Jedro

Dejanske ugotovitve obeh sodišč so bile podlaga za pravilen materialnopravni sklep o tožnikovi nedobroverni posesti. Čim pa je tako, tožnik v nobenem primeru ni mogel priposestvovati lastninske pravice na spornih parcelah. Zato niti ni pravno pomembna okoliščina, da v obdobju od 1963 do 1974, ko sta bili sporni parceli v družbeni lasti, priposestvovanje po takrat veljavnem pravu ni moglo teči.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora povrniti tožencu 117.860 SIT revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.3.2004 dalje v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi se ugotovilo, da tožniku pripada lastninska pravica na parc. št. 832/2 njiva in parc. št. 838 njiva, vpisanih v vl. št. 55 k.o..., zaradi česar bi moral toženec izstaviti zemljiškoknjižno listino za prenos lastninske pravice na obeh parcelah na tožnikovo ime.

Ugotovilo je, da tožnik ni bil dobroverni posestnik spornih parcel, ki sta bili poleg tega v določenem obdobju tudi v družbeni lasti.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izpodbijana sodba glede vprašanja, ali je tožnik dokazal priposestvovanje, ni utemeljena in si razlogi o tem nasprotujejo. Tožnik smatra, da je izkazal priposestvovanje z izročilno pogodbo in dobroverno posestjo. Predmet izročilne pogodbe je bilo vse premoženje in vse pravice, ki so pripadali materi, saj mu je izročila celotno posestvo. Tožnik povzema potek arondacijskega postopka in kasnejšega nepravdnega postopka za določitev odškodnine, v katerem je bila sklenjena sodna poravnava, nato pa izdana dopolnilna upravna odločba o vrnitvi spornih parcel. Ves čas je tožnik obdeloval parceli v prepričanju, da ju je mati prenesla nanj. Obdobje od sklenitve izročilne pogodbe v letu 1976 do vrnitve dveh parcel materi v letu 1974 je treba šteti v priposestvovalno dobo, saj je bil 29. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) odraz drugega družbenega sistema in ga po osamosvojitvi ni mogoče več uporabiti. Parceli pa je tožnik obdeloval tudi po letu 1974. Ne drži, da ju je obdeloval na podlagi materinega dovoljenja, to je le neizkazana toženčeva trditev. Res je plačeval položnice, ki so se glasile na materino ime, plačeval pa jih je, ker je parceli smatral za svoji. Vrnitev obeh parcel v letu 1974 je razumel kot normalen prirast svojega premoženja, ki ga je ves čas užival. Ni izkazan zaključek sodišča, da so se doma večkrat pogovarjali o tem premoženju, gre le za toženčevo enostransko izpoved. Mati je lahko sodelovala v kakšnem postopku parcelizacije, to okoliščino pa si lahko razlaga vsak po svoje. Kdor uživa parcele in jih smatra za svoje, priposestvuje lastnino ravno v nasprotju z uradnimi evidencami, drugače priposestvovanja ne bi bilo mogoče izpeljati. Tožnik se na koncu sklicuje še na določbe Stvarnopravnega zakonika.

Revizija je bila vročena tožencu, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev. Opozarja na nekonkretiziranost zatrjevane procesne kršitve, sicer pa meni, da tožnik v pretežni meri polemizira z dejanskimi ugotovitvami obeh sodišč. Pomembno je, da mati v času sklepanja izročilne pogodbe ni bila lastnik spornih parcel in da tudi kasneje ni bilo nobenega pravnega dejanja, na podlagi katerega bi tožnik lahko postal dobroverni posestnik.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijska trditev, da si razlogi sodbe o tem, ali je tožnik dokazal priposestvovanje, nasprotujejo, ne predstavlja obrazloženega uveljavljanja revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V tej trditvi ni opredeljeno, konkretno kateri od več razlogov si med seboj nasprotujejo in zakaj. Gre le za pavšalno zatrjevano procesno kršitev, ki jo revizijsko sodišče ne more obravnavati. Poleg tega povezava z vprašanjem dokazanosti priposestvovanja pri tej trditvi kaže, da tožnik z njo posega na področje dejanskega stanja, česar pa zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) z revizijo ne more izpodbijati. Iz istega razloga sta neupoštevni tudi revizijski trditvi o neizkazani toženčevi trditvi, da je tožnik sporni parceli obdeloval na podlagi materinega dovoljenja in o enostranski toženčevi izpovedi, da so se doma večkrat pogovarjali o tem premoženju.

