Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da dejstva, ki jih tožeča stranka ne prereka, brez dvoma kažejo na to, da je tožeča stranka vložila ponovno prošnjo za azil, da bi odložila prisilno odstranitev iz Republike Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1534/2004-21 z dne 16.8.2004.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju: ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.7.2004, s katero je tožena stranka zavrnila kot očitno neutemeljeno tožnikovo ponovno (drugo) prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da jo mora zapustiti v roku 3 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje postopek v zvezi s tožnikovo pritožbo zoper sklep tožene stranke z dne 19.7.2004 ustavilo. S sklepom (3. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da je izpodbijana odločba po zakonu utemeljena, vendar na podlagi drugačne obrazložitve oziroma uporabe materialnih določb, v povezavi z dejstvi, ki so bila dovolj celovito ugotovljena v upravnem postopku. Sodišče prve stopnje navaja tudi, da je za presojo primera pomembno, da je za okoliščine iz prvega azilnega postopka pritožbeno sodišče s sodbo ugotovilo, da ni bilo nobenih napak v postopku, pri čemer je tožnik že v prvotnem postopku, tako kot tudi v tožbi v predmetnem postopku, predlagal dokaz s pridobitvijo poročil o uresničevanju človekovih pravic v Ukrajini, zavrnitev izvedbe tega dokaza pa pritožbeno sodišče ni štelo za procesno napako (glej sodbo vrhovnega sodišča v zadevi: I Up 1490/2003-2 z dne 7.1.2004). Tudi v tem upravnem sporu sodišče prve stopnje meni, da predlagani dokaz ni potreben in da njegova pridobitev in izvedba ne bi mogla spremeniti stanja stvari.

Poleg pravne podlage v zvezi z drugim razlogom iz določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil), to je, če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje, je tožena stranka za zavrnitev prošnje uporabila tudi pravno podlago v zvezi z drugim razlogom iz določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, in sicer, da je prosilec zlorabljal postopek, ker je vložil prošnjo z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. V zvezi s to pravno podlago sodišče prve stopnje pripominja, da jo je treba razlagati restriktivno oziroma da mora biti zloraba dokazana do stopnje, ko je dvom izključen. Prosilec za azil, ki (morda zmotno) misli, da so podani vsi pogoji za azil po ZAzil, bo namreč, kadar mu je izrečen ukrep prisilne odstranitve, vedno vložil prošnjo ali ponovno prošnjo za azil, med drugim tudi zato, da bi se izognil prisilni odstranitvi, za kar pa mora imeti načeloma pravico, če izpolnjuje pogoje za azil (zaradi spremenjenih razmer). Po mnenju sodišča prve stopnje je tožena stranka v konkretnem primeru imela zadostno podlago za oceno, da je prosilec za azil brez dvoma z vnovično prošnjo za azil zlorabil postopek zaradi tega, ker je pritožbeno sodišče o njegovi prošnji že enkrat odločilo (sodba, št. I Up 1490/2003-2 z dne 7.1.2004), tožnik pa v ponovni prošnji za azil ni navedel bistveno drugačnih razlogov in okoliščin. V tem postopku celo ni podana nobena podlaga za preganjanje. Po izdaji sodbe z dne 7.1.2004 v prvotnem azilnem postopku je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in Slovenijo. S tem se je po mnenju sodišča prve stopnje izognil izvršitvi s tožbo izpodbijane odločbe. V Slovenijo se je vrnil dne 31.5.2004 in čeprav je za preganjanje zaradi neplačanega dolga izvedel v mesecu maju 2004, je za azil ponovno zaprosil šele dne 14.6.2004 (pravilno: 16.6.2004). Ta dejstva, ki jih tožnik ne prereka, po presoji sodišča prve stopnje brez dvoma kažejo, da je tožnik vložil ponovno prošnjo za azil, da bi odložil prisilno odstranitev iz Republike Slovenije. Na podlagi takšne obrazložitve se sodišče prve stopnje strinja z ugotovitvami in stališčem tožene stranke v s tožbo izpodbijani odločbi, da je prošnja za azil tožnika očitno neutemeljena iz drugega razloga po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil (da se postopek zlorablja) in iz drugega razloga po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil (ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje).

Glede tožbenega ugovora, da tožena stranka ni presojala pogojev za humanitarni azil, pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da izpodbijana odločba tudi iz tega vidika nima takšnih napak oziroma pomanjkljivosti, da bi bilo treba tožbi ugoditi. Tožnik je sicer res na zaslišanju zaprosil za posebno obliko zaščite, da bi lahko ostal v Sloveniji, delal in zaslužil za povrnitev dolga oziroma je zaprosil za kakršnokoli obliko zaščite, glede na to, kot je zatrdil, da ne pozna vseh možnih oblik zaščite. Ker odločanje o humanitarnem azilu ni stvar diskrecije pristojnega organa, glede na to, da določba 3. odstavka 1. člena ZAzil ne določa, da Republika Slovenija "lahko" daje azil iz humanitarnega razloga, ampak navedena določba pravi, da "Republika Slovenija daje azil iz humanitarnega razloga", bi po mnenju sodišča prve stopnje bilo vsekakor pravilneje, da bi se tožena stranka v obrazložitvi s tožbo izpodbijane odločbe o humanitarnem azilu izrekla in utemeljila zavrnitev podelitve te zaščite. Vendar pa iz upravno-sodne prakse v zvezi s humanitarnim azilom izhaja, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki le takrat, ko tožena stranka v upravnem postopku ni ugotavljala oziroma presojala pogojev za humanitarni azil, pri čemer pa iz podatkov v upravnih spisih po presoji sodišča prve stopnje izhaja, da je v zvezi z osebnimi okoliščinami prosilca za azil podano dovolj razlogov, da bi tožena stranka morala odločati tudi o humanitarnem azilu. Takšne, na osebo vezane okoliščine, pa so na primer: bolezen prosilca za azil oziroma možnost, da bi vrnitev osebe v izvorno državo prekinila nujno potrebno zdravljenje, mladoletnost, ali pa če gre za mater z otrokom, ki se nima kam vrniti v izvorno državo in druge podobne okoliščine, ki zahtevajo humanitarno zaščito (sodba pritožbenega sodišča v zadevi I Up 578/2002 z dne 22.5.2002, sodba sodišča prve stopnje v zadevi U 1765/2003 z dne 12.11.2003). V konkretnem primeru po presoji sodišča prve stopnje takšne osebne okoliščine na strani tožnika niso podane, zato sodišče prve stopnje meni, da zaradi tega, ker tožena stranka posebej ni odločala o humanitarnem azilu, s tožbo izpodbijana odločba ni nezakonita.

Sodišče prve stopnje je zato zavrnilo tožbo kot neutemeljeno.

V pritožbi tožnik izpodbija 1. točko izreka izpodbijane sodbe.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi ponavlja vse tožbene razloge in še dodaja: Dejstvo, da policija in sodišča v Ukrajini niso neodvisne ustanove, ampak predmet političnega vpliva in korupcije, sodišče prve stopnje ni presojalo, kljub temu, da je tožena stranka to dejstvo ugotovila pri presoji družbenopolitične situacije v izvorni državi. Sodišče prve stopnje se je pri presoji azila iz humanitarnih razlogov zadovoljilo zgolj z ugotovitvijo, da pri njem niso podane take osebnostne okoliščine, ki bi upravičevale to obliko azila, povsem pa je spregledalo kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter neučinkovito sodno varstvo in nedejavnost policije pred organiziranim kriminalom. Prav zaradi tega je že v postopku pred toženo stranko predlagal dokaz, da se preveri, kako so varovane človekove pravice in svoboščine v vsakdanjem življenju v Ukrajini, predvsem s strani policije. Tožena stranka tega dokaza ni izvajala, niti ni po uradni dolžnosti preverjala tega, ne v prvotnem postopku in ne v ponovnem, prav tako pa tudi sodišče prve stopnje ni ugodilo temu dokaznemu predlogu. Zato je ostalo dejansko stanje v tem delu neugotovljeno. To pa je bistvenega pomena za odločanje o njegovi prošnji za priznanje azila iz humanitarnih razlogov. Tožena stranka in sodišče prve stopnje bi morala preveriti, kako v izvorni državi v dejanskem življenju zagotavljajo uresničevanje z ustavo določenih človekovih pravic in svoboščin, predvsem s strani policije. Tožena stranka in sodišče prve stopnje prav tako nista obrazložila, ali je njegov strah pred vrnitvijo v izvorno državo zaradi zatrjevanega razloga objektivno utemeljen, ali ne. Podana je tudi bistvena kršitev določb postopka, ker ni prejel odgovora na tožbo, da bi se lahko o njem izjasnil. Sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo glavne obravnave in ga zaslišalo, kot je predlagal v tožbi, ampak je odločilo le na podlagi dokazov, ki so v upravnih spisih. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni odločala o pogojih za pridobitev humanitarnega azila, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo brez njegovega zaslišanja in odločalo o dejanskem stanju brez neposredno izvedenih dokazov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru odločilo pravilno in zakonito ter za svojo odločitev navedlo utemeljene razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja v celoti in se, da se izogne ponavljanju, nanje tudi sklicuje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da dejstva, ki jih tožnik ne prereka, brez dvoma kažejo, da je tožnik vložil ponovno prošnjo za azil, da bi odložil prisilno odstranitev iz Republike Slovenije. Zaradi tega se tudi pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvami in stališčem tožene stranke, da je tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena iz drugega razloga po 1. alinei in po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil (da se postopek zlorablja; ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje).

Pritožbeno sodišče se tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da, glede na podatke in listine v upravnih spisih, osebne okoliščine na strani tožnika za podelitev humanitarnega azila niso podane in da zaradi tega, ker tožena stranka posebej ni odločala o humanitarnem azilu, s tožbo izpodbijana odločba ni nezakonita. Razlogi, ki jih je v zvezi s tem navedlo sodišče prve stopnje, so po mnenju pritožbenega sodišča prepričljivi in utemeljeni.

Po presoji pritožbenega sodišča v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi niso bile storjene zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu. To, da tožniku ni bil vročen odgovor tožene stranke na tožbo, je sicer relativna kršitev pravil postopka, čeprav tega ZUS ne zahteva, vendar ta kršitev ni bistvena, ker ni vplivala na odločitev. V odgovoru na tožbo tožena stranka namreč ne navaja nič novega, ampak le vztraja pri svojih navedbah v izpodbijani odločbi, poleg tega pa tudi odločitev sodišča prve stopnje ni oprta na odgovor na tožbo.

Tudi tožnikov pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ni izvedlo glavne obravnave, ni upošteven. Že v upravnem sporu v zvezi s tožnikovo prvo prošnjo za pridobitev azila je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo, ker jo je zahteval tožnik in ker je ocenilo, da je ta potrebna zaradi razjasnitve določenih vprašanj, na katere je opozorilo že v sodbi z dne 23.4.2003 (glej sodbo sodišča prve stopnje, št. U 1500/2003-17 z dne 7.11.2003 in sodbo pritožbenega sodišča, št. I Up 1490/2003-2 z dne 7.1.2004). Tožnik pa v drugi prošnji za pridobitev azila, kot tudi v tožbi zoper izpodbijano odločbo tožene stranke in v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne navaja nobenih novih ali spremenjenih okoliščin glede dejanskega stanja v obravnavanem primeru. Zato po mnenju pritožbenega sodišča ni podan dejanski stan po 4. odstavku 72. člena ZUS, da je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, če je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave.

Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, da je kršilo pravila postopka in v posledici tudi napačno uporabilo materialno pravo. Tožnik pa niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne navaja okoliščin, ki bi bile pravno pomembne za priznanje azila in bi utegnile pripeljati do drugačne odločitve.

Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.