Jedro

V sodbi VIII Ips 201/2006 je Vrhovno sodišče RS navedlo, da pravnomočna odločitev v socialnem sporu, da v določenem obdobju ni zdravstveno utemeljenih razlogov za odsotnost z dela, pomeni (le), da je sprejeta pravnomočna odločitev o stanju (razmerju), ki je v delovnem sporu predhodno glede uveljavljanih zdravstvenih razlogov in možnosti priznavanja pravic iz tega naslova, še vedno pa lahko delavec navaja kakšne druge razloge, zaradi katerih ga v spornem obdobju ni bilo na delo. Enako stališče izhaja iz sodb VIII Ips 192/2005 in VIII Ips 220/2009. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo iz (pravnomočno) rešenega predhodnega vprašanja, da tožnik od 22. 12. 2018 (24. 12. 2018) ni bil v bolniškem staležu, da je bil zmožen za delo. To dejstvo pa še ne pomeni, da je s tem, ko je z dela izostal in obvestilne dolžnosti ni izpolnil do 3. 1. 2019, naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Ali je razlog za odpovedi iz 2. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1 podan, je odvisno od tega, ali je tožnik ravnal z zahtevano stopnjo krivde (naklep ali huda malomarnost), pa tudi, ali gre za hujšo kršitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, za tožečo stranko pa je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 140,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku izpolnitvenega roka do plačila, na račun Delovnega sodišča v Kopru, št. 01100-6370501320, sklic na št. ..., v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 1. 2019 in da delovno razmerje na tej podlagi ni prenehalo in še traja (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožnika pozove na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo obračuna bruto nadomestilo plače, kot če bi delal, ter mu po plačilu davkov in prispevkov plača neto zneske z zakonskim zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka II izreka). Naložilo ji je, da za tožnika na račun sodišča plača pravdne stroške v višini 1.394,70 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi po poteku petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje krivdo presojalo po napačnih, tj. subjektivnih kriterijih. V civilnem pravu se krivda v obliki malomarnosti presoja po abstraktnih in objektivnih kriterijih. Konkretno ravnanje se primerja z ravnanjem, ki se pričakuje od povprečnega človeka (delavca). V zadevi VIII Ips 159/2017 je Vrhovno sodišče RS jasno opredelilo, da se krivde v civilnem pravu ne enači s krivdo v kazenskem pravu. Huda malomarnost pomeni zanemarjanje tiste skrbi, ki se pričakuje od povprečnega delavca. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo, s tem je kršilo toženkino pravico iz 22. člena URS. Zmotno je uporabilo materialno pravo. Krivda bi bila pri tožniku izključena, če bi bil nerazsoden. V zadevi VIII Ips 150/2013 je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da je treba pravni standard nerazsodnosti razlagati utesnjujoče. Za sporno obdobje je bilo pri tožniku pravnomočno odločeno, da je zmožen za delo. S tem je rešeno predhodno vprašanje, na katerega je sodišče vezano. Takšno stališče potrjujejo stališča v zadevah VIII Ips 201/2006, VIII Ips 192/2005 in VIII Ips 220/2009. To ne pomeni le, da je bil tožnik zmožen za delo, ampak tudi da je bil zmožen izpolnjevati obveznosti iz delovnega razmerja, med katere sodi dolžnost obveščanja delodajalca. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Kršilo je določbe pravdnega postopka, ravnalo je v nasprotju z določbo 13. člena ZPP. Sodna izvedenka je ugotovila, da je bila tožnikova zmožnost razumevanja odločb ZZZS zmanjšana, vendar ne bistveno. Tožnik je bil torej razsoden. Ob poteku bolniškega staleža bi moral poklicati toženko in se dogovoriti glede prihoda na delo oziroma morebitne izrabe letnega dopusta. Poklical jo je šele, ko ga že pet zaporednih delovnih dni ni bilo na delo. Pretirana skrb za posameznika ni v skladu z njegovim pojmovanjem kot razumnega in avtonomnega subjekta ter vodi v ogrožanje njegove svobode in dostojanstva. To so stališča iz zadev Vrhovnega sodišča RS II Ips 137/2018 in II Ips 129/2017. Toženka tožniku 3. 1. 2019 letnega dopusta ni odobrila. Drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje je zmotna. Če bi tožnik pravočasno o svoji odsotnosti obvestil toženko, tj. že dne 21. 12. 2018, bi mu zagotovila delo. Da je bil tožnik od 22. 12. 2018 dalje zmožen za delo, je pravnomočno odločeno. S sodbo II Ps 501/2019 sta bili odločbi ZZZS z dne 9. 4. 2019 in 18. 2. 