Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba I U 2461/2017-12

ECLI:SI:UPRS:2018:I.U.2461.2017.12 Upravni oddelek

aktivna legitimacija za umik zahteve za odobritev pravnega posla promet s kmetijskimi zemljišči obnova postopka glavna obravnava stroški postopka
Upravno sodišče
18. december 2018
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Naravni pravni interes vsakega predlagatelja obnove ne more biti zgolj v tem, da v obnovljenem postopku le sodeluje, ampak v tem, da se izpodbijana odločba odpravi ali vsaj razveljavi. Če takega interesa ne bi imel, sploh ne bi bil upravičeni predlagatelj obnove. Uspeh glede obnove se torej meri glede na uspeh v zvezi z dovolitvijo obnove in odločitvijo v obnovljenem postopku.

K odločitvi ne pripomorejo zgolj tista dejanja pooblaščenca stranke, na podlagi katerih bi upravni organ lažje odločil v zadevi, saj je organ v vsakem primeru dolžan sam ugotoviti materialno resnico in odločati v skladu s predpisi. Toženka je v postopku utemeljeno opravila ustno obravnavo, stranke pa so imele pravico na njej sodelovati po pooblaščencih.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Radovljica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je v izpodbijanem delu odločbe odločila o zahtevkih strank za povračilo stroškov postopka, in sicer, da mora tožnica plačati A.A. stroške postopka v višini 269,58 EUR v roku 30 dni po dokončnosti odločbe (točka 4 izreka). Odločila je še, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka (točka 5. izreka), da se ji povrne preveč plačana upravna taksa za pritožbo v višini 18,00 EUR (6. točka izreka), zavrne pa se njena zahteva za vračilo plačanih upravnih taks v znesku 9,00 EUR (7. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ navaja, da je 29. 12. 2016 izdal odločbo št. 330-674/2019 z dne 29. 12. 2016 o odobritvi pravnega posla za parc. št. 1544/1, 1545/0 in 1546/0 vse k.o. ..., ki sta ga sklenila B.B. kot prodajalec in A.A. kot kupec. Vlogo za odobritev pravnega posla, ki jo je vložil C.C., je zavrnil, vlogo tožnice pa zavrgel. Dne 14. 3. 2017 je tožnica podala predlog za obnovo postopka, končanega s pravnomočno odločbo o odobritvi posla št. 330-674/2019 z dne 29. 12. 2016, ki ga je prvostopenjski organ zavrgel, ker tožnice ni obravnaval kot upravičene osebe, saj njena vloga z dne 2. 11. 2016 ni vloga za odobritev pravnega posla, ampak vloga za sprejem ponudbe. Drugostopenjski organ je to odločitev odpravil, ker po njegovi presoji tožničina vloga z dne 2. 11. 