Jedro

Prvi odstavek 126. člena temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju določa, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. členu istega zakona. Ker tožniku v postopku ni uspelo dokazati, da naj bi bil v spornih obdobjih v delovnem razmerju, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in zavrnilo njegov zahtevek za vštetje spornih obdobij v pokojninsko dobo.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z obravnavano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da se mu v pokojninsko dobo všteje čas zaposlitve pri Kmetijski zadrugi od 2.5.1949 do 31.12.1949, od 1.1.1954 do 15.4.1954, od 21.11.1955 do 31.12.1955 in od 1.1.1960 do 16.7.1962, ter da se mu ponovno odmeri višina predčasne starostne pokojnine. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da v spornih obdobjih delovno razmerje ni obstajalo, zato tudi ni potrebna nova odmera predčasne pokojnine.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri je smiselno uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je bil v spornem obdobju priložnostni delavec. Že od leta 1986 išče dokumente, da bi sporno obdobje lahko uveljavil v pokojninsko dobo. Dokumentov ni našel, na razpolago ima samo priče, s katerimi je skupaj delal, za njegovo delo pa vedo tudi njegovi sovaščani. Ker že dolgo išče pravico, meni, da bi se mu lahko v pokojninsko dobo vštela vsaj manjkajoča leta.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Smiselno revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljeno. Drugostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo določbo 202. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96) in preko določb 100. člena zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ - Uradni list SFRJ, št. 23/82 do 44/90) in zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 35/72, 18/76, 22/78 in 74/80) prišlo do uporabe določbe prvega odstavka 126. člena temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (TZPZ - Uradni list SFRJ, št. 51/64 do 60/71). Ta je določal, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. členu istega zakona. Ker tožniku v postopku ni uspelo dokazati, da naj bi bil v spornih obdobjih v delovnem razmerju, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in zavrnilo njegov zahtevek za vštetje spornih obdobij v pokojninsko dobo. Zato ni sprejemljiva njegova revizijska trditev o zmotni uporabi materialnega prava.

Revizijskih navajanj v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja revizijsko sodišče ni obravnavalo, saj po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).