2019 odpravljeni. Ta sodba je bila izdana po koncu glavne obravnave, zato se toženka nanjo brez svoje krivde ni mogla sklicevati prej. Tudi tožnik je 7. 1. 2019, ko je prišel na delo, povedal, da se počuti bolje. Toženka je njegovo predhodno ravnanje utemeljeno sankcionirala s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za razlog iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 gre, če delavec o svoji odsotnosti z dela, ki traja več kot pet dni, ne obvesti delodajalca. Obvestiti ga mora takoj, da lahko delodajalec prilagodi delo. Zadnji dan odsotnosti je obvestilo prepozno, ker ne doseže več svojega namena. Tožnik je toženko obvestil šele peti dan. Sodišče prve stopnje je tožnikovim zdravstvenim težavam pripisalo enak učinek, kot ga ima nerazsodnost. Njegove težave niso prehodne, zdravstveno stanje se mu ne izboljšuje. Glede na to je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, ki toženki nalaga, da tožnika pozove na delo. Zmotna je odločitev o reparaciji, saj ne upošteva dejstva, da je bil tožnik od 10. 1. 2019 dalje v bolniškem staležu. Ne upošteva morebitnih prejemkov tožnika po prenehanju delovnega razmerja, kot je socialna pomoč. Toženki v zvezi s podano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni mogoče očitati ničesar, tožnikovo ravnanje je bilo nezakonito in objektivno gledano hudo malomarno. Glede na to tožnik do reparacije sploh ne bi smel biti upravičen. Škoda je nastala zaradi njegovega ravnanja. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka toženkine navedbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno presojalo njegovo krivdo, pri čemer je utemeljeno upoštevalo dejstvo, da je tožnik invalid in psihični bolnik. V nasprotnem primeru bi bil tožnik prav zaradi teh osebnih okoliščin neenako obravnavan, kar ni dopustno. Tožnik ni ravnal (hudo) malomarno, vedno je upošteval in se ravnal po navodilih zdravnikov. Zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja konec leta 2018 je ravnal nepravilno, ravnal je skladno s svojimi zmožnostmi in mu neskrbnosti ni mogoče očitati. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da vsebina odločbe ZZZS ne predstavlja predhodnega vprašanja. Te odločbe urejajo le vprašanje zadržanosti od dela in s tem povezano pravico do nadomestila plače in izven teh okvirov ne vplivajo na način izvrševanja pravic iz delovnega razmerja. Vprašanja, povezana z obveščanjem delodajalca, je sodišče prve stopnje reševalo samo. Glede na tožnikovo nezmožnost za delo v decembru 2018 in januarju 2019 ter ob nespremenjenem zdravstvenem stanju je jasno, da tudi v vmesnem času za delo ni bil zmožen. ZZZS je to ocenil zmotno, je pa pri tem res ravnal na pravno neustrezen način. Tožnik ne zanika, da ima zdravstvene težave. Če toženka meni, da zaradi tega tožnik ne more opravljati dela, ni na mestu nasprotovanje reintegraciji, ampak bi mu morala podati odpovedi iz drugega, v zakonu predvidenega razloga (invalidnost). Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo o reintegraciji kot je tudi pravilno tožniku prisodilo reparacijo. Morebitne prejemke, ki jih je tožnik imel v tem času, bo moral vrniti. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Uveljavlja plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku iz razloga po 2. in 4. alineji drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), torej zaradi naklepoma ali iz hude malomarnosti storjene hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja in zaradi najmanj pet dni trajajočega izostanka z dela, o razlogih za katerega delavec delodajalca ne obvesti, čeprav bi to moral in mogel storiti. V odpovedi mu je očitala, da od 24. 12. 2018 do 4. 1. 2019, ko ni bil več v bolniškem staležu, ni prišel na delo, razloge za svojo odsotnost pa je direktorju toženke sporočil šele 3. 1. 2019. 7. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da glede na podani opis ravnanj, ki jih toženka tožniku očita, in glede na ugotovljena dejstva, da je tožnik sporočil razloge za svojo odsotnost direktorju toženke 3. 1. 2019, kar je peti delovni dan od 24. 12. 2018 (prvi dan je 24. 12. 2018, drugi dan 27. 12. 2018, tretji dan 28. 12. 2018, četrti dan 31. 12. 2018 in peti dan 3. 1. 2019), razlog za odpoved iz 4. alineje drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Za ta razlog gre, kot je razvidno iz zakonske določbe, če delavec izostane z dela najmanj pet dni in delodajalca o razlogih za odsotnost (teh pet dni) ne obvesti. Te določbe ni mogoče razumeti, kot prikazuje pritožba, da je kot razlog za odpoved določeno ravnanje, ko delavec že prvi dan predvidenega izostanka delodajalca o tem ne obvesti.

