Jedro

Med državami članicami Evropske Unije je treba izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep št. 2142-2233/2024/13 z dne 29. 7. 2024, s katerim je toženka zavrgla prošnji tožnikov za mednarodno zaščito zaradi predaje Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica za obravnavanje njune prošnje za mednarodno zaščito.

2.V obrazložitvi se je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicevalo na razloge izpodbijanega sklepa ter presodilo, da je sklep toženke zakonit in pravilen. Navedlo je, da se je toženka opredelila do vseh navedb tožnikov in pravilno odločila, da njuno zatrjevanje ne dokazuje, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU), ker imata tožnika status prosilca za mednarodno zaščito in bosta obravnavana v postopku s procesnimi jamstvi, ki veljajo za prosilca in ne tujca.

3.Tožnika (v nadaljevanju pritožnika) sta zoper navedeno sodbo vložila pritožbo, v kateri predlagata, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter sklep toženke odpravi.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.V obravnavani zadevi ni sporno, da je po določbah Uredbe Dublin III Hrvaška odgovorna država za obravnavanje prošenj pritožnikov za mednarodno zaščito, niti to, da je Hrvaška odgovornost za obravnavanje teh prošenj tudi sprejela. Sporno pa je, ali so bile v obravnavanem primeru pravilno presojene vse okoliščine, ki bi lahko pomenile oviro za predajo pritožnikov Republiki Hrvaški.

7.Pritožnika sta imela v upravnem in sodnem postopku možnost navesti vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na dopustnost predaje Republiki Hrvaški. Toženka in sodišče prve stopnje sta te okoliščine presojala po vsebini in ugotovila, da pritožnika ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ne bosta podvržena nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

8.Pritožnika konkretnih ugovorov glede navedenih stališč izpodbijane sodbe ne podata in presoje sodišča prve stopnje v delu neobstoja sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izpodbijata konkretizirano. Navajata zgolj, da iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) z dne "17. 1. 2023" izhaja, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti in da je sodišče prve stopnje to sodbo nepravilno ocenilo. Navedeno utemeljujeta s trditvami, da ESČP očita Hrvaški sistemske pomanjkljivosti, katerih posledica je smrt treh ljudi in huda poškodba ene osebe, sodišča pa se sodb ESČP ne držijo, čeprav so obvezujoče.

9.S temi trditvami po vsebini ponavljata na glavni obravnavi izpostavljen očitek, da je odločitev toženke v nasprotju s sodbo ESČP Daraibou proti Hrvaški z dne 17. 1. 2023, do katerega pa se je v celoti in pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Kot je pravilno pojasnilo sodba za obravnavani primer ni relevantna, ker je bilo v njej predmet presoje povsem drugačno dejansko stanje. Šlo je za hudo kršitev pravice do življenja zaradi izbruha požara na postaji mejne policije Bajakovo leta 2015, ki je povzročil hude poškodbe mladega Maročana in smrt treh njegovih prijateljev. Ne gre torej za to, da bi ESČP v tej zadevi ugotovilo, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Uredbi Dublin III. Na tej podlagi tudi ni mogoče posplošeno sklepati, da na Hrvaškem človekove pravice niso priznane in varovane. Med državami članicami Evropske Unije je treba izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.

10.V pritožbi v zvezi z navedeno sodbo pritožnika ne ponudita nobenih dodatnih argumentov, zgolj nestrinjanje z odločitvijo, pa ne zadošča za utemeljitev drugačne presoje glede neizkazanosti sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nečloveško ali poniževalno ravnanje v smislu 4. člena Listine EU.

11.Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

-------------------------------

Op. št. (1)Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

Op. št. (2)Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sta bila pritožnika 7. 3. 2024 vnesena v Centralno bazo EURODAC kot prosilca za mednarodno zaščito s strani Hrvaške.