Iz dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili obe nižji sodišči, izhaja, da je tožnik vedel za arondacijski postopek, v katerem so bile materi pravdnih strank z odločbo iz leta 1963 odvzete tri parcele, saj je prav tožnik kot materin pooblaščenec vložil pritožbo proti tej odločbi, vendar neuspešno. Sporni parceli sta bili z odločbo upravnega organa, izdano na podlagi poravnave v nepravdnem postopku zaradi določitve odškodnine, leta 1974 vrnjeni materi in ne tožniku, za kar je tožnik vedel, saj je živel z materjo v skupnem gospodinjstvu. Mati je obe parceli z darilno pogodbo leta 1999 podarila tožencu.

Tožnik je ves čas parceli obdeloval, kar ni sporno. Sporno pa je, ali je dobroveren posestnik. Le tak posestnik je lahko na podlagi četrtega odstavka 28. člena ZTLR s priposestvovanjem po poteku 20 let pridobil lastninsko pravico.

Tožnik se je v zvezi z vprašanjem dobre vere skliceval na izročilno pogodbo z dne 1.12.1967, češ da mu je mati z njo prepustila vse svoje premoženje, razen tistega, ki je bilo v pogodbi posebej izvzeto.

Sodišči sta mu pravilno odgovorili, da mu mati ni mogla izročiti tistega, kar ni bilo njeno. Da sta bili sporni parceli v času sklepanja izročilne pogodbe že v družbeni lasti, je tožnik iz že pojasnjenih razlogov vedel. S tako dejansko ugotovitvijo obeh sodišč pa je bila skladna tudi tožnikova izpoved, da mu je mati izročila vse premoženje, ki ni bilo arondirano. Izročilna pogodba torej ni mogla biti podlaga za zatrjevano tožnikovo dobro vero. Leta 1974 je tožnik z materjo še živel v skupnem gospodinjstvu in je vedel, da sta bili parceli vrnjeni materi, ne pa njemu. Zato ob vrnitvi obeh parcel ni mogel sklepati, da je s tem prišlo do "normalne prirasti" njegovega premoženja. Da je tožnik parceli obdeloval na podlagi dogovora z materjo, da bo zato plačeval davke, je dejanska ugotovitev, ki je tožnik ne more več izpodbijati. Dejanska podlaga za presojo o tožnikovi dobrovernosti sta bili tudi ugotovitev, da je mati še leta 1984 sodelovala v postopku o zamejničenju parcel, ker je bila lastnica ene od parcel, in ugotovitev, da je tožnik v letu 1999 v predlogu za določitev zaščitene kmetije predlagal enotno zaščito svojih in materinih parcel, vendar se je mati proti izdani odločbi uspešno pritožila.

Vse navedene dejanske ugotovitve so bile podlaga za pravilen materialnopravni sklep o tožnikovi nedobroverni posesti. Čim pa je tako, tožnik v nobenem primeru ni mogel priposestvovati lastninske pravice na spornih parcelah. Zato ni pravno pomembna okoliščina, da v obdobju od 1963 do 1974, ko sta bili sporni parceli v družbeni lasti, priposestvovanje po takrat veljavnem pravu ni moglo teči. Revizijsko sodišče ugotavlja, da se tožnik na koncu revizije sklicuje še na nekatere določbe Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/2002), vendar ne pojasni, zakaj se sklicuje na zakon, ki v času vložitve revizije še ni začel veljati. Zato revizijsko sodišče teh trditev ni obravnavalo.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo, z njo pa tudi njegove priglašene revizijske stroške. O toženčevih stroških obrazloženega odgovora na revizijo je na podlagi prvega odstavka 166. člena ZPP, prvega odstavka 154. člena ZPP in določb odvetniške tarife odločilo, da jih mora tožencu povrniti tožnik.