8. Sodišče prve stopnje je glede tožnikovega izostanka 3. 1. 2019 in 4. 1. 2019 pravilno upoštevalo izpovedi tožnika in direktorja toženke ter ju dokazno ocenilo. Tako je pravilno ugotovilo, da sta se tožnik in direktor toženke po telefonu dogovorila, da pride na delo 7. 1. 2019. Takšno izpoved direktorja toženke je utemeljeno ocenilo za prepričljivo in resnično, pri čemer je upoštevalo, da tožnika že prej eno leto ni bilo na delo, ker je bil v bolniškem staležu, da so pri toženki zaposleni poleg direktorja štirje delavci, ki so v tistem času izrabljali proste dneve (ena delavka je bila na porodniškem dopustu), tako da bi bil tožnik sam. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri dokaznih zaključkih in presoji ni upoštevalo, da tožnik ni huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja 3. 1. 2019 in 4. 1. 2019, ker je z dela izostal na podlagi takšnega dogovora z direktorjem toženke in da bi tožnik toženko moral o odsotnosti od dela obvestiti že bistveno prej, tako da bi mu za 3. 1. 2019 in nadaljnje dni zagotovila delo, za odločitev niso bistvene. Bistveno je, da je 3. 1. 2019 tožnik toženko obvestil, hkrati pa je od tega dne dalje (še 4. 1. 2019) z dela izostal na podlagi dogovora z direktorjem toženke.

9. Kot je pravilno iz predloženih odločb Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil tožnik do 21. 12. 2018 v bolniškem staležu, nato pa ne več. Tožnik se zoper odločbi ZZZS z dne 17. 12. 2018 in z dne 27. 12. 2018 ni pritožil, tako da sta postali dokončni (in pravnomočni). Z odločbo ZZZS z dne 18. 2. 2019 sta bili odločbi z dne 17. 12. 2018 in z dne 27. 12. 2018 (za nazaj) nadomeščeni, tako da je bil tožniku tudi za čas od 22. 12. 2018 do 9. 1. 2019 priznan bolniški stalež. Zoper to odločbo ZZZS je toženka po neuspeli pritožbi uveljavljala sodno varstvo, v katerem je bila, kot poudarja v pritožbi, s sodbo II Ps 501/2019 odločba ZZZS z dne 18. 2. 2019 (v zvezi z odločbo ZZZS z dne 9. 4. 2019) odpravljena, saj je s to odločbo imenovani zdravnik v nasprotju s predpisi posegal v že dokončne in pravnomočne odločbe.

10. Sodišče prve stopnje je upoštevalo dokončni (in pravnomočni) odločbi ZZZS, da je bil tožnik do 21. 12. 2018 v bolniškem staležu, nato pa ne več - v obeh odločbah ZZZS je določeno, da je tožnik od 22. 12. 2018 zmožen za delo (v skladu s preostalo delazmožnostjo po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije - ZPIZ). V obrazložitvi sodbe je pravilno pojasnilo, da odločba ZZZS z dne 18. 2. 2019 (ki je bila izdana, po tem ko je tožniku delovno razmerje pri toženki že prenehalo) ne rešuje predhodnega vprašanja v tem sporu. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo, da je bilo prehodno vprašanje tožnikove zmožnosti za delo od 22. 12. 2018 pravnomočno rešeno in s tem ravnalo v nasprotju z določbo 13. člena ZPP.