2016 predstavlja sprejem ponudbe in obenem tudi vlogo za odobritev pravnega posla, kar pomeni, da jo je potrebno upoštevati kot stranko postopka. Zato je s sklepom z dne 11. 4. 2017 predlogu za obnovo postopka ugodil. V obnovljenem postopku je v skladu s prvim odstavkom 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) združil tri zadeve z istim dejanskim stanjem in pravno podlago v eno zadevo. Ugotavlja, da je B.B. dal ponudbo za prodajo kmetijskih zemljišč parc. št. 1545/0 in 1546/0 k.o. ... ter nepremičnine 1544/1 k.o. ..., ki je delno kmetijsko zemljišče in delno gozd. Ponudbo so sprejeli C.C., A.A. in tožnica. Po opravljeni ustni obravnavi je ugotovil, da nihče od prijavljenih za nakup ni predkupni upravičenec po 23. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). To pomeni, da lahko prodajalec zemljišče proda vsakomur, ki je sprejel ponudbo pravočasno in na način, ki je določen z zakonom, lahko pa bi sklenitev pogodbe tudi odklonil (II Ips 308/2010 z dne 25. 7. 2010). Pooblaščenka prodajalca je podala izjavo, da prodajalec vztraja pri izbranem kupcu, s katerim je bila sklenjena pogodba in je tudi že vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik. Enako je pri sklenjeni pogodbi vztrajal pooblaščenec kupca. Zato je odločil, da ostane odločba, s katero je bil pravni posel odobren, v veljavi, tožničina zahteva za odobritev pravnega posla pa se zavrne. Povračilo stroškov stranke sta zahtevala kupec in tožnica. V skladu s 114. členom ZUP je odločil, da mora stroške povrniti stranka, ki je povzročila postopek, torej tožnica. Povrniti jih mora stranki z nasprotnim interesom, tj. A.A., kateremu je priznal stroške zastopanja odvetnika na ustni obravnavi, urnino za narok, kilometrino in 2% materialne stroške. Stroški so bili odmerjeni upoštevaje Odvetniško tarifo od vrednosti odobrenega pravnega posla tj. od 9.500,00 EUR. V zvezi s stroški, katerih vračilo je zahtevala tožnica, ugotavlja, da je bilo njenemu predlogu za obnovo sicer ugodeno, vendar v ponovljenem postopku ni bilo razlogov za nadomestitev prejšnje odločbe. Ker je prvostopenjski organ prejšnjo odločbo pustil v veljavi, tožnica z obnovo ni uspela in zato sama nosi vse stroške v zvezi s predlogom za obnovo postopka. Navaja, da je njen pooblaščenec zahteval tudi vračilo sodnih taks. Šteje, da je tožnica upravičena do vračila takse za pritožbo v znesku 18,10 EUR, ne pa tudi do takse za vlogo za vročitev odločbe o odobritvi pravnega posla v znesku 4,5 EUR in za vlogo za obnovo postopka v znesku 4,5 EUR, saj za vračilo ni pogojev iz 17. člena Zakona o upravnih taksah (v nadaljevanju ZUT).

3. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Dovolitev obnove postopka je le vmesna faza, stroški postopka pa se odmerijo takrat, ko je znan uspeh celotnega postopka. Tožnica ni uspela v zadevi odobritve pravnega posla, saj je prvostopenjski organ pustil odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi. V postopku bi uspela, če bi bil pravni posel v prometu s kmetijskim zemljiščem odobren tožnici.

4. Tožnica vlaga tožbo, ker se z odločitvijo ne strinja. Navaja, da izpodbija prvostopenjsko odločbo v 4., 5., 6. in 7. točki izreka in predlaga, da jo sodišče spremeni tako, da ji prizna pravico do povrnitve priglašenih stroškov, zahtevo Uroša Sedeja za povračilo stroškov pa zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov upravnega spora. Izpostavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker v tej zadevi ni mogoče šteti, da gre za postopek, v katerem naj bi bilo udeleženih več strank z nasprotujočimi interesi. Gre za postopek odobritve pravnega posla, ki se je za vsako stranko začel na njeno lastno zahtevo. Toženka je tako zmotno uporabila prvi odstavek 114. člena namesto prvega odstavka 113. člena ZUP, po katerem vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Če bi sodišče ugotovilo, da je toženka pravilno uporabila prvi odstavek 114. člena ZUP, pa je bistveno vprašanje, kdo je povzročil (ne le predlagal) obnovo postopka. Stališče, da je stroške povzročila tožnica, pomeni zmotno uporabo prava. Predlogu za obnovo postopka je bilo ugodeno, ker je toženka kršila bistvena določila upravnega postopka, zmotno uporabila predpis in ravnala malomarno ter s tem povzročila nezakonitost postopka. To pomeni, da je ponoven postopek povzročila toženka, tožnica ga je zgolj predlagala in s predlogom v celoti uspela. Želela je doseči zgolj svojo pravico biti stranka v postopku in sodelovati pri nakupu zemljišč, to pravico pa ji je toženka s svojim nezakonitim postopanjem kršila. Nikoli ni trdila, da bo v postopku uspela, ampak da so ji bile kršene temeljne pravice. Njen prvi in poglavitni interes je bil torej biti stranka postopka, kar ji je bilo z nezakonitim postopanjem toženke preprečeno. Nedopustno in materialno pravno zmotno bi bilo šteti, da tožnica v predmetnem postopku ni uspela, ker v obnovljenem postopku ni bila izbrana s strani prodajalca, ki je imel prosto izbiro. Če v postopku ne sodeluje predkupni upravičenec, nobeni od strank ni mogoče očitati, da se je postopek končal v njeno škodo, saj na njegov izid ne more vplivati. Če bi toženka upoštevala materialno pravo in pravila postopka, bi bila tožnica stranka upravnega postopka že od samega začetka, ker je pravočasno sprejela ponudbo prodajalca, pritožba in obnova ne bi bili potrebni, tako da tudi nikomur ne bi nastali stroški. Če organ sam povzroči nezakonitost, potem pa kritje stroškov naloži udeležencem postopka, je taka odločitev absurdna, če ne protiustavna, saj ima vsak v skladu s 26. členom Ustave pravico do povrnitve škode, ki mu jo pri opravljanju službe povzroči državni organ. Izpostavlja še, da so stroški A.A. v vsakem primeru nepotrebni, zato ne bi smeli biti priznani. Po sodni praksi se stroški postopka, ki so nastali stranki z nasprotnim interesom, priznajo le, če so dejansko pripomogli k rešitvi upravne zadeve. Pooblaščenec A.A. pa ni z ničemer pripomogel rešitvi upravne zadeve, saj je zgolj izjavil, da se pridružuje stališču pooblaščenke prodajalca. Na ustni obravnavi je bila odločitev v rokah prodajalca in kakršno koli zastopanje kupca nepotrebno. Zato je potrebno te stroške zavrniti. Izpodbijano odločbo je potrebno spremeniti najmanj na način, da A.A. ni upravičen do povračila stroškov zastopanja.

5. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnica v pritožbi navajala le, da predlaga, da prvostopenjski organ sam prevzame stroške stranke A.A., sedaj pa priznanju stroškov te osebe nasprotuje, kar je po njenem mnenju nedovoljena tožbena novota. Sicer pa vztraja pri razlogih, navedenih v svoji in v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po prvem odstavku 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.), v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Prvi odstavek 114. člena ZUP pa določa, da če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. Če je v takem primeru katera od strank deloma zmagala s svojim zahtevkom, trpi del stroškov v sorazmerju s tistim delom svojega zahtevka, s katerim ni zmagala. Če v postopek vstopi stranski udeleženec, krije svoje stroške, če s svojim zahtevkom ni uspel. Če pa je s svojim zahtevkom uspel, krije stroške stranka, na zahtevo katere se je postopek začel, razen osebnih stroškov.

