Jedro

Revizija je dovoljena po vrednostnem kriteriju, saj sporna vrednost naložene obveznosti presega 20.000 EUR.

Da revidentka iz dokumentacije, ki jo je predložila, izpeljuje drugačne zaključke kot davčni organ in prvostopenjsko sodišče, ne pomeni, da je bila v zadevi storjena kršitev protispisnosti (v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku) kot zatrjuje, pač pa s tem zgolj izraža nestrinjanje z dokazno oceno oziroma ugovarja ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar pa ni dovoljen revizijski razlog.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo z dne 20. 4. 2006, s katero je tožena stranka odločila o revidentkini pritožbi zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 13. 9. 2002. S slednjo je prvostopenjski organ revidentki v točki I./1. izreka naložil plačilo davka na dodano vrednost in pripadajoče zamudne obresti, v točki I./2. izreka plačilo davka od dobička pravnih oseb (DDPO) za leto 2000 v znesku 5.000.315,00 SIT in pripadajoče zamudne obresti, v točki I./3. izreka določil mesečno akontacijo DDPO za leto 2001, v točki I./4. izreka naložil plačilo pripadajočih zamudnih obresti za razliko med plačano akontacijo DDPO za leto 2001 in na podlagi inšpekcijskega pregleda ugotovljenim zneskom akontacije, v točki I./5. izreka naložil plačilo DDPO za leto 2001 v znesku 7.670.385,00 SIT in preveč refundirane akontacije DDPO za leto 2001 v znesku 949.787,00 SIT, oboje s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, v točki I./6. izreka določil mesečno akontacijo DDPO za leto 2002, v točki I./7. izreka naložil plačilo razlike v višini akontacije DDPO za leto 2002, ki je nastala zaradi spremembe davčne osnove za že dospele obroke akontacij do meseca avgusta 2002, in pripadajoče zamudne obresti. V izreku prvostopenjske odločbe je davčni organ tudi ugotovil, da je revidentka obveznost iz I./1. točke izreka poravnala že pred izdajo odločbe. Tožena stranka je revidentkini pritožbi ugodila v delu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti, in spremenila točke I./1, I./2, I./5 in I./7 tako, da tečejo zamudne obresti od izvršljivosti odločbe dalje, točko I./4. izreka prvostopenjske odločbe pa je odpravila.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče pritrdi odločitvi in razlogom iz izpodbijanega upravnega akta in zavrne tožbene ugovore kot neutemeljene.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je revidentka vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z vrednostjo izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, odpravi izpodbijani upravni akt in toženi stranki naloži povračilo stroškov, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Priglaša stroške postopka.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Ker je bilo s prvostopenjsko odločbo revidentki za leti 2000 in 2001 skupaj naloženo plačilo 13.620.487,00 SIT oziroma 56.837,28 EUR DDPO, je ta pogoj za dovoljenost revizije izpolnjen.

6. V reviziji ostaja sporno nepriznavanje odhodkov, ki jih je revidentka evidentirala na podlagi štirih računov.

7. V skladu z 11. členom tedaj veljavnega Zakona o davku od dobička pravnih oseb – ZDDPO se med odhodke davčnega zavezanca vštevajo odhodki, obračunani na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, razen odhodkov, za katere je s tem zakonom predpisan drugačen način ugotavljanja. V skladu s tedaj veljavnimi Slovenskimi računovodskimi standardi (SRS) morajo biti vpisi v poslovne knjige opravljeni na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin (SRS 22.1). Knjigovodska listina je pisno pričevanje o nastanku poslovnega dogodka ter služi kot podlaga za vnašanje knjigovodskih podatkov v poslovne knjige in kontroliranje poslovnega dogodka, ki ga izpričuje (SRS 21.12) Knjigovodska listina je verodostojna, če se pri kontroliranju pokaže, da lahko strokovno oseba, ki ni sodelovala v poslovnih dogodkih, na njeni podlagi popolnoma jasno in brez kakršnihkoli dvomov spozna naravo in obseg poslovnega dogodka (SRS 21.19). Izvirna knjigovodska listina mora vsebovati opis poslovnega dogodka z natančno predstavitvijo njegove vsebine (SRS 21.5).

Storitve po računih št. 1 in 2

8. Iz ugotovitev upravnega postopka, na katere je revizijsko sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, je računa št. 1 in 2 revidentki izstavila matična družba A., Grčija, na njih pa je navedeno, da se zaračunavajo „storitve menedžmenta“ za leto 2000 in 2001. Iz računov ni razvidno, kakšne storitve so bile konkretno opravljene, kdaj, kje in kdo naj bi jih opravil. To tudi ni razvidno iz pogodbe, sklenjene med revidentko in njeno matično družbo dne 1. 2. 2000, na podlagi katere naj bi bila računa izdana, pri čemer se na pogodbo izrecno sklicuje le račun št. 1. 9. Glede na nekonkretiziranost računov in pogodbe je bilo tudi po presoji revizijskega sodišča na revidentki, da dokaže poslovne dogodke, ki naj bi jih računa in pogodba izkazovali, česar po presoji davčnega organa in prvostopenjskega sodišča ni storila. Po njuni presoji namreč revidentkina pojasnila v zvezi z računoma in dokumentacija, ki jo je predložila že k pripombam na zapisnik, ne izkazujejo nastanka in obsega poslovnih dogodkov, ki naj bi bili podlaga za priznanje odhodkov.

10. Revizijsko sodišče kot neutemeljena zavrača revizijska ugovora, da je revidentka s svojimi pojasnili in predloženo dokumentacijo dokazala nastanek in obseg spornih poslovnih dogodkov in da se prvostopenjsko sodišče do pojasnil in dokumentacije po vsebini ni opredelilo oziroma da je (tudi) prvostopenjsko sodišče protispisno zaključilo, da dokumentacija poslovnih dogodkov ne izkazuje.

11. Prvostopenjsko sodišče se je namreč izrecno ali posredno preko razlogov izpodbijanega upravnega akta, ki jih je v obrazložitvi sodbe povzelo (kar mu omogoča drugi odstavek 71. člena ZUS-1), opredelilo do predložene dokumentacije in potrdilo presojo davčnega organa. Tako je pojasnilo, da iz predloženih razpredelnic, ki naj bi izkazovale koliko stroškov celotne skupine A. odpade na revidentko (15 % stroškov dela oziroma 25 % drugih stroškov), ni jasno, na kakšni podlagi so bil ti deleži določeni, saj takšen način ugotavljanja vrednosti storitev ni predviden v pogodbi, kot tudi ni jasno, ali navedeni stroški dejansko predstavljajo stroške, ki odpadejo na revidentko. Enak zaključek je napravilo v zvezi s tabelo, ki naj bi izkazovala stroške dela domnevno zaposlenih v matični družbi A., ki naj bi odpadli na revidentko. Glede ostale dokumentacije, ki jo sestavljajo različna seminarska gradiva, letalske vozovnice, hotelski računi ipd., pa tudi ni mogoče potrditi, da se nanaša prav na zaračunane storitve. Če revidentka iz navedene dokumentacije izpeljuje drugačne zaključke kot davčni organ in prvostopenjsko sodišče, ne pomeni, da je bila v zadevi storjena kršitev protispisnosti (v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku) kot to zatrjuje, pač pa s tem zgolj izraža nestrinjanje z dokazno oceno oziroma ugovarja ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar pa kot že pojasnjeno, ni dovoljen revizijski razlog.

Storitve po računih št. 3 in 4

12. Računa št. 3 in 4 je revidentki izstavila družba B., Ciper, na obeh pa je navedeno, da se revidentki zaračunava: 1. nadgradnja in postavitev mrežnega softwarea, 2. tehnična podpora za .. in ... protokol, 3. izobraževanje za tehnično vzdrževanje rezervnih delov ... opreme, 4. programiranje za namene testiranja ... Iz računov ni razvidno, kdo in kdaj je opravil te storitve, niti v kakšnem obsegu so bile storitve opravljene. Po presoji davčnega organa in prvostopenjskega sodišča revidentka tega tudi ni uspela izkazati z naknadnim pojasnjevanjem in predloženo dokumentacijo.

13. Glede na to, da tudi v zvezi s temi računi revidentka navaja enake razloge kot v zvezi z računoma št. 1 in 2, revizijsko sodišče sodišče kot neutemeljene zavrača tudi te ugovore iz istih razlogov, kot pri drugih dveh računih (11. točka te obrazložitve). Tudi v zvezi z računoma št. 3 in 4 se je namreč prvostopenjsko sodišče izrecno ali preko sklicevanja na razloge tožene stranke opredelilo in pojasnilo, zakaj ocenjuje, da revidentka tudi s pojasnili in predloženo dokumentacijo ni uspela izkazati poslovnih dogodkov, ki naj bi bili zaračunani. Revidentkina pojasnila, da naj bi bile z računom št. 3 zaračunane storitve, ki naj bi jih opravila družbi C. in D. ter da naj bi delo izvajala delavca iz bolgarske družbe A. skupine, niso skladna s samim računom, ker družbi C. in D. na računu nista navedeni, poleg tega pa niti iz računa niti iz pogodbe, ki jo je revidentka sklenila z družbo B., ne izhaja, da naj bi delo opravila delavca iz bolgarske družbe A. V zvezi z računom št. 4 je revidentka med stroške knjižila le del, ki se nanaša na izobraževanje (postavka 3.), ostalo pa kot investicijo v osnovna sredstva, a ker je šlo pri tem za stroške, ki jih je treba pripisati usposobitvi osnovnega sredstva za nameravano uporabo, jih je treba skladno s SRS 1.3. in 2.7. šteti v nabavno vrednost osnovnih sredstev, torej med investicije, poleg tega pa računi, pogodba in predložena dokumentacija ne izkazujejo, kdo je izobraževanje izvajal in kdo se ga je udeležil. Ostalo

14. Ostale ugovore (da bi pri presoji računov moralo biti uporabljeno grško pravo, da je revidentka neenako obravnavana glede na davčne zavezance, ki predložijo dokumentacijo le v slovenskem jeziku, da je davčni organ posegel v pristojnost civilnih sodišč, ker je presojal vsebino pogodb, na podlagi katerih so bili izdani računi) revizijsko sodišče ocenjuje kot nebistvene, zato se do njih posebej ne opredeljuje.

15. Revizijsko sodišče se tudi ne opredeljuje glede ostalih razlogov, ki so sicer odločilni za določitev revidentkinih davčnih obveznosti (revalorizacije revidentkinih zalog), saj glede teh revizija ne postavlja ugovorov. Kršitev materialnega prava, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, pa ni našlo. Ne opredeljuje se niti do naloženega davka na dodano vrednost, saj revidentka v reviziji izrecno navaja, da je v upravnem sporu sporen le še znesek DDPO za leti 2000 in 2001. 16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

17. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.