Jedro

Ker je dolžnica izkazala, da je vrednost zapuščine 5.538,00 EUR ter da je na račun zapustnikovih dolgov poravnala 3.000,00 EUR, pri tem pa iz izvršilnih postopkov v zvezi z drugimi zapustnikovimi upniki ne izhaja, da bi dolžnica karkoli poplačala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je dolžničin ugovor z dne 3. 6. 2020, da odgovarja le do višine vrednosti podedovanega premoženja, v celoti neutemeljen, saj je preostanek razpoložljivega premoženja, to je 2.538,00 EUR višji od terjatve v predmetnem izvršilnem postopku, ki na dan zapustnikove smrti znaša 2.028,021 EUR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor (I. točka izreka) ter sklenilo, da dolžnik sam trpi stroške ugovornega postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločitev se dolžnica pravočasno pritožuje ter pri tem uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), oboje v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zapustnik zapustil dolgove v skupni vrednosti nad 30.000,00 EUR ter da so podedovane nepremičnine vredne 5.496,01 EUR in obremenjene s hipotekami upnikov v višini terjatev, ki bistveno presegajo vrednost teh nepremičnin. Zatrjuje, da je izkazala, da dolgovi do zapuščine presegajo vrednost podedovane zapuščine, ter sodišču očita, da je materialnopravno zmotno zaključilo, da je vrednost podedovanega premoženja zgolj 5.538,00 EUR. Poudarja, da je pri ugotavljanju vrednosti podedovanega premoženja potrebno upoštevati tudi dolgove in ne samo aktive, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Ker je sodišče zavzelo stališče, da zakon ne ureja vrstnega reda poplačila zapustnikovih dolgov, zaradi česar je potrebno uporabiti splošna pravila civilnega prava, pri tem pa teh pravil ni navedlo, pritožba očita obremenjenost odločitve z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Izpostavlja, da dedič odgovarja le do višine vrednosti podedovanega premoženja, ki pa je v konkretnem primeru ni. Zatrjuje, da bi sodišče moralo ugotoviti negativno vrednost podedovanega premoženja ter predmetni izvršilni postopek ustaviti ali pa ugotoviti, da obstojijo prednostni upniki za poplačilo iz naslova podedovanega premoženja in da ni na razpolago več nobenih sredstev oziroma premoženja za poplačilo upnika v konkretni izvršilni zadevi. Ker sodišče ni ugodilo predlogu za prekinitev postopka, pritožba očita, da bo dolžnica odgovarjala več kot do višine vrednosti podedovanega premoženja, saj ob stališču sodišča prve stopnje, da je poplačilo upnikov odvisno zgolj od tega, kdo prej pride, dolžnik kot dedič nima nobenega ustreznega varstva. Pri tem poudarja, da po določbi 143. člena Zakona o dedovanju (ZD) dolžnik ločitve zapuščine ne more zahtevati. Predlaga ugoditev pritožbi ter spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se izvršilni postopek ustavi ter razveljavi vsa opravljena izvršilna dejanja, upniku pa naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Razlogi sodišča prve stopnje o pravno relevantnih dejstvih so konkretni in jasni, si ne nasprotujejo in ne nasprotujejo izreku, zato so pritožbeni očitki o obremenjenosti sklepa z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ, neutemeljeni. V kolikor pa se pritožba z razlogi ne strinja, pa lahko to predstavlja le pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe materialnega prava1. 5. Pritožbeno izpodbijana je odločitev o ugovoru, ki ga je novi dolžnik (dedič po pokojnem prvotnem dolžniku) vložil po določbi prvega odstavka 56. a člena ZIZ zoper sklep o izvršbi iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ (da obveznost ni prešla nanj). Po splošnem pravilu 142. člena ZD je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja.

6. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je nova dolžnica v ugovoru z dne 3. 6. 2020 zatrjevala in izkazala, da so podedovane nepremičnine že obremenjene z dolgovi upnikov, ki presegajo vrednost podedovanega premoženja in v zvezi s katerimi že potekajo izvršilni postopki. Ker zapuščino vselej sestavlja le aktiva, torej pravice, ki imajo neko denarno vrednost in predmet dedovanja ni čista zapuščina (razlika med aktivo in pasivo)2, kot to zmotno zatrjuje pritožnica, se pritožba neutemeljeno zavzema, da po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejstvo, da je pasiva zapuščine višja od vrednosti podedovanega premoženja, narekuje ugoditev ugovoru ter ustavitev predmetnega izvršilnega postopka.

7. Ker iz pritožbeno neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je dolžnica izkazala, da je vrednost zapuščine 5.538,00 EUR ter da je na račun zapustnikovih dolgov poravnala 3.000,00 EUR, pri tem pa iz izvršilnih postopkov v zvezi z drugimi zapustnikovimi upniki ne izhaja, da bi dolžnica karkoli poplačala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je dolžničin ugovor z dne 3. 6. 2020, da odgovarja le do višine vrednosti podedovanega premoženja, v celoti neutemeljen, saj je preostanek razpoložljivega premoženja, to je 2.538,00 EUR višji od terjatve v predmetnem izvršilnem postopku, ki na dan zapustnikove smrti znaša 2.028,021 EUR. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je dedič dolžan poplačati upnikov dolg v celoti (torej poleg glavne terjatve tudi stranske terjatve: obresti, penale, stroške in podobno) ter da ta dolžnost obstaja vse dotlej, dokler poplačila ne dosežejo višine vrednosti podedovanega premoženja. Ker izkazana poplačila še niso dosegla višine vrednosti podedovanega premoženja, se pritožba neutemeljeno zavzema za ugoditev ugovoru ter ustavitev izvršilnega postopka. Pri tem ni mogoče slediti pritožbenim trditvam, da imajo hipotekarni upniki splošno prednostno pravico do poplačila, saj se iz različnega premoženja upniki poplačujejo v skladu z načelom prior tempore potiur iure, hipoteka pa lahko vpliva na prednost pri poplačilu le iz premoženja, na katerem obstaja3. V primerih, ko odgovornost dedičev za dolgove zapustnika ni omejena po vrsti podedovanega premoženja4, temveč le po njegovi vrednosti, in v konkretnem primeru je šlo za tak primer, se lahko zapustnikovi upniki sami neodvisno odločijo, kako (na kakšen način) bodo uveljavljali odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove (pri čemer lahko posežejo tudi na nepodedovano premoženje dedičev), na dedičih pa je breme, da pravi čas uveljavljajo in dokažejo omejitev svoje odgovornosti do višine vrednosti podedovanega premoženja po prvem odstavku 142. členu ZD. Pritožba pa neutemeljeno zatrjuje, da dedič ob takem razlogovanju brez prekinitve konkretnega postopka ne bo imel nobenega pravnega varstva, saj mu je pravno varstvo zagotovljeno z ugovorom po izteku roka, ki ga skladno z določbo 56. člena ZIZ lahko vloži tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vse do konca izvršilnega postopka.

8. Pritožbeno sodišče je ob obrazloženem pritožbo dolžnice, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj tudi ob preizkusu izpodbijane odločitve v okviru razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ), ni zasledilo kakšnih kršitev oz. nepravilnosti.

9. Ker dolžnica s pritožbo ni uspela, zaključek, da ji je upnik stroške pritožbenega postopka povzročil neutemeljeno ni mogoč, zato jih krije sama (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Primerjaj tudi: Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 309. 2 Primerjaj: VS RS sklep II Ips 265/2011 3 Glej: VSL sodba II Cp 116/2020. 4 V izjemnih primerih se lahko dolgovi zapustnika poplačajo samo iz zapuščinskega premoženja – tako je v primeru ločitve zapuščine po 143. členu ZD, v primeru postavitve začasnega skrbnika in v primeru plačevanja dolgov v času obstoja dediščinske skupnosti (145. člen ZD) ter v primeru stečaja zapuščine (glej 414. in 415. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.