhovno sodišče strinja.

11. Navedbam zagovornikov obsojenega E.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti, da "sta oba sodnika, ki sta sodelovala pri odločanju, imela že v naprej trdno izoblikovano mnenje in stališče v zadevi, krivdi obtoženca, kar kaže tudi na to, da v nadaljevanju postopka senat v okviru procesnega vodstva ni dopustil predlaganega dokaza z imenovanjem izvedenca psihologa, ki bi po mnenju obrambe moral biti imenovan pri ugotavljanju dejanskega stanja očitanega kaznivega dejanja ter ob upoštevanju jasnega ugovora obrambe v smeri ugotovitve morebitne zmanjšane prištevnosti obtoženca v času storitve dejanja", s čimer zahteva uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 6. točke 39. člena ZKP, Vrhovno sodišče zato ne more pritrditi. Podlaga za takšne navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti je vložnikova ocena posameznih sklepov procesnega vodstva v dokaznem postopku. V skladu z načelom proste presoje dokazov (18. člen ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo; sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga obramba, ampak lahko neutemeljene zavrne. Presoja utemeljenosti predlogov praviloma temelji na oceni dejanskega stanja, glede tega pa se lahko ocena strank in ocena sodišča razlikujeta. Različne so lahko tudi razlage zakona, kar vse pa tudi ob rezultatu, da je neugoden za obsojenca, samo po sebi ne daje podlage za utemeljen sklep, da je sodišče bilo pristransko. Zato zgolj zavrnitev dokaznega predloga obrambe na glavni obravnavi, kar je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi tudi razumno obrazložilo, ni okoliščina, ki bi po presoji Vrhovnega sodišča vzbujala dvom v nepristranskost sodnikov.

12. Zagovorniki obsojenega E.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo tudi, da "enako so se z dokazi in listinami seznanili že pred obravnavo vsi porotniki kot člani senata in enako velja tudi zanje očitek dvoma v njihovo nepristranskost po 6. točki 39. člena ZKP". Te navedbe v zahtevi je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 420. člena ZKP. Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti (1. odstavek 424. člena ZKP) jasno, da mora vložnik zahteve ne le navesti razloge, zaradi katerih vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč mora navesti tudi, v čem naj bi bile kršitve zakona. Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z navedenim očitkom kršitve določb kazenskega postopka niso konkretizirali nobenega dokaza ali listine, s katerimi so se porotniki seznanili že pred obravnavo, zaradi česar naj bi bil po mnenju vložnikov podan dvom v njihovo nepristranskost. Zato Vrhovno sodišče takšnih nedoločenih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti o kršitvah postopka ni moglo preizkušati.

13. Zagovorniki obsojenega E.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti, sklicujoč se na določbo 378. člena ZKP, uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da niso bili obveščeni niti vabljeni na sejo pritožbenega sodišča, na kateri se je obravnavala pritožba obsojenca. Glede na določbo 1. odstavka 378. člena ZKP obvesti sodišče obtoženca in njegovega zagovornika o seji senata samo, če to v pritožbi oziroma v odgovoru na pritožbo kdorkoli od njih zahteva. Zagovorniki obsojenega E.P. v pritožbi, vloženi dne 20.5.2005, zoper sodbo sodišča prve stopnje takega predloga niso podali. Zato po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

14. Navedbam zagovornikov obsojenega E.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je odločitev sodišča v delu, ki se nanaša na izrečeno zaporno kazen nezakonita, s čimer nakazujejo kršitev 5. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 420. člena ZKP, Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP sodišče stori, če krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji in pri tem prekorači pravice, ki jih ima glede tega po zakonu. Tega pa sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi z izrekom kazni trinajst let zapora ni storilo, saj je kazen izreklo v mejah predpisane kazni za kaznivo dejanje umora po 1. odstavku 127. člena KZ. Z nakazovanjem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da olajševalne okoliščine, ki jih je pri izreku kazni ocenilo in upoštevalo sodišče, niso bile upoštevane v zadostni meri, pa zagovorniki izpodbijajo primernost kazni. S tem pa zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP in ne kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP.

B-3.

15. Obsojeni R.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V zahtevi ne konkretizira nobene zakonske določbe, ki naj bi jih sodišči z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršili.