11. V sodbi VIII Ips 201/2006, ki jo izpostavlja toženka v pritožbi, je Vrhovno sodišče RS navedlo, da pravnomočna odločitev v socialnem sporu, da v določenem obdobju ni zdravstveno utemeljenih razlogov za odsotnost z dela, pomeni (le), da je sprejeta pravnomočna odločitev o stanju (razmerju), ki je v delovnem sporu predhodno glede uveljavljanih zdravstvenih razlogov in možnosti priznavanja pravic iz tega naslova, še vedno pa lahko delavec navaja kakšne druge razloge, zaradi katerih ga v spornem obdobju ni bilo na delo. Enako stališče izhaja iz sodb VIII Ips 192/2005 in VIII Ips 220/2009. 12. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo iz (pravnomočno) rešenega predhodnega vprašanja, da tožnik od 22. 12. 2018 (24. 12. 2018) ni bil v bolniškem staležu, da je bil zmožen za delo. To dejstvo pa še ne pomeni, kot zmotno meni toženka v pritožbi, da je s tem, ko je z dela izostal in obvestilne dolžnosti ni izpolnil do 3. 1. 2019, naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Ali je razlog za odpovedi iz 2. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1 podan, je odvisno od tega, ali je tožnik ravnal z zahtevano stopnjo krivde (naklep ali huda malomarnost), pa tudi, ali gre za hujšo kršitev.

13. Huda malomarnost iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je, kot izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 159/2017, oblika krivde po civilnopravni opredelitvi (135. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Predpogoj za oblikovanje krivde je razsodnost. Kot določa prvi odstavek 136. člena OZ (neodgovorne osebe), ne odgovarja, kdor zaradi motnje v duševnem razvoju, težave v duševnem zdravju ali kakšnega drugega vzroka ni zmožen razsojati. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bil tožnik v spornem obdobju nerazsoden, kot tudi ugotovljeni zmanjšani zmožnosti razumevanja (ki se kaže v okrnjeni sposobnosti razumevanja in obvladovanja) ni pripisalo enakih posledic, kot bi jih imela nerazsodnost, kot neutemeljeno navaja toženka v pritožbi. Toženka v pritožbi po nepotrebnem poudarja, da je treba pravni standard nerazsodnosti razlagati utesnjujoče, pri čemer se sklicuje na stališče v sklepu Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 150/2013, saj pri tožniku nerazsodnost ni bila ugotovljena (če bi bila, bi bila tako ali tako krivda izključena, s tem pa razlog za odpoved iz 2. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1 ne bi bil podan).

14. Huda malomarnost pomeni opuščanje tiste skrbi, ki se pričakuje od povprečnega človeka oziroma delavca. Merilo je torej abstraktno in objektivno, kot poudarja toženka v pritožbi in je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje ter to v obrazložitvi ustrezno utemeljilo. Toženka mu v pritožbi neutemeljeno očita, da je poseglo v njene pravice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS; št. 33/91 in nadalj.). Nadalje je pravilno upoštevalo okoliščine konkretnega primera, tako dejstva, ki jih je ugotovilo iz pravilne ocene izpovedi tožnika in priče A.A., njegove mame (da je po prejemu odločbe ZZZS z dne 17. 12. 2018 po telefonu kontaktirala ZZZS, kjer so ji povedali, da čakajo novo odločbo, in da sta s tožnikom glede na izvid z dne 4. 12. 2018 pričakovala, da bo bolniški stalež podaljšan do 5. 2. 2019), in iz izvedenskega mnenja (da ima tožnik organsko blodnjavo motnjo, podobno shizofreniji, da je bila njegova zmožnost razumeti vsebino odločb ZZZS z dne 17. 12. 2018 in z dne 27. 12. 2018 zmanjšana, ne pa povsem odpravljena ter da je to vplivalo na presojo o tem, kako mora ravnati, ker je bil prepričan, da ima odobren bolniški stalež). Te okoliščine konkretnega primera - ugotovljene zmanjšane sposobnosti tožnika, ki odstopajo od standarda povprečnega delavca, ne dajejo podlage za presojo, da je bilo njegovo ravnanje hudo malomarno, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje (najmanj pa ne dajejo podlage za presojo, da je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja). Toženka v pritožbi neutemeljeno prikazuje, češ da je sodišče prve stopnje merilo zahtevane skrbnosti znižalo. Tega ni storilo, ampak je utemeljeno ugotavljalo, ali je tožniku mogoče očitati (glede na njegovo zdravstveno stanje), da je opuščal skrb, ki se pričakuje od povprečnega delavca.

15. Neutemeljeno je pritožbeno poudarjanje stališč Vrhovnega sodišča RS v sklepu II Ips 137/2018 in sodbi II Ips 129/2017, da pretirana skrb za posameznika ni v skladu z njegovim pojmovanjem kot razumnega in avtonomnega subjekta ter vodi v ogrožanje njegove svobode in dostojanstva. Z izpodbijano odločitvijo sodišče prve stopnje ni z ničemer „pretirano skrbelo“ za tožnika, ampak je na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev, tudi glede na tožnikovo zdravstveno stanje in posledično zmanjšane sposobnosti, pravilno presodilo, da obveznosti iz delovnega razmerja ni (huje) kršil iz hude malomarnosti, s tem pa razlog za odpoved iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan.

16. Sodišče prve stopnje je po presoji, da je toženka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, utemeljeno ugodilo reintegracijskemu zahtevku. V postopku pred sodiščem prve stopnje je toženka predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 118. člena ZPP utemeljila le s sklicevanjem na nerazsodnost tožnika (z navedbami, da bi bila v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik v času, za katerega mu očita kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, nerazsoden, nerazsodnost okoliščina, ki preprečuje reintegracijo). Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ugotovljenim dejstvom pripisalo enako težo, kot če bi bil tožnik nerazsoden, ni utemeljena, navedba, da bi tožnik lahko povzročal škodo, za katero ne bi odgovarjal, če bi se vrnil na delo, pa hipotetična. Sklicevanje toženke na tožnikove zdravstvene težave kot razloga za sodno razvezo ni na mestu. Če ima delavec zdravstvene težave, zaradi katerih ni zmožen za delo, je to kvečjemu razlog za priznanje pravic iz zdravstvenega ali invalidskega zavarovanja, ni pa to okoliščina, zaradi katere ne bi bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja, oziroma okoliščina, ki bi utemeljevala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

17. Prav tako utemeljeno je sodišče prve stopnje ugodilo reparacijskemu zahtevku, pri čemer je tožniku prisodilo nadomestilo plače, kot če bi delal. To je pravilno, saj v času po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja dela ni opravljal iz razlogov na strani toženke. Reparacijskemu zahtevku po višini toženka pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala, v pritožbi pa neutemeljeno izpostavlja, da je bil tožnik od 10. 1. 2019 dalje v bolniškem staležu. S tem, ko mu je delovno razmerje pri toženki prenehalo, je odpadla potreba po ugotavljanju bolniškega staleža (kot začasne nezmožnosti za delo). Prav tako se toženka neutemeljeno zavzema za upoštevanje prejemkov, ki jih je tožnik prejel po prenehanju delovnega razmerja, kot je socialna pomoč, saj podlaga za te prejemke s tem, ko je tožniku za nazaj priznano delovno razmerje, odpade, reparacijski zahtevek pa naj bi bil neutemeljen, češ da je tožnik sam povzročil škodo. To ne drži. Tožnik z ničemer ni povzročil ali prispeval k nastanku škode v obliki izpada dohodkov po prenehanju delovnega razmerja, ampak je do tega prišlo zaradi ravnanja toženke, ki je podala nezakonito odpoved.

18. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožniku, ki je v pritožbenem postopku uspel, saj je pritožba toženke neutemeljena, je pritožbeno sodišče kot potrebne za pravdo priznalo naslednje stroške, odmerjene po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl. - OT): sestava odgovora na pritožbo 375 točk in 2 % materialnih stroškov ali 7,5 točk, skupaj 382,5 točk ali 229,50 EUR, kar z davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR. Te stroške je razpolovilo, ker je tudi v pritožbenem postopku tožnika zastopal pooblaščenec v okviru brezplačne pravne pomoči (peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu - ZOdv; Ur. l. RS, št. 18/93 in nadalj; odločba Delovnega sodišča v Kopru Bpp 76/2019). Tako znašajo priznani stroški tožnika 140,00 EUR. Stroške je na račun Delovnega sodišča v Kopru dolžna plačati toženka.