Jedro

V primerih, ko davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je v skladu z določbo 146. člena ZDavP-2 izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero obveznosti. Potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen plačilni nalog, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se ta okoliščina v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP šteje za dokazano. Pri tem pa niti določbe ZDavP-2 niti določbe ZUP davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal pravilnost in zakonitost izdaje in vročanja ter, ali je potrditev izvršljivosti pravilna, temveč je to dolžnost tistega organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti izdal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopni organ) pričela davčno izvršbo globe v znesku 400,00 EUR in stroškov izdaje tega sklepa v znesku 25,00 EUR. Obveznost tožnice je nastala na podlagi plačilnega naloga št. 7101-147/2014/6 z dne 27. 2. 2014 Inšpektorata RS za infrastrukturo, ki je postal izvršljiv 24. 6. 2014 (točka 1 izreka). Zoper tožnico se opravi davčna izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima pri banki A. d.d. Rubež se opravi do višine dolga po sklepu o izvršbi, pri tem pa se upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena in tretjega odstavka 166. člena ZDavP-2 (točka 2 izreka). Banki oziroma hranilnici se naloži, da na dan prejema sklepa o izvršbi zarubi dolžnikova denarna sredstva do višine dolgovane denarne obveznosti in prenese oziroma izvršuje prenose zarubljenih denarnih prejemkov na prehodni podračun Finančne uprave RS, ki ga navaja (točka 3 izreka) in se ji prepoveduje izplačati zarubljena denarna sredstva tožnici (točka 4 izreka). Vse stroške davčne izvršbe plača tožnica (točka 5 izreka). Pritožba tožnice ne zadrži začete davčne izvršbe (točka 6. izreka), ugovor banke oziroma hranilnice zoper sklep o davčni izvršbi pa ne zadrži njegove izvršitve (točka 7 izreka). V obrazložitvi navaja, da je Inšpektorat RS za infrastrukturo v skladu s 146. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) poslal predlog za izterjavo denarne terjatve izkazane z izvršilnim naslovom, plačilnim nalogom št. 7101-147/2014/6 z dne 27. 2. 2014. V skladu s 156. členom ZDavP-2 davčni organ izvaja postopke davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti. Ker dolžnik ni poravnal denarne obveznosti, je bila zoper njega v skladu s 143. členom ZDavP-2 začeta davčna izvršba. V skladu s 146. členom ZDavP-2 je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti.

2. Drugostopni organ je z odločbo št. DT-499-23-52/2015-2 z dne 24. 6. 2015 pritožbo tožnice zavrnil kot neutemeljeno. Izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Ugotavlja tudi, da so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa izpolnjeni pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov (izvršljiv plačilni nalog), ki se nedvomno glasi na tožničino ime in ki je opremljen s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega izhaja, da je postal izvršljiv dne 24. 6. 2014. V zvezi s tožničino zahtevo za razveljavitev izpodbijanega sklepa v skladu z drugim in petim odstavkom 278. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) drugostopni organ pojasni, da stranka lahko poda zgolj pobudo za odločanje o razveljavitvi izvršljivih odločb pristojnemu organu, ker je izredna razveljavitev po 278. členu ZUP izredno pravno sredstvo, ki se lahko uporabi le po uradni dolžnosti, saj je mogoča samo zaradi varstva javnega interesa. V zvezi s tožničino zahtevo za odlog izvršbe pa pojasni, da je predmet tega postopka preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, odločanje o odlogu izvršbe pa ni predmet tega postopka, ampak je za odločanje o tem pristojen predlagatelj izvršbe iz 146. člena ZDavP-2. Drugostopni organ še dodaja, da lahko tožnica odškodninski zahtevek uveljavlja s tožbo pred rednim - pravdnim sodiščem in ne v tem postopku, drugostopni organ pa tudi ne ugotavlja pavšalno navedenih kršitev Ustave RS.

3. Tožnica v laični tožbi, dodatno pa še v naknadni vlogi z dne 4. 2. 2016, ugovarja odločitvi in v tožbi predlaga, da se izpodbijani sklep in odločba organa druge stopnje odpravita ali izrečeta za nična, odpravijo pa naj se tudi pravne posledice, ki so iz njiju nastale ter povrnejo stroški postopka. Navaja, da gre za ponarejene listine, za pritiske na tožnico, za izsiljevanje in za druga nedovoljena dejanja. Izpodbijani sklep posega v tožničin pravni položaj, kršene pa so tudi osnovne človekove pravice in temeljne svoboščine. V skladu s 35. členom ZUP zahteva izločitev uradnih oseb: B.B., C.C., D.D. in E.E., ki so bile udeležene v postopku na prvi stopnji in so delovale v nasprotju z načelom materialne resnice (prvi odstavek 37. člena ZUP). Izpodbijani akti niso bili pravilno uporabljeni, dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, zato naj se akti izrečejo za nične. Zahteva vrnitev zarubljenih denarnih sredstev in odškodnino v višini 2.462.000,00 EUR s pripadki. Zahteva tudi, da se spis z vsemi listinami preda specializiranemu tožilstvu. Tožnica je izvedela za nova dejstva in našla nove dokaze, na podlagi katerih bi bil spor zanjo ugodno rešen, če bi se nanje sklicevala ali če bi jih uporabila v prejšnjem postopku. Tožnici pa ni bila dana možnost udeleževati se v postopku. Pred izdajo vsake odločbe ali sklepa bi morala biti tožnica zaslišana. V postopku je potrebno ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise v zadevi.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo pritožbenega organa, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge odločitve obeh upravnih organov (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

7. V zvezi s tožbo pa sodišče uvodoma ugotavlja neutemeljenost stališča o ničnosti izpodbijanih odločb, na kar tudi sicer pazi že po uradni dolžnosti ves čas postopka na podlagi drugega odstavka 37. člena ZUS-1. S pavšalnim navajanjem, da je bilo pri izdaji izpodbijanih odločb prisotno "prisiljevanje", "izsiljevanje", "pritiski" in "druga nedovoljena dejanja, ki so vsa kazniva po kazenskem zakonu", tožnica ne izkaže ničnostnega razloga iz 279. člena ZUP.

8. V predmetni zadevi je prvostopni organ z izpodbijanim sklepom začel davčno izvršbo na denarne prejemke tožnice zaradi plačila globe v znesku 400,00 EUR in stroškov izdaje tega sklepa v znesku 25,00 EUR, ki jih tožnica kljub pozivu ni plačala v roku. Če namreč znesek ni plačan v roku, pristojni organ na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2 začne z izvršbo. Kot to pravilno navajata oba davčna organa, je bil v danem primeru izvršilni naslov plačilni nalog Inšpektorata RS za infrastrukturo št. 7101-147/2014/6 z dne 27. 2. 2014, ki je postal izvršljiv dne 24. 6. 2014. V primerih, ko davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je v skladu z določbo 146. člena ZDavP-2 izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero obveznosti. Potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen plačilni nalog, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se ta okoliščina v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP šteje za dokazano. Pri tem pa niti določbe ZDavP-2 niti določbe ZUP davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal pravilnost in zakonitost izdaje in vročanja ter, ali je potrditev izvršljivosti pravilna, temveč je to dolžnost tistega organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti izdal. V primeru, če se tožnik z vsebino potrdila o izvršljivosti ne strinja, lahko zahteva spremembo le pri organu, ki je to potrdilo izdal. V obravnavanem primeru tudi po presoji sodišča iz potrdila o izvršljivosti, danega na plačilnem nalogu, nesporno izhaja, da je postal izvršljiv 24. 6. 2014. Ker tožnica do izdaje izpodbijanega sklepa predmetnega zneska globe in stroškov ni plačala, je po mnenju sodišča prvostopni organ pravilno izdal izpodbijani sklep.

9. V zvezi z zahtevo, da se v skladu s 35. členom ZUP izločijo uradne osebe, ki so sodelovale pri izdaji izpodbijanih aktov, sodišče iz listin upravnega spisa ugotavlja, da tožnica izločitve uradnih oseb, ki jih navaja v tožbi, ni zahtevala v davčnem postopku. Razlogi, ki jih sicer pavšalno navaja v tožbi, pa niso tisti, ki bi lahko narekovali izločitev na podlagi 35. člena ZUP in s tem vplivali na zakonitost izpodbijane odločitve.

10. Tožnica v tožbi tudi ugovarja, da ji v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi, saj bi morala biti pred izdajo akta zaslišana. Kot je bilo predhodno že navedeno, predstavlja v predmetni zadevi izvršilni naslov plačilni nalog, ki je postal izvršljiv 24. 6. 2014. Na podlagi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 pa v postopku upravnega spora ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, zato so po presoji sodišča vsi tovrstni tožbeni ugovori neutemeljeni.

11. Izpodbijani sklep je po povedanem pravilen in zakonit. Ker sodišče v postopku pred njegovo izdajo ni našlo očitanih kršitev ustavnih pravic in tudi ne nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

13. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.