16. Težišče obsojenčevih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, v katerih obsojenec ponavlja svoj zagovor in podaja svoje videnje izvedenih dokazov, predstavlja nestrinjanje obsojenca z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem umora v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Predvsem z ugotovitvijo, da je obsojenec v sostorilstvu z očetom (soobsojenim E.P.) v noči od 21. na 22.8.2004 vzel življenje J.V., ko sta ga s pestmi udarjala po gornjem delu telesa, ga porinila v hišo, tam zbila na tla, nato pa z neugotovljenim topim predmetom pritiskala na njegov vrat, vse z namenom, da mu vzameta življenje, njuno početje - pritiskanje pa je imelo za posledico zadušitev V., ki je bila vzrok smrti. Sodišče se je v izpodbijani pravnomočni sodbi, s katero je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora, opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja. Vložnik, ki se glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, kot posledico dokazne ocene na glavni obravnavi izvedenih dokazov, kot jo je v pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče, s takšnimi navedbami ne uveljavlja kršitev zakona, temveč nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa po izrecni zakonski določbi z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

17. Glede na določbo 1. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče opreti na precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi. Le Vrhovno sodišče lahko, ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki uveljavlja kršitev procesnega ali materialnega zakona, ugotovi takšen dvom in sprejme v 427. členu predvideno odločitev, česar pa v konkretni zadevi ni ugotovilo. Obsojeni R.P., ki v zahtevi za varstvo zakonitosti meni, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno in da se poraja dvom o resničnosti odločilnih dejstev, v obširnih navedbah napada predvsem oceno izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke, izvedenca sodno medicinske stroke in ostalih izvedenih dokazov ter ponuja lastno presojo le-teh z navajanjem okoliščin, ki jih je obramba navajala tudi v pritožbenem postopku in ki jih je pravilno ob zavrnitvi pritožb presodilo že sodišče druge stopnje. S takšnimi navedbami pa obsojenec prav tako uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

B-4.

18. Zagovorniki obsojenega R.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo "bistvene kršitve postopka", pri tem pa ne konkretizirajo, katere določbe Zakona o kazenskem postopku naj bi sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo.

19. Zagovorniki obsojenega R.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da so bila obsojencu kršena pravna jamstva iz 29. člena Ustave in privilegij zoper samoobtožbo iz 5. člena ZKP, ker je izvedenec v mnenju povzel vsebino razgovora z obsojenim E.P., to pa je po mnenju vložnikov izjava take vrste, da se sodišče z njo pred podajanjem zagovora obsojencev, ne bi smelo seznaniti.

20. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje so zagovorniki obsojenega R.P. že uveljavljali kršitev privilegija zoper samoobtožbo. Pravilno je pritožbeno sodišče, ob zavrnitvi pritožbe obsojenčevih zagovornikov, presodilo, da v konkretnem primeru (ko je izvedenec psihiater v svoje izvedensko mnenje povzel izjavi obsojencev) ni prišlo do kršitve privilegija zoper samoobtožbo ter da izjava obsojenca, dana ob pregledu psihiatru, ki jo ta povzame v izvedenskem mnenju, ni nedovoljen dokaz. Enako je Vrhovno sodišče že presodilo v svoji odločbi z dne 21.3.2002 opr. št. I Ips 218/98, na razloge katere se, v izogib ponavljanju, sklicuje. Oba obsojenca sta ob zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom dne 26.8.2004 izkoristila pravico, da se branita z molkom. Sodišče prve stopnje je izvedenstvo psihiatrične stroke odredilo dne 20.9.2004, izvedenec pa je pisno izvedensko mnenje podal dne 8.10.2004. Zato so neutemeljene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da se sodišče z izjavama osumljencev, danih na neformalen način po pravilih medicinske stroke v razgovoru s psihiatrom in katere je izvedenec povzel v svojem mnenju (izvedenec je v pisnem mnenju povzel pogovor z obsojenim E.P. ob pregledu dne 1.10.2004 v prostorih psihiatrične bolnice oziroma pogovor z obsojenim R.P. v isti bolnici ob pregledu dne 4.10.2004), pred podajanjem zagovorov obsojencev ne bi smelo seznaniti.

21. Zagovorniki obsojenega R.P. v zahtevi navajajo, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog obrambe za izločitev izvedenca za psihiatrijo, čeprav je bil podan izločitveni razlog po 44. členu ZKP. Navedbe zagovornikov, v katerih nakazujejo dvom v nepristranskost izvedenca psihiatra, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve določb kazenskega postopka iz 6. točke 39. člena ZKP v zvezi s 44. členom ZKP in 3. točko 1. odstavka 420. člena ZKP.

