Jedro

Za izpodbojno pravno dejanje nadomestne izpolnitve v smislu 308. člena ZOR gre, kadar je prodajna pogodba sklenjena zato, da bi upnik bodočega stečajnega dolžnika prišel do popolnega poplačila svoje prej nastale terjatve. V obravnavani situaciji pa tožena stranka po sklenjeni pogodbi o odkupu terjatev z dne 21.3.1996 še ni imela svojih terjatev do tožeče stranke (stečajnega dolžnika), pač pa je bila z navedeno pogodbo vzpostavljena zgolj terjatev na plačilo kupnine tožeče stranke (bodočega stečajnega dolžnika) zoper toženo stranko. Tožena stranka po tej pogodbi je bila dolžnik in ne upnik (primerjaj še 1. točko 4. odstavka 125. člena ZPPSL).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče ugotovilo, da pogodba o odkupu terjatev z dne 21.3.1996, sklenjena med P. p.o. Novo mesto in N. d.o.o. Krško, glede odkupa terjatev v višini 56.583.037,47 SIT nima pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki izstaviti listino, na podlagi katere bo tožeča stranka pridobila lastninsko pravico nad odstopljeno terjatvijo v znesku 56.583.037,47 SIT, sicer bo tako listino nadomestila ta sodba (2. točka izreka) ter toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka). Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz "vseh pritožbenih razlogov" in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Iz neprerekanih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da sta pravdni stranki (tožeča stranka kot prodajalec in tožena stranka kot kupec) sklenili pogodbo o odkupu terjatev tožeče stranke (priloga A2), tožena stranka pa kupnine ni nakazala na žiro račun tožeče stranke, pač pa s pobotno izjavo št. 4 (priloga A3) dne 31.3.1996 navedeno kupnino pobotala s terjatvijo do tožeče stranke, ki jo je odkupila od P. M. d.d. Novo mesto dne 1.4.1996. Predpostavka za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj stečajnika dolžnika je zmanjšanje (bodoče) stečajne mase, ki ima za posledico neenakomerno ali zmanjšano poplačilo upnikov in priviligiranje upnikov (primerjaj 1. odstavek 125. člena ZPPSL). Glede na to, da je ena od pravnih posledic začetka stečajnega postopka tudi ex lege pobot terjatev, ki jih je bilo do začetka stečajnega postopka mogoče pobotati (2. odstavek 117. člena ZPPSL), prenehanje terjatve s pobotom ni izpodbojno pravno dejanje, če niso izpolnjene druge predpostavke, ki sicer dovoljeni pobot izključujejo (118. člen ZPPSL). Prvostopno sodišče zmotno meni, da gre pri sklepanju pogodbe o odkupu terjatev za izpodbojen dogovor o nadomestni izpolnitvi, torej za dogovor, da bo tožena stranka svojo obveznost iz pogodbe namesto plačila v denarju poravnala s pobotom svoje nasprotne terjatve, ki pa v času sklenitve pogodbe sploh še ni obstajala. Za izpodbojno pravno dejanje nadomestne izpolnitve v smislu 308. člena ZOR gre, kadar je prodajna pogodba sklenjena zato, da bi upnik bodočega stečajnega dolžnika prišel do popolnega poplačila svoje prej nastale terjatve. S prodajo dolžnikovih sredstev naj bi se namreč vzpostavila nasprotna terjatev (stečajnega) dolžnika in s tem pogoj za pobot. Obe pravni dejanji (prodaja in pobot) pa je obravnavati kot enoten posel nadomestne izpolnitve po 308. členu ZOR. Gre torej za situacijo, ko pogodbeni stranki prodajno pogodbo skleneta zato, da bi s pobotanjem dolžnikove terjatve iz kupnine prišlo do poplačila prej nastale upnikove terjatve. V obravnavani situaciji pa tožena stranka po sklenjeni pogodbi o odkupu terjatev z dne 21.3.1996 še ni imela svojih terjatev do tožeče stranke (stečajnega dolžnika), pač pa je bila z navedeno pogodbo vzpostavljena zgolj terjatev na plačilo kupnine tožeče stranke (bodočega stečajnega dolžnika) zoper toženo stranko. Tožena stranka po tej pogodbi je bila dolžnik in ne upnik (primerjaj še 1. točko 4. odstavka 125. člena ZPPSL). Nerazumljiv in v nasprotju z razlogi same sodbe je zaključek prvostopnega sodišča, da ima opisana finančna transakcija naravo izpolnitve obveznosti, ki ni običajna. Če namreč tožena stranka v času podane pobotne izjave 31.3.1996 nasprotnih terjatev do tožeče stranke, ki naj bi jih pridobila šele s pogodbo 1.4.1996, še ni imela, niso bili izpolnjeni pogoji za pobotanje v smislu 336. člena ZOR, kot to pravilno zaključuje prvostopno sodišče. Tako podana pobotna izjava zato ne more imeti nobenih pravnih učinkov. V nasprotju s povedanim je zato nadaljnji zaključek prvostopnega sodišča, da je s podano pobotno izjavo tožena stranka izpolnila obveznost plačila kupnine tožeči stranki za prodane ji terjatve tožeče stranke. Z neučinkovito pobotno izjavo obveznost plačila kupnine ni mogla biti izpolnjena. Tožeča stranka ima zato možnost izