Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi.

Izpodbijana sodba se v točki I/1 spremeni tako, da se v prvi vrsti te točke številka 1.067,51 nadomesti s številko 1.277,51, v drugi vrsti iste točke pa številka 1.050,00 EUR nadomesti s številko 1.260,00. V točki I/2 se v prvi vrsti številka 8.339,08 nadomesti s številko 8.129,08. Točka II se spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo o odškodnini za škodo, ki je tožniku nastala 23.2.2002 v delovni nezgodi. Ugotovilo je, da je že pravnomočna vmesna in delna sodba, s katero je ugotovljeno, da je odgovornost za nastalo škodo na strani tožnika 70 %, na strani toženke pa 30 %, odločeno pa je tudi že bilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino zaradi izgube dohodka v znesku 19,41 EUR, višji zahtevek pa je bil zavrnjen.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo o nepremoženjski škodi in o odškodnini za tujo pomoč, vendar to ni predmet pritožbe. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je tožniku prisodilo 3.000,00 EUR, za strah 250,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 250,00 EUR, upoštevaje delež odgovornosti je to 1.050,00 EUR. Tožbeni zahtevek za duševne bolečine zaradi skaženosti je zavrnilo. Odločilo je tudi, da mora tožnik toženki povrniti pravdne stroške v znesku 2.141,18 EUR, ker je tožnik v pravdi uspel le z nekaj več kot desetino zahtevka.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer glede zneska 810,00 EUR za nepremoženjsko škodo. Navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi med zdravljenjem upoštevalo le izvedensko mnenje dr. M. C., ni pa presojalo tudi izpovedi samega tožnika. Sodišče ni upoštevalo, da tožnik trpi bolečine tudi po zaključenem zdravljenju, prav tako pa ne okoliščine, da je moral tožnik teden dni počivati z dvignjenimi nogami, tudi v nadaljevanju zdravljenja pa je bil gibalno močno omejen. Pravična odškodnina bi bila 3.700,00 EUR in ne le 3.000,00 EUR, upoštevaje 30 % odgovornost tožene stranke pa bi bilo treba prisoditi tožniku še 210,00 EUR. Napačna je tudi odločitev v delu, ki se nanaša na strah. 250,00 EUR je premajhen znesek. Odškodnina bi morala znašati 750,00 EUR oz. upoštevaje delež odgovornosti tožene stranke bi moral dobiti še 150,00 EUR. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi bil tožnik upravičen do bistveno višjega zneska, najmanj v višini 1.750,00 EUR, torej še 1.500,00 EUR, kar ob upoštevanju deleža odgovornosti tožene stranke znaša 450,00 EUR. Poudarja, da mora tožnik dosedanje prostočasne aktivnosti kompenzirati z večjim psihofizičnim naporom, kar velja predvsem za igranje nogometa in pa to, da mora sedaj izbirati lažje ture. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Ni res, da je bil uspeh tožnika neznaten. Tožnik je po temelju uspel s 30 %, kajti toženka je temelj v celoti prerekala, po višini pa je uspel s 37,03 %. Dejansko je torej uspel s 33,51 %. Najmanj kar je, bi sodišče moralo odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov glede odločitve sodišča prve stopnje, kolikor gre za odškodnino za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče je pravilno ugotovilo, da se tožnik sprva ni ustrašil in je celo nadaljeval z delom. Tako je sam izpovedal. Drugačne pritožbene trditve niso upoštevne. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ocenilo intenziteto in trajanje sekundarnega strahu, to je strahu za izid zdravljenja. Odškodnina, ki jo je določilo, torej v znesku 250,00 EUR oz. 30 % tega zneska, je tako pravilna. Enako velja glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in kot izhaja tudi iz podatkov v spisu, je tožnik lahko ohranil vse dotedanje aktivnosti. Nobeni se ni bil prisiljen odpovedati, le gibljivost desnega gležnja je minimalno zmanjšana navzgor. To, kar trdi pritožba, torej večji psihofizični napor v zvezi z igranjem nogometa in dejstvo, da sedaj lahko dela le lažje ture v zvezi s hribolazenjem, pa ne predstavljajo takih okoliščin, ki bi tožnika opravičevale do višje odškodnine za to vrsto škode. 250,00 EUR oz. 30 % od tega zneska je tako pravilno določena.

Sodišče druge stopnje pa se strinja s pritožbo, da je treba tožniku dosoditi nekoliko višjo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, in sicer 3.700,00 EUR in ne le 3.000,00 EUR. Ni sicer res, kar trdi pritožba, češ da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da trpi tožnik bolečine tudi po zaključenem zdravljenju. Ugotovilo je, da je mogoče, da tožnik ob spremembah vremena, posebej ob večjem mrazu, trpi občasne blage bolečine oz. neugodne senzacije predvsem v predelu spodnje okončine. Sodišče druge stopnje pa se strinja, da je poleg tega, kar je upoštevalo sodišče prve stopnje, treba upoštevati tudi, da je moral tožnik teden dni počivati z dvignjenimi nogami, pa tudi sicer je bil gibalno omejen. Upoštevaje vse tisto, kar je upoštevalo sodišče prve stopnje s poudarkom na že povedano, je torej primerna odškodnina 3.700,00 EUR in ne le 3.000,00 EUR. Upoštevaje delež odgovornosti tožene stranke, pa gre torej tožniku še 210,00 EUR odškodnine za to vrsto škode.

V tem obsegu je tako sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in odločilo, da mora tožena stranka poleg tistega, kar je odločilo sodišče prve stopnje, tožniku plačati še 210,00 EUR z ustreznimi obrestmi. Na tak način je izpodbijano sodbo spremenilo.

Sodišče druge stopnje pa se strinja, da je nepravilna tudi odločitev o stroških. Res je, kar poudarja pritožba, da je bil sporen tudi temelj. Ni dvoma, da je bila tožba potrebna. Odločitev sodišča prve stopnje o tem, da mora tožnik povrniti toženi stranki vse pravdne stroške, zato ni pravilna. Sodišče druge stopnje je tudi v tem pritožbi ugodilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške po 2. odstavku 154. člena ZPP – Zakon o pravdnem postopku, upoštevaje, da je bil sporen tudi temelj in da je bila tožba potrebna, saj tožena stranka prostovoljno ni nič plačala, četudi je po višini tožeča stranka uspela v manjšem delu kot tožena. Hkrati je tudi odločilo, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, kajti njegov uspeh v pritožbi je majhen.

Tako je torej sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo delno spremenilo po 5. alineji 358. člena ZPP, kajti sodišče prve stopnje je sicer dejansko stanje pravilno ugotovilo, le v manjši meri, torej glede višine odškodnine, je nepravilno uporabilo materialno pravo, torej določbe 1. odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika. Po 3. točki 365. člena ZPP pa je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka iz razlogov, ki so zgoraj navedeni.