9. Sodišče se strinja s tožnico, da se postopek odobritve pravnega posla začne za vsako stranko, ki je vložila zahtevo za odobritev pravnega posla. Glede na to stroški, ki so tožnici nastali s tem delom postopka, bremenijo tožnico skladno s prvim odstavkom 113. člena ZUP. To pravilo velja tudi za stroške pritožbe zoper sklep o zavrženju njene vloge, čeprav je tožnica s pritožbo uspela. ZUP namreč nima določbe, da je stranka upravičena do povračila tistih stroškov, do katerih je prišlo zaradi odprave prvotne (nepravilne) odločitve organa oziroma po načelu uspeha v postopku1. 10. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica dne 2. 11. 2016 vložila vlogo, ki je prvostopenjski organ ni obravnaval kot sprejem ponudbe, ampak kot vlogo za odobritev pravnega posla. Ker je štel, da sprejema ponudbe ni bilo, je njeno vlogo zavrgel. Pritožbeni organ je nato ugodil pritožbi tožnice, češ da je njeno vlogo mogoče smiselno šteti (tudi) kot sprejem ponudbe. Medtem je prvostopenjski organ dne 29. 12. 2016 z odločbo št. 330-674/2016-10 odobril pravni posel za promet z zemljišči parc. št. 1544/1, 1545/0 in 1546/0 vse k.o. ..., sklenjen med B.B. in A.A. Odločba je dne 28. 1. 2017 postala pravnomočna. Postopek odobritve pravnega posla, sklenjenega na podlagi ponudbe B.B., je bil s tem končan. Prvostopenjski organ je s sklepom št. 330-138/2017-6 z dne 11. 4. 2017 ugodil predlogu tožnice za obnovo tega postopka. V postopku, ki se je končal z izpodbijano odločbo, je torej toženka dejansko odločala o obnovi postopka odobritve pravnega posla, ki se je vodil pod št. 330-674/2016. Po prvem odstavku 270. člena ZUP pa pristojni organ na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, izda odločbo o zadevi, ki je bila predmet postopka; z njo lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo. Šele, če bi toženka v obnovljenem postopku odločila, da se pravnomočna odločba št. 330-674/2016 odpravi (270. člen ZUP), bi lahko spremenila prejšnjo pravnomočno odločitev, tj. odločila, da se odobri pravni posel s katero od drugih oseb, ki so vložile zahtevo za odobritev.

11. Toženka je odločila, da odločba št. 330-674/2016-10 z dne 29. 12. 2016 ostane v veljavi, z izpodbijano odločbo pa je odločala tudi o stroških, ki so nastali v zvezi z obnovo postopka. Tožnica izpostavlja, da je za to odločitev bistveno, kdo je povzročil obnovo postopka, slednjo pa naj bi povzročil prvostopenjski organ s tem, ko je napačno interpretiral materialno pravo oziroma vsebino njenih vlog in jih posledično napačno zavrgel, zaradi česar je morala uveljavljati pravna sredstva. Tožnica torej dejansko trdi, da naj bi šli stroški v breme toženke zato, ker je prvostopenjski organ zavrgel njeno vlogo, namesto da bi jo obravnaval. Sodišče se s tem stališčem ne strinja. ZUP ne določa tega, kar trdi tožnica, tj., da je prvostopenjski organ, če je drugostopenjski organ spremenil njegovo odločitev, povzročil stroške in jih mora zato toženka povrniti. Kar se tiče trditev tožnice, da ji je toženka z napačno uporabo materialnega prava in po svoji malomarnosti povzročila škodo, pred čimer tožnico ščiti 26. člen Ustave, pa sodišče pripominja, da ji je odškodninsko varstvo (pod izpolnjenimi pogoji) zagotovljeno v pravdnem postopku. Ugotavljanje, ali so bili stroški in škoda "povzročeni neupravičeno", ni predmet upravnega postopka.

12. Postopek obnove se je začel na predlog tožnice, ki ga je torej s tem dejanjem povzročila. Ker v njem ni uspela, sama nosi svoje stroške postopka. Tožnica trdi, da njen interes ni bil v tem, da v postopku obnove uspe tako, da se odobri posel, ki bi ga sama sklenila s prodajalcem, ampak je zasledovala zgolj cilj, da bi v postopku sodelovala. Zato je materialno pravno zmotno šteti, da se je postopek končal v njeno škodo, ker v obnovljenem postopku ni bila izbrana s strani prodajalca. Sodišče ne soglaša s tako razlago uspeha v obnovljenem postopku. Naravni pravni interes vsakega predlagatelja obnove ne more biti zgolj v tem, da v obnovljenem postopku le sodeluje, ampak v tem, da se izpodbijana odločba odpravi ali vsaj razveljavi. Če takega interesa ne bi imel, sploh ne bi bil upravičeni predlagatelj obnove. Uspeh glede obnove se torej meri glede na uspeh v zvezi z dovolitvijo obnove in odločitvijo v obnovljenem postopku.2 V danem primeru do odprave odločbe ni prišlo. Zato tožnica krije svoje stroške, dolžna pa je povrniti stroške stranki z nasprotnim interesom, tj. stranki, ki si je prizadevala, da odločba ostane v veljavi. Taki stranki sta prodajalec in kupec A.A.; slednji je tudi zahteval povračilo stroškov za udeležbo na ustni obravnavi.

13. Toženka je namreč dne 6. 6. 2017 opravila ustno obravnavo. Na tej obravnavi je opisala potek postopka in ugotovila, da nobena od oseb, ki so sprejele ponudbo in dale vlogo za odobritev pravnega posla (C.C., A.A. in Č.Č.), ni predkupni upravičenec ter lahko prodajalec skladno s 4. odstavkom 23. člena ZKZ kmetijsko zemljišče proda vsakomur, ki je pravočasno sprejel ponudbo. Nadalje je ugotovila, da je kupec A.A. v zemljiški knjigi že vpisan kot lastnik zemljišč, ki so predmet postopka. Prodajalec in kupec sta tudi podala izjavi, da je bila izbira opravljena, da prodajalec od te izbire ne odstopa in tudi ne more odstopiti, saj je pogodba že izvedena. Pooblaščenci so uveljavljali povračilo stroškov postopka, stroškovnike pa sta predložila pooblaščenca tožnice in A.A.. Tožnica pravilno povzema stališče naslovnega sodišča, da se stroški postopka, ki so nastali stranki z nasprotnim interesom, priznajo le, če so pripomogli k rešitvi upravne zadeve3, česar pa ni mogoče razumeti tako, kot to razume tožnica. K odločitvi ne pripomorejo zgolj tista dejanja pooblaščenca stranke, na podlagi katerih bi upravni organ lažje odločil v zadevi, saj je organ v vsakem primeru dolžan sam ugotoviti materialno resnico in odločati v skladu s predpisi. Toženka je v postopku utemeljeno opravila ustno obravnavo, stranke pa so imele pravico na njej sodelovati po pooblaščencih. Ni pomembno, kaj je na obravnavi kdo dejansko izjavil in česa ne. Ustna obravnava bi se namreč lahko odvijala tudi povsem drugače in bi prava neuke stranke pravno asistenco potrebovale (bistveno) bolj, kot kaže zapisnik o izvedeni obravnavi. Ker glede same višine priznanih stroškov tožnica ne navaja nobenih ugovorov, sodišče pa je vezano na tožbeni predlog, se v višino odmerjenih stroškov ni spuščalo.

14. Iz stroškovnika tožničinega pooblaščenca izhaja, da je tožnica med drugim zahtevala, da ji nasprotna stranka povrne stroške za plačilo upravne takse v znesku 4,50 EUR (24. 2. 2017), v znesku 4,50 EUR (14. 3. 2017) in 18,10 EUR (3. 4. 2017). S tem dejansko ni uveljavljala vračila plačane takse, ampak je terjala njeno povračilo v okviru zahtevka za povračilo stroškov. Toženka je kljub temu odločila, da se ji vrne 18,10 EUR takse. Tožnica je v tožbi navedla, da izpodbija tudi to točko izreka izpodbijanega akta, vendar ni pojasnila, čemu naj bi nasprotovala odločitvi, ki ji je v korist. Nadalje navaja, da izpodbija 7. točko izreka, v kateri je zavrnjena njena zahteva za vračilo 9 EUR upravne takse, pri čemer v tožbenih navedbah prav tako ne pojasni čemu, se s to odločitvijo ne strinja. Ker tožbeni predlog predstavljajo tožbene navedbe, tožba pa o tem nima navedb, sodišče o tem delu tožbe ni odločalo.

15. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker dejansko stanje, ki je relevantno v tej zadevi in je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnico in toženko ni sporno, je sodišče odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških postopka temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Glej I U 839/2017 z dne 6. 3. 2018 in v tej sodbi navedene sodbe 2 Glej X Ips 1382/2005 z dne 28. 10. 2009, I U 1414/2013 z dne 30. 1. 2014 3 I U 431/2011 z dne 22. 5. 2012

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia