Jedro

Pritožbeno sodišče je dokazno oceno prvostopenjskega sodišča glede sklenitve pogodbe o vezavi depozita preverilo na glavni obravnavi in ji pritrjuje. Glede uporabe pogodbenega materialnega prava – pogodbe o zastavi vezanega depozita – pa s prvostopenjskim ne soglaša. Tožena stranka je pogodbeno podlago za dne 20.1.2009 izveden prenos sredstev na depozitni račun izkazala; pa tudi, da je imela pogodbeno podlago za zaseg teh sredstev kot sredstev zavarovanja za obveznosti kreditojemalca C. d.o.o. iz kreditne pogodbe. Ker so trditve tožeče stranke o zavarovanja zelo skope oz. jih praktično ni, podrobnejše obravnavanje medsebojnih razmerij pravdnih strank iz naslova zavarovanja ni mogoče in tudi ni potrebno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba spremeni tako, da se zavrne tudi zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki A. A. plačati znesek 250.000,00 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 250.000,00 EUR za čas od 21.1.2010 do 16.2.2011 ter zakonske zamudne obresti od zneska 250.000,00 EUR, povečanega za gornji znesek zakonskih zamudnih obresti od 21.1.2010 do 16.2.2011, za čas od 17.2.2011 dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna toženi stranki plačati 7.740,00 EUR stroškov dveh pritožbenih postopkov, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugodilo zahtevku tožeče stranke: za plačilo 250.000,00 EUR ter zakonskih zamudnih obresti od tega zneska za čas od 21.1.2010 do 16.2.2011 ter zakonskih zamudnih obresti od glavnice, povečane za navedeni znesek zamudnih obresti od 17.2.2011 dalje do plačila. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 18.001,67 EUR (I. točka izreka). Zavrnjen pa je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 20.1.2009 do 20.1.2010 (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka. Pritrjuje prvostopenjskemu zaključku, da je bila veljavno sklenjena pogodba o depozitu zneska 250.000,00 EUR za obdobje od 20.1.2009 do 20.1.2010. Meni, da je ugotovitev ustrezno utemeljena z uveljavljeno sodno prakso, ki jo izkazujejo listine ter izpovedi tožnice in priče B. B. in na ta način spoštovano stališče Vrhovnega sodišča iz sklepa II Ips 114/2014 z dne 4.2.2016. Za bistveno označuje, da je tožena stranka imela pravno in dejansko podlago za prenakazilo zneska 250.000,00 EUR iz tožničinega transakcijskega računa na depozitni račun. Opozarja, da se vprašanje preverjanja tožničine identitete ni zastavilo, saj se na ne/zanesljivost preverjanja tožničine identitete tožeča stranka sploh ni sklicevala. Poudarja, da tožnica uveljavlja vračilo iz naslova historičnega dogodka dne 20.1.2009, saj trdi, da ji je tožena stranka tega dne nezakonito „zasegla“ denarna sredstva; dogodka z dne 20.1.2010 tožeča stranka ni problematizirala. Opozarja na razhajanje med trditvami tožeče stranke in dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki je presojalo zastavno pogodbo, neveljavnost katere naj bi bila podlaga za ugoditev zahtevku. Meni, da je sodišče odločilo izven trditvene podlage in mimo postavljenega zahtevka. Tožeča stranka namreč v zvezi z ne/veljavnostjo oz. ne/obstojem zastavne pogodbe ni podala kakršnihkoli trditev. Dogodek z dne 20.1.2010 ni predmet tega pravdnega postopka. Slednje je že izpostavljeno v odločbi VSL II Cp 2685/2012 z dne 8.1.2014, sprejeto pa tudi s strani Vrhovnega sodišča v sklepu II Ips 114/2012 z dne 4.2.2016. Zaradi odločitve, da je bila pogodba o vezavi depozita z dne 20.1.2009 veljavno sklenjena, bi moral biti tožbeni zahtevek zavrnjen. Manjka element protipravnosti. Sodišče prve stopnje, ki je presojalo utemeljenost zahtevka na podlagi historičnega dogodka z dne 20.1.2010, je kršilo razpravno načelo in načelo dispozitivnosti. Ker tožeča stranka odtujitve, ki naj bi bila izvedena 20.1.2009, ni dokazala, je zahtevek na podlagi ugotovljenih dejstev neutemeljen in bi ga bilo treba zavrniti. Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev spremeni tako, da zahtevek zavrne in zahteva povrnitev pravnih stroškov.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da pritožba vsebino sodbe napačno povzema. Telefonskih naročil ni bilo in ustne pogodbe se niso sklepale. B. B. je izpovedal, da pogodba brez podpisa ni mogla biti veljavno sklenjena. Vse pogodbe, ki so bile vezane na tožnico, so bile podpisane; samo ta, ki je sporna, ne. Trditev, naj bi bile vse pogodbe nepodpisane, je zavestno in načrtno zavajanje in v nasprotju s podatki spisa. B. B. ni potrdil, da bi bila pogodba o depozitu podpisana. Izpovedal je, da poslovni skrbnik telefonski klic le evidentira. Sklicuje se na ugotovitev sodišča, da ni izkazano, da bi se pogodbe o zastavi depozitov sklepale ustno. Predhodne pogodbe so bile sklenjene pisno. Pritožnica skuša s svojo razlago spremeniti dejanski stan in vsiljuje dogodke, o katerih naj bi sodišče razpravljalo in razsojalo. Pritrjuje tudi ostalim ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica s tožbo uveljavlja vrnitev zneska 250.000,00 EUR, ki naj bi ga ji tožena stranka (banka) brez pravne podlage dne 20.1.2009 odtegnila iz njenega transakcijskega računa št. 01. Zatrjuje, da je ta znesek iz računa „izginil“ in pri tem pojasnjuje, da 20.1.2009 ni podpisala nove pogodbe o depozitu – ni pristala na uporabo denarja v korist K. d.o.o. V II. točki tožbe potrjuje vezavo zneska 250.000,00 EUR za obdobje od 30.7.2008 do 20.1.2009 (dokaz B7 in A3) in sprostitev te vezave dne 20.1.2009 na tožničin transakciji račun v višini 256.158,40 EUR; pa tudi, da je ta depozit služil za zavarovanje kratkoročnega kredita družbe C. d.o.o. 6. V odgovor na te trditve tožeče stranke se je tožena stranka odzvala s sklicevanjem na tožničino zavarovanje – z vezanimi depoziti – za kredit, odobren družbi C. d.o.o. V vlogi z dne 6.5.2013 se je sklicevala na dve kreditni pogodbi, sklenjeni z družbo C. d.o.o. (dokaza B5 in B8) in na s tožnico sklenjeno Zastavno pogodbo o zastavi vezanega depozita z dne 22.7.2008 (dokaz B6). Opozorila je na 4. čl. te zastavne pogodbe, ki predvideva podaljševanje depozita do dokončnega poplačila zapadlih in neporavnanih obveznosti iz kreditne pogodbe. Dne 20.1.2009 izvedeno obremenitev tožničinega transakcijskega računa za 250.000,00 EUR je pojasnila s sklicevanjem na s tožnico dne 20.1.2009 sklenjeno pogodbo o vezavi depozita 250.000,00 EUR, ki se je iztekla 20.1.2010 (št. 02 – dokaz B10) in je služila za zavarovanje kredita družbe C. d.o.o. 7. Tožeča stranka se do tožničinega zavarovanja kreditov družbe C. d.o.o. ni opredelila (razen v II. točki tožbe, kot je zgoraj navedeno); sklenitve Zastavne pogodbe o zastavi vezanega depozita z dne 22.7.2008 ni zanikala. V nadaljnjih vlogah je navedla le, da je bilo sodelovanje v zvezi z zastavami zaključeno, kar je pojasnila že v tožbi. Na prvem naroku je zanikala sklenitev Pogodbe o vezavi NLB depozita 02 v višini 250.000,00 EUR za čas od 20.1.2009 do 20.1.2010 (dokaz B10). Opozorila je, da pogodba z njene strani ni podpisana.

8. Dokazovanje sklenitve Pogodbe o vezavi NLB depozita 02 – dokaz B 10 (vezava depozita 250.000,00 EUR od 20.1.2009 do 20.1.2010) je stvar tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila ta pogodba pravno veljavno sklenjena. Pritožbeno sodišče je dokazno oceno na glavni obravnavi preverilo in ji pritrjuje (347. čl. ZPP). Na osnovi neposredno izvedenih dokazov ugotavlja, da je bila Pogodba o vezavi NLB depozita 02 – dokaz B 10 pravno veljavno sklenjena. Z zaslišanjem priče B. B. je potrjeno, da je bila tožnica obravnavana v okviru storitve privatnega bančništva ter je zato lahko naročilo za vezavo sredstev podala tudi po telefonu. B. je sicer izpovedal, naj bi bila telefonska naročila kasneje potrjena z elektronskimi pisnimi sporočili, česar pa nobena od strank ne omenja. Take prakse ne zatrjuje nobena od pravdnih strank. Po trditvah tožene stranke je bilo ustno naročilo osebnemu bančniku – ustno izražena volja za sklenitev pogodbe o depozitu – zadostna podlaga za sklenitev pogodbe. Pritožbeno sodišče tej trditvi sledi. Sporočil, s katerimi naj bi tožnica pisno potrdila naročilo oz. ustno dogovorjeno sklenitev pogodbe o depozitu (dokaz B10), tožena stranka ne zatrjuje. Tudi tožeča stranka ni zatrjevala, da bi ustno dogovorjene pogodbe o depozitu naknadno pisno potrjevala, tožnica pa je neprepričljivo izpovedala, da je podpisovala pogodbe in da preko telefona ni poslovala. Nobena od pogodb o vezavi depozita, ki naj bi bile sklenjene na način, ki ga je opisala tožnica, ni bila predložena. Tožena stranka pa je predložila večje število pogodb o depozitu, ki s strani tožnice niso podpisane (dokazi od B 27 do B 38) in torej dokazujejo način sklepanja pogodb o vezavi depozitov, kot ga zatrjuje tožena stranka. Očitno je, da praksa ni bila taka, kot izpoveduje B. B. (da bi se ustno izražena volja bančnega klienta naknadno pisno potrjevala). Razen tega tožeča stranka priznava veljavnost pogodbe o depozitu, ki z njene strani ni podpisana (dokaza B7 in A3) in je bila torej sklenjena na način, ki ga navaja tožena stranka. Da je bila pogodba o vezavi NLB depozita 02 (dokaz B 10) sklenjena, pa je mogoče sklepati tudi iz dejstva, da se tožnica za sredstva, ki so bila zaradi sklenitve te pogodbe iz njenega transakcijskega računa odtegnjena 20.1.2009, vse do marca 2010, torej do izteka sporne vezave, ni zanimala. Šele z dopisom z dne 19.3.2010 se je na toženo stranko obrnila z zahtevo za pojasnilo o usodi denarnega zneska 250.000,00 EUR (dokaz A4). Da so bila sredstva iz tožničinega transakcijskega računa dne 20.1.2009 odtegnjena zaradi odobritve depozita, izkazuje tudi obvestilo o prometu (dokaz A2).

9. S Pogodbo o vezavi NLB depozita (dokaz B10) je bilo predvideno, da bodo sredstva po izteku enoletne vezave vrnjena na tožničin transakcijski račun. Nobena od strank ne zatrjuje, da bi bila ta sredstva na tožničin transakcijski račun po izteku vezave (20.1.2010) dospela. Tožena stranka to dejstvo utemeljuje z zavarovanjem, ki ga je tožnica nudila za kreditne obveznosti družbe C. d.o.o. in sicer po dveh kreditnih pogodbah: št. 4003-LD/08205/00026/MN z dne 23.7.2008 (dokaz B5) in št. 4003-LD/09020/00203/MN z dne 20.1.2009 (dokaz B8). Zavarovanje za kreditojemalčeve obveznosti iz drugo navedene kreditne pogodbe ni izkazano, saj tožena stranka ni predložila pogodbe, s katero bi tožnica prevzela obveznost zavarovanja kreditojemalčevih obveznosti po tej pogodbi. Ne zatrjuje niti tega, da bi bila pogodba o zastavi vezanega depozita za kreditojemalčeve obveznosti iz te – drugo navedene – kreditne pogodbe s tožnico sploh sklenjena. Zaradi zavarovanja, ki ga je tožnica nudila za kreditojemalčeve obveznosti iz prvo navedene kreditne pogodbe, pa je tožena stranka denarna sredstva (depozit) lahko odtegnila, saj je tožnica z zastavno pogodbo (dokaz B6) jamčila za kreditojemalčeve obveznosti iz prvo navedene kreditne pogodbe (dokaz B5).(1) Iz zastavne pogodbe je razvidno, da zavarovanja ni nudila samo z v zastavni pogodbi navedenim depozitom št. 02010-2792047578; s 4. čl. zastavne pogodbe se je zavezala, da bo po zapadlosti tega depozita sklepala nove depozite, vse do poplačila zapadlih in neporavnanih obveznosti po kreditni pogodbi. Eden od njih je bil očitno depozit iz sporne pogodbe o vezavi depozita (dokaz B10). Tožeča stranka ni zanikala toženkine trditve, da kreditojemalec obveznosti po kreditnih pogodbah ni poravnal. 10. Glede uporabe pogodbenega materialnega prava (Zastavne pogodbe o zastavi vezanega depozita – dokaz B 6) torej pritožbeno sodišče s prvostopenjskim ne soglaša. Tožena stranka se sklicuje na tožničino zavarovanje za kreditne obveznosti družbe C. d.o.o. z vezanimi depoziti. Da je bila Zastavna pogodba o zastavi vezanega depozita sklenjena, med strankama ni sporno. S 4. členom te pogodbe se je tožnica zavezala, da bo po zapadlosti sredstev svojega depozita 02010- 2792047578 zagotovila nov depozit, najmanj v višini neodplačanih terjatev iz kreditne pogodbe in zavarovanje podaljševala vsakokrat v višini dolgovanega zneska, vse do dokončnega poplačila vseh zapadlih in neporavnanih obveznosti po kreditni pogodbi.

11. Podrobnejše obravnavanje toženkine upravičenosti do razpolaganja z depozitom 02 (dokaz B 10) v letu 2010 ni potrebno, saj tožeča stranka svojo prikrajšanost utemeljuje z – brez pravne podlage izvedeno – odtegnitvijo sredstev iz njenega transakcijskega računa dne 20.1.2009. V reviziji tožeča stranka pritožbenemu sodišču celo očita, da se je spustilo v obravnavanje razmerij, ki se nanašajo na družbo C. d.o.o. Tožena stranka je pogodbeno podlago za dne 20.1.2009 izveden prenos sredstev na depozitni račun izkazala; pa tudi, da je imela pogodbeno podlago za zaseg teh sredstev kot sredstev zavarovanja za obveznosti kreditojemalca C. d.o.o. iz kreditne pogodbe. Ker so trditve tožeče stranke o zavarovanja zelo skope oz. jih praktično ni, podrobnejše obravnavanje medsebojnih razmerij pravdnih strank iz naslova zavarovanja ni mogoče in tudi ni potrebno. Tožeča stranka – v nasprotju s sklenjeno Zastavno pogodbo o zastavi vezanega depozita (dokaz B6) – zanika zavarovanje od 20.1.2009 naprej (od izteka Pogodbe o vezavi NLB depozita 02010-2792386011 – dokaz B7 in A3). Do drugih trditev o medsebojnih obveznostih pravdnih strank iz naslova zavarovanja pa se ne opredeljuje. Svoj zahtevek utemeljuje z nezakonito odtegnitvijo sredstev iz njenega računa dne 20.1.2009 – torej s toženkinim ravnanjem v tem historičnim dogodku – in ne s toženkinim ravnanjem 20.1.2010. Na osnovi tožbe, kot je bila podana, tožena stranka zato ni bila dolžna podrobneje utemeljevati svojih pravic iz zavarovanja, ki ga je tožnica nudila za obveznosti kreditojemalca. Nesprejemljiv je zato zaključek v 22. točki prvostopenjske sodbe, da tožena stranka ni zatrjevala in predložila posebne pisne zastavne pogodbe, s katero bi bil zastavljen prav depozit 02. Tožena stranka je predložila Zastavno pogodbo o zastavi vezanega depozita z dne 22.7.2008 (dokaz B6), ki v 4. čl. določa, da bo po zapadlosti depozita zastavnik (tožnica) depozite podaljševal do dokončnega poplačila dolga mesečno, vsakokrat najmanj v višini neporavnanih obveznosti zastavnika.

12. Ker je tožena stranka podlago za dne 20.1.2009 izveden prenos sredstev v višini 250.000,00 EUR iz tožničinega transakcijskega računa št. 01 imela – sredstva je prenesla na podlagi Pogodbe o vezavi NLB depozita št. 02 – je neutemeljen zahtevek, da ji tožena stranka ta sredstva vrne. Podlaga za odtegnitev teh sredstev iz transakcijskega računa je tožničina vezava teh sredstev. Odločitev prvostopenjskega sodišča je zato spremenjena tako, da je zahtevek zavrnjen v celoti (355. čl. ZPP).

13. Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni, določi o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. čl. ZPP). Merilo oz. podlaga za odločitev o stroških postopka je uspeh strank v postopku (prvi odstavek 154. čl. ZPP). Tožnica, ki z zahtevkom ni uspela, do povrnitve pravdnih stroškov, nastalih do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje, ni upravičena. Njen zahtevek za povrnitev stroškov postopka je zato zavrnjen. Tožena stranka je glede na uspeh upravičena do povrnitve pravdnih stroškov. Priglasila je stroške, ki so ji nastali v pritožbenem postopku II Cp 2685/2013: sodna taksa za pritožbo 3.825,00 EUR in 15,00 EUR materialnih stroškov.

14. Ker je tožena stranka uspela tudi z obravnavano pritožbo, ji je tožeča stranke dolžna povrniti stroške tega pritožbenega postopka, tožeča stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP). Toženi stranki so v pritožbenem postopku nastali sledeči potrebni pravdni stroški: sodna taksa za pritožbo 3.885,00 EUR in 15,00 EUR materialnih stroškov.

Op. št. (1): V 1. čl. se Zastavna pogodba o zastavi vezanega depozita (dokaz A6) - verjetno zaradi pisne pomote – sklicuje na Kreditno pogodbo št. 4003-LD/08025 z dne 22.7.2008 (pogodba ima datum 23.7.2008), kar pa ni odločilno; bistveno je, da je bilo zavarovanje dano.