Jedro

Ker je za subrogacijo, opredeljeno v splošnem delu OZ, značilno, da subrogiranec izpolnjuje tujo obveznost, ZPIZ pa je z izplačilom zneskov invalidnine in nadomestil za invalidnost izpolnil svojo (in ne tujo) obveznost, v obravnavanem primeru ne gre za subrogacijo.

Ob upoštevanju, da ZPIZ-1 določb o zastaranju nima, določa pa subsidiarno uporabo ZOR oziroma OZ, je sodišče prve stopnje glede zastaranja predmetne terjatve pravilno uporabilo določbe o zastaranju odškodninske terjatve po 352. členu OZ.

V primeru sukcesivno nastajajoče škode velja, da pravočasno uveljavljanje povrnitve prve sukcesivno nastale škode pretrga zastaranje in omogoči tudi uveljavljanje povrnitve nadaljnjih škod; če pa oškodovanec ta zastaralni rok za uveljavitev prvega zahtevka zamudi, zastara celotna terjatev.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi 2. odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se 1. odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za 3.824,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 04. 2010; 3. odstavek izreka sodbe pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 681,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

III. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pritožbene stroške v znesku 654,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 3.824,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 04. 2010 do plačila (1. odstavek izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. odstavek izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 3,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje (3. odstavek izreka).

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del izreka izpodbijane sodbe (2. in 3. odstavek izreka) je zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP vložil pritožbo tožnik in priglasil pritožbene stroške. Zoper ugodilni del izreka izpodbijane sodbe (1. odstavek izreka) pa je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa toženki prizna stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan po prejemu odločbe sodišča druge stopnje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, pri čemer je toženka na pritožbo tožnika odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa tožniku naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan po prejemu odločbe sodišča druge stopnje. Priglasila je tudi pritožbene stroške. Tožnik na pritožbo toženke ni odgovoril. 4. Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

5. Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2011-34 z dne 23. 03. 2011 prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

6. Tožnik s tožbo zahteva povračilo škode, ki mu je nastala z izplačanimi zneski invalidnine in nadomestil za invalidnost zavarovancu D. B., ki se je dne 07. 04. 2004 poškodoval pri opravljanju slikopleskarskih del pri svojem delodajalcu – toženki, in s tem uveljavlja odškodninski zahtevek po 1. odstavku 272. člena ZPIZ-1 (Uradni list RS št. 106-4965/1999 spremembami in dopolnitvami, velja od 01. 01. 2000, v nadaljevanju: ZPIZ-1).

7. Čeprav Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZPIZ) po splošnih načelih odškodninskega prava nima položaja oškodovanca, mu ta položaj daje 1. odstavek 272. člena ZPIZ-1. Ta določa, da ZPIZ lahko zahteva povrnitev povzročene škode od delodajalca (toženke), če je zavarovančeva invalidnost, telesna okvara, potreba po tuji pomoči in postrežbi ali smrt posledica tega, ker niso bili izvedeni ukrepi za varnost in zdravje pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi (pravno pomembna vzročna zveza).

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da gre v razmerju med pravdnima strankama za odškodninsko in ne subrogacijsko razmerje. ZPIZ svojemu zavarovancu tudi v primeru iz 272. člena ZPIZ-1 plačuje storitve iz obveznega zavarovanja in s tem izpolnjuje obveznost, ki jo ima v razmerju do svojega zavarovanca iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, torej po zakonu (4. člen ZPIZ-1). Ker je za subrogacijo, opredeljeno v splošnem delu OZ, značilno, da subrogiranec izpolnjuje tujo obveznost (274. člen OZ), ZPIZ pa je z izplačilom zneskov invalidnine in nadomestil za invalidnost izpolnil svojo (in ne tujo) obveznost, v obravnavanem primeru ne gre za subrogacijo (podobno tudi sodba III Ips 8/2008 z dne 13. 10. 2009).

9. Ob upoštevanju, da ZPIZ-1 določb o zastaranju nima, določa pa subsidiarno uporabo ZOR oziroma OZ (1. odstavek 274. člena ZPIZ-1), je sodišče prve stopnje glede zastaranja predmetne terjatve pravilno uporabilo določbe o zastaranju odškodninske terjatve po 352. členu OZ. Pritožbeno stališče tožnika, da bi bilo treba v konkretnem primeru uporabiti splošni petletni zastaralni rok, tako ni pravilno. Zmotno pa je tudi stališče, da ima zahtevek za plačilo odškodnine pravno naravo terjatve iz naslova obveznosti tožnika neposrednemu oškodovancu plačevati občasne dajatve. Ker odškodninska terjatev ni dajatev, tudi uporaba določbe 347. člena OZ o zastaranju občasnih dajatev ne pride v poštev.

10. Po določbi 1. odstavka 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. V konkretnem primeru je iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje tožnik za škodo izvedel z izdajo odločbe št. 6023618 z dne 27. 07. 2005 (priloga A1), s katero je bila neposrednemu oškodovancu priznana pravica do invalidnine. Ta škoda, v obliki izplačane mesečne invalidnine, pa je tožniku nastajala zaporedno, postopno s potekom časa oziroma sukcesivno. V primeru sukcesivno nastajajoče škode velja, da pravočasno uveljavljanje povrnitve prve sukcesivno nastale škode pretrga zastaranje in omogoči tudi uveljavljanje povrnitve nadaljnjih škod (3. odstavek 369. člen OZ); če pa oškodovanec ta zastaralni rok za uveljavitev prvega zahtevka zamudi, zastara celotna terjatev (tako sodna praksa npr. sodba II Ips 150/2008 z dne 23. 11. 2010). Ker je tožnik v konkretnem primeru tožbo vložil šele dne 14. 04. 2010, za škodo in povzročitelja pa je izvedel že z izdajo odločbe dne 27. 07. 2005, je glede na triletni subjektivni rok zastarala tako njegova prva terjatev kot posledično tudi pravica za uveljavljanje vseh nadaljnjih sukcesivno nastajajočih enakovrstnih terjatev.

11. Ker je zastarala terjatev tožnika iz naslova odškodnine za povzročeno škodo glede invalidnine, se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo toženke, da je posledično – po naravi stvari zastarala tudi njegova terjatev iz naslova odškodnine za povzročeno škodo glede nadomestila za invalidnost. Ta je bil sicer neposrednemu oškodovancu priznan šele z odločbo št. 2 6 6023618 z dne 08. 07. 2008 (priloga A2), vendar pa predstavlja zgolj socialni korektiv invalidske pokojnine oziroma invalidnine in ga zato ni mogoče obravnavati ločeno, neodvisno od pogojev za uveljavljanje prve terjatve iz naslova odškodninske odgovornosti toženke.

12. Ker je pritožba toženke utemeljena že iz razloga nepravilne uporabe določb o zastaranju terjatve iz naslova odškodnine za povzročeno škodo glede nadomestila za invalidnost, pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe toženke ni odgovarjalo. Pritožbo tožnika je zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pritožbi toženke pa je ugodilo in 1. odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za 3.824,76 EUR z zamudnimi obrestmi zavrnilo (5. alineja 1. odstavka 358. člena ZPP).

13. Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških pravdnega postopka (2. točka 165. člena ZPP). Ker tožnik v pravdi ni uspel, je v skladu s 154. členom ZPP ob upoštevanju ZST-1 in ZOdvT dolžan toženki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 681 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

14. Ker tožnik ni uspel s pritožbo, sam nosi svoje pritožbene stroške, dolžan pa je toženki povrniti njene stroške pritožbe v skladu s 154. členom ZPP v zvezi z 2. točko 165. člena ZPP, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je toženki priznalo stroške sestave pritožbe 350,40 EUR (tar. št. 3210), materialne stroške 20 EUR (tar. št. 6002) in sodno takso 210,00 EUR, kar ob upoštevanju 20% DDV skupaj znese 654,48 EUR. Odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče toženki ni priznalo, saj je presodilo, da za odločitev o zadevi ni bil potreben (1. odstavek 155. člena ZPP).