22. Po določbi 1. odstavka 44. člena ZKP se določbe o izločitvi sodnikov in sodnikov porotnikov smiselno uporabljajo tudi za izvedence, če ni zanje določeno kaj drugega (251. člen ZKP). Ni mogoče pritrditi navedbam zagovornikov obsojenega R.P., da je glede izvedenca psihiatrične stroke podan izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP zaradi okoliščin, ki da vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost. Izvedenec je izvedensko mnenje podal v fazi preiskave, potem pa je bil zaslišan na glavni obravnavi dne 16.3.2005, ko je tudi odgovarjal na vprašanja zagovornikov obeh obsojencev. Na tej glavni obravnavi je zagovornik obsojenega R.P. predlagal izločitev izvedenca psihiatrične stroke iz 44. člena ZKP, ker da je izvedenec zavrnil možnost spremembe mnenja še pred vpogledom v podatke spisa, nastale po izdelavi izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je predlog za izločitev izvedenca zavrnilo ter v razlogih sodbe (stran 24) ocenilo, da je izvedenec svoje mnenje obrazložil in ni v naprej in dokončno zavrnil možnosti spremembe svojega mnenja. Sodišče druge stopnje je tem razlogom v svoji sodbi pritrdilo ter v zvezi z v pritožbi zagovornikov uveljavljeno kršitvijo postopka presodilo, da je izvedenec svoje mnenje izdelal na podlagi pregleda spisa, objektivnih podatkov, s katerimi je razpolagal (pregledal je zdravstvene podatke za obsojenca za vrsto let nazaj) in na podlagi pregleda obeh obsojencev ter pojasnil, da bi do morebitne spremembe njegovega izvedenskega mnenja lahko pripeljala le kakšna nova zdravstvena dokumentacija, ki pa je ni bilo (stran 5 sodbe). Tudi po presoji Vrhovnega sodišča na glavni obravnavi dne 16.3.2005 izražena domneva izvedenca, da zagovori obsojencev, ki sta ju obsojenca podala po izdelavi pisnega izvedenskega mnenja, na njegovo podano mnenje ne bi vplivali, ne vnaša dvoma v izvedenčevo nepristranskost, saj izvedenec ni vnaprej dokončno zavrnil možnosti spremembe mnenja, temveč obrazložil, da bi na njegovo mnenje lahko vplivala le nova zdravstvena dokumentacija obsojencev.

23. Zagovorniki obsojenega R.P. v zahtevi navajajo "da bi prvostopenjsko sodišče vsekakor moralo postaviti novega izvedenca psihiatrične stroke, prav tako pa bi moralo postaviti tudi izvedenca psihologa" in "da je kršilo pravico obrambe tudi s tem, ko je zavrnilo predlog obrambe, da bi se ugotovilo, kateri sledovi so bili najdeni na nožu, ki je bil najden poleg pokojnika". Te navedbe v zahtevi je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 372. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 420. člena ZKP.

24. Ustavne in zakonske pravice do izvajanja dokazov v korist obtoženca si ni mogoče razlagati tako, kot izhaja iz vložene zahteve, in sicer, da ima obdolženec pravico do izvedbe vseh predlaganih dokazov in da sodišče vedno krši obtoženčevo pravico do obrambe, če ne izvede vseh predlaganih dokazov. Iz meril, oblikovanih v ustavnosodni praksi za presojo kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca (3. alineja 29. člena Ustave) izhaja, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Mora pa izvesti dokaz, ki je materialno pravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev ali ker bi bilo nadaljnje izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da sta se tako sodišče prve stopnje (stran 24), kot sodišče druge stopnje (stran 6 in 7) obrazloženo opredelili do dokaznih predlogov obrambe za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke in izvedenca psihologa ter ju zavrnili. Ocenili sta, da izvedba teh dokazov za presojo zadeve ni potrebna, ker je izdelano psihiatrično izvedensko mnenje, ki ga je v zadevi podal izvedenec dr. D.T. jasno, popolno in brez nasprotij. S tem pa sta sodišči zadostili kriterijem ustavno sodne presoje in po oceni Vrhovnega sodišča nista kršili pravice obsojenca do izvajanja dokazov v njegovo korist. 25. V postopku pred sodiščem prve stopnje so zagovorniki obsojenega E.P. predlagali, da se ugotovi, kaj je z nožem, ki je bil najden na kraju dejanja in da se ugotovi, ali so bile na njem ugotovljene kakšne sledi, in če, čigave so. Izvedbo tega dokaza sta v razlogih svojih odločb tako sodišče prve stopnje (stran 24) kot sodišče druge stopnje (stran 7) obrazloženo zavrnili. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe, sta ocenili, da izvedba tega dokaza za presojo zadeve ni potrebna, ker glede na sledove, najdene na kraju dejanja, ni bilo nikakršnega napada oškodovanca na obsojenca in tudi iz obvestil zdravnika o telesnih poškodbah obsojencev ter fotografij poškodb na telesih obsojencev ne izhaja, da bi kdo od njiju imel poškodbe, ki bi bile kakorkoli podobne vbodu ali ureznini, niti obsojenca nista v zagovoru navajala, da bi ju oškodovanec (ki je bil brez ene roke) z nožem poškodoval. Zato sodišči v izpodbijani pravnomočni sodbi ob zavrnitvi tega dokaznega predloga nista kršili pravice obsojenega R.P. do izvajanja dokazov v njegovo korist. 26. Težišče navedb zagovornikov obsojenega R.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavlja nestrinjanje vložnikov z dokazno oceno, ki sta jo v izpodbijani pravnomočni sodbi v zvezi z obsojencu očitanim kaznivim dejanjem umora po 1. odstavku 127. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ zavzeli sodišči prve in druge stopnje, predvsem glede ugotovitve sodišča, da sta obsojenca v sostorilstvu vzela življenje oškodovancu na način, kot izhaja iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje, njuno ravnanje pa je imelo za posledico zadušitev oškodovanca. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbami o vzroku smrti oškodovanca, stopnji vinjenosti obsojenca, domnevnega nasilnega ravnanja pokojnega oškodovanca, dejansko uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče. 27. Navedbam zagovornikov obsojenega R.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe glede nasprotij v izvedenskem mnenju izvedenca sodne medicine o vzroku smrti oškodovanca, s čimer nakazujejo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tako iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja umora, kot iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je bila kritične noči zadušitev vzrok smrti oškodovanca. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe, opirajoč se na izvedensko mnenje izvedenca sodno medicinske stroke (dr. A.Š.) ocenilo, da je oškodovanec umrl zaradi zadušitve, ki je bila posledica davljenja in dodatnega stiskanja prsnega koša in trebuha s stopanjem na trebuh in prsni koš oškodovanca. Tem razlogom sodišča prve stopnje, da je bila zadušitev vzrok smrti, je ob zavrnitvi pritožb zagovornikov o neprepričljivosti izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, v svoji sodbi pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (stran 4 do 5). Zato Vrhovno sodišče ne more pritrditi navedbam zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je "drugostopna sodba v obrazložitvi, ki pojasnjuje izvedensko mnenje popolnoma protispisna".

28. Zagovorniki obsojenega R.P. v zahtevi navajajo "protispisnost trditev" v obrazložitvi zavrnitve pritožbenih razlogov v sodbi sodišča druge stopnje glede ugotovitve sodišča, da je obsojeni R.P. ravnal prisebno in hladnokrvno ter da je očitno sodišče popolnoma spregledalo zaslišanje policistov ter je zato povsem nesprejemljiv zapis, ki si ga privošči drugostopno sodišče, da je sklicevanje obeh obsojencev na vinjenost le način njune obrambe; da je sodišče druge stopnje prezrlo vse navedbe, ki so bile podane v teku glavne obravnave glede nasilnega ravnanja pokojnega V., saj kolikor tega ne bi prezrlo, ne bi moglo zapisati, da je povsem jasno, da kakšne omembe vrednega napada oškodovanec proti fizično močnejšima in mlajšima obdolžencema ni bil sposoben; da je sodišče druge stopnje v obrazložitvi zavrnitve pritožbe glede kazenske sankcije zavrnilo presojanje o tem, da ne gre za drugo kaznivo dejanje s tem, ko je zapisalo, da je potrebno opozoriti na dejstvo, da je bilo sprva obravnavano kaznivo dejanje pravno označeno kot kvalificirana oblika kaznivega dejanja umora po 4. točki 2. odstavka 127. člena ZKP v zvezi s členom 25 KZ. S temi navedbami in sklicevanjem na "protispisnost" zagovorniki sicer nakazujejo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v sodbi sodišča druge stopnje, vendar pa po vsebini te navedbe dejansko pomenijo nestrinjanje vložnikov z dokazno oceno sodišča druge stopnje ob zavrnitvi pritožb zagovornikov zoper sodbo sodišča prve stopnje.

C.

29. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki so jih zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega E.P. ter obsojenega R.P. in njegovih zagovornikov uveljavljale, poleg tega pa so zahteve bile vložene iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, jih je Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrnilo (425. člen ZKP).

30. Izrek o stroških postopka v zvezi z zahtevami za varstvo zakonitosti temelji na določbi člena 98.a ZKP v zvezi s 1. odstavkom 94. člena ZKP. Ker vložniki z zahtevami za varstvo zakonitosti niso uspeli, sta obsojenca dolžna plačati povprečnini, kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Povprečnini je sodišče odmerilo ob upoštevanju premoženjskih razmer obeh obsojencev, kot izhajajo iz podatkov spisa ter trajanja in zamotanosti postopka v zvezi s predmetnimi zahtevami za varstvo zakonitosti.