Jedro

Tožnica bi tožbo morala vložiti v roku 30ih dni po izteku roka, ki ga je imela na voljo tožena stranka, da odloči o njeni zahtevi za varstvo pravic za ugotovitev nezakonitosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi v zvezi s prevedbo in določitvijo plačnega razreda. Ker tega roka ni spoštovala, ampak je tožbo vložila po tem, ko je tožena stranka (po izteku roka) odločila o zahtevi za varstvo pravic, tožba ni dopustna. Rok za sodno varstvo iz 204. čl. ZDR je prekluzivni materialni rok, zato kasnejša odločitev delodajalca o ugovoru delavca, sprejeta po preteku 30-dnevnega roka iz 2. odst. 204. čl. ZDR, delavcu ne more odpreti novega roka za sodno varstvo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi neskladnost aneksa k pogodbi o zaposlitvi št. 15619 z dne 30. 1. 2008 z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju, Kolektivno pogodbo za javni sektor in Aneksom h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1. točka izreka), da je dolžna tožena stranka tožnici ponuditi v podpis drug aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim se ugotovi, da se tožnica s 1. 8. 2008 uvršča na delovno mesto E047054 radiološki inženir I, 34. PR, da je zaradi že doseženih napredovanj uvrščena v 39. PR z nominalnim zneskom osnovne plače 2.095,30 EUR, da skupna sredstva za odpravo nesorazmerij znašajo 679,79 EUR, da odbitek za odpravo nesorazmerij v 1. obdobju znaša 228,18 EUR, iz česar izhaja, da znesek osnovne plače po pričetku obračuna plač od 1. 8. 2008 do 30. 9. 2008 znaša 1.867,12 EUR, da je tožnica iz naslova poračuna sredstev za odpravo nesorazmerij za čas od 1. 5. 2008 do 31. 7. 2008 upravičena do 1.354,83 EUR, in da ji pripada dodatek za delovno dobo (2. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožnica zaradi izpolnjevanja pogojev za napredovanje v višji plačni razred od 1. 10. 2008 dalje uvrščena v 40. PR z nominalnim zneskom osnovne plače 2.179,12 EUR, da odbitek za odpravo nesorazmerja v 1. obdobju znaša 237,31 EUR, iz česar izhaja, da znesek osnovne plače tožnice ob pričetku obračuna plač od 1. 10. 2008 do 31. 12. 2008 znaša 1.941,81 EUR, da odbitek za odpravo nesorazmerja v 2. obdobju znaša 158,21 EUR, iz česar izhaja, da znesek osnovne plače od 1. 1. 2009 znaša 2.020,91 EUR, da se preostanek nesorazmerij v osnovnih plačah odpravi v obdobju in po dinamiki, določeni v 50. členu Kolektivne pogodbe za javni sektor, in da ji pripada dodatek za delovno dobo (3. točka izreka). Poleg tega je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka obračunati razlike med izplačano in pripadajočo plačo od avgusta 2008 do avgusta 2009, ki so razvidne iz izreka izpodbijane sodbe, ter po plačilu predpisanih davkov in prispevkov plačati tožnici neto zneske plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti plače za posamezni mesec do plačila, da je tudi od 1. 9. 2009 dalje iz naslova nezakonite uvrstitve v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju, Kolektivno pogodbo za javni sektor in Aneksom h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije dolžna izplačati razlike med pripadajočimi in izplačanimi plačami z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznih mesečnih zneskov do plačila (4. točka izreka) ter da je dolžna iz naslova nezakonite uvrstitve v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju, Kolektivno pogodbo za javni sektor in Aneksom h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije iz naslova razlike med pripadajočimi in izplačanimi sredstvi za odpravo nesorazmerij za čas od 1. 5. 2008 do 31. 7. 2008 izplačati znesek 922,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2008 do plačila (5. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 20,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila ter da svoje stroške postopka krije sama.

Tožnica je vložila pritožbo zoper navedeno sodbo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da je pravica tožene stranke, da glede na potrebe delovnega procesa ter glede na obseg in vsebino dejavnosti, ki jo izvaja, sistemizira delovno mesto radiološki inženir le v dveh stopnjah, omejena s kriteriji, ki so vsebovani v prilogi 4 aneksa h kolektivni pogodbi dejavnosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene listinskih dokazov in izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke zaključilo, da je tožnica pravilno razvrščena na delovno mesto radiološki inženir II. Pri tem je upoštevalo, da delo tožnice ustreza po kriteriju delovnih izkušenj drugi stopnji (vsaj dve leti delovnih izkušenj), po kriteriju dodatnega znanja prvi stopnji (dodatno izobraževanje je vezano na nabavo novega aparata in traja več kot tri leta), po kriteriju odgovornosti drugi stopnji, po kriteriju programiranosti dela delno programiranemu delu, po kriteriju sestavljenosti dela enovitemu delu, po kriteriju fizičnega napora prvi stopnji in po kriteriju vplivov delovnega okolja drugi stopnji (zaščitna sredstva so obvezna), vendar pri kriteriju dodatnega znanja ni upoštevalo potrebnih in obveznih znanj iz varstva pred sevanji oziroma udeleženih simpozijev, strokovnih predavanj in izpopolnjevanj, na katerih se je tožnica seznanila z novimi projekcijami in doktrinami za boljšo diagnostiko obolenj in na katere jo je napotila tožena stranka. Razlogov za opisano presojo sodišče prve stopnje ni pojasnilo, navedlo je le, da je zakoniti zastopnik tožene stranke izpovedal, da je dodatno izobraževanje vezano na nabavo novega aparata. Tožnica ni zatrjevala, da bi moralo biti njeno delo po kriteriju dodatnih znanj uvrščeno v tretjo stopnjo (dela, pri katerih znanja zastarajo prej kot v treh letih). Zatrjevala je le, da je pri opravljanju dela dolžna znanje nadgrajevati oziroma obnavljati, tako da se njeno delo uvršča v drugo stopnjo. Poleg tega izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke kaže, da pri tožnici ne gre za delo, pri katerem znanja ne bi bilo treba pogosteje obnavljati. V zvezi s kriterijem sestavljenosti dela pa je sodišče prve stopnje obrazložilo, da gre za enovito delo, ker se v zdravstvu administrativna storitev veže na profesionalno kartico za zdravstvene delavce, pri čemer je spregledalo drugačno izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke (da se opravljanje administrativnih del ne veže nujno na profesionalno zdravstveno kartico). Na podlagi opisane izpovedi in dejstva, da tožnica dela na več aparatih, bi moralo zaključiti, da njeno delo po kriteriju sestavljenosti dela ustreza drugi stopnji. Tudi po kriteriju vplivov delovnega okolja njeno delo ustreza tretji stopnji.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/2008) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje tožbo obravnavalo po vsebini, čeprav je bila tožba vložena prepozno.

Tožnica je bil zaposlena na delovnem mestu radiološki inženir, ki je bilo sistemizirano v VI. tarifni skupini in se je uvrščalo v 21. plačni razred (z izhodiščnim količnikom 2,65). Tožena stranka ji je ob uvedbi novega plačnega sistema v mesecu avgustu 2008 ponudila aneks št. 2 k pogodbi o zaposlitvi na podlagi 3. in 48. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/02 in nadaljnji), s katerim je na novo določila njeno osnovno plačo, tako da je dotedanje delovno mesto opredelila kot delovno mesto radiološki inženir II, ki sodi v VII/1 tarifni razred (plačni razred delovnega mesta: od 32 do 42, plačni razred tožnice 37). Aneksa k pogodbi o zaposlitvi tožnica ni podpisala, temveč je 8. 9. 2008 podala ugovor oziroma zahtevo za varstvo pravic skladno s 4. odstavkom 3.a člena ZSPJS oziroma skladno s 1. odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Tožena stranka je ugovor zavrnila s sklepom z dne 29. 9. 2008, ki ga je tožnica prejela 10. 10. 2008. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tridesetdnevni rok za vložitev tožbe začel teči naslednji dan po prejemu sklepa z dne 29. 9. 2008 in da se je iztekel v nedeljo, 9. 11. 2008. Presodilo je, da je tožba, ki je bila vložena naslednji ponedeljek (10. 11. 2008), pravočasna. Opisana presoja po stališču pritožbenega sodišča ni pravilna.

Tožnica v tem sporu uveljavlja ugotovitev neskladnosti določbe o plači v predlogu aneksa z veljavnimi predpisi, tožena stranka pa je v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala pravočasnosti vložene tožbe. V 4. točki tožbenega zahtevka tožnica uveljavlja izplačilo razlik v plačah po posameznih mesecih, vendar je tako oblikovan denarni zahtevek le posledica zahtevka za priznanje višjega plačnega razreda oziroma zahtevka za ugotovitev nezakonitosti določene plače. To izhaja iz določbe četrtega odstavka 3. a člena ZSPJS, kjer je predpisan poseben postopek varstva pravice do plače, kadar javni uslužbenec meni, da mu je plača določena in izplačana nezakonito. Roka za sodno varstvo ZSPJS ne določa, tako da je treba uporabiti drugi odstavek 204. člena ZDR, po katerem lahko delavec, če delodajalec v zakonsko določenem roku po vročeni pisne zahteve ne izpolni obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, v roku trideset dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma za odpravo kršitve zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Glede na navedeno bi tožnica morala vložiti tožbo v tridesetih dneh od izteka osemdnevnega roka, v katerem tožena stranka (še) ni odgovorila na ugovor oziroma zahtevo za varstvo pravic, ki se nanaša na aneks k pogodbi o zaposlitvi.

Četudi je tožena stranka po izteku osemdnevnega roka, ki ga je imela na voljo za odločitev o ugovoru tožnika, s sklepom odločila o ugovoru, tožnici ni odprla novega roka za sodno varstvo. Tožnica bi tožbo morala vložiti v prekluzivnem materialnem roku trideset dni od poteka osemdnevnega roka, ki je – kot že omenjeno – določen v drugem odstavku 204. člena ZDR in na katerega iztek sodišče pazi po uradni dolžnosti. Opisana ureditev se razlikuje od ureditve v pred uveljavitvijo ZDR veljavnima Zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR; Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nadaljnji) in Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR/90; Ur. l. RS, št. 14/90 in nadaljnji), ki sta sodno varstvo vezala na dokončno odločitev delodajalca. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v podobnih primerih (na primer v zadevah opr. št. Pdp 627/2009, opr. št. Pdp 628/2009, opr. št. Pdp 1109/2009 in opr. št. Pdp 1114/2009).

Tožnica je tožbo vložila 10. 11. 2008, po izteku materialnega prekluzivnega roka (rok za vložitev tožbe je iztekel dne 20. 10. 2008), tako da bi jo sodišče prve stopnje moralo zavreči na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP. Ker tega ni storilo, ampak je tožbeni zahtevek zavrnilo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 3. točko drugega odstavka 339. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter tožbo zavrglo.

Ker meritorno sojenje zaradi prepozno vložene tožbe ni dopustno, se pritožbeno sodišče do navedb tožnice, ki se nanašajo na utemeljenost tožbenega zahtevka, po prvem odstavku 360. člena ZPP, ki določa dolžnost opredeliti se do navedb pritožbe, ki so odločilnega pomena, ni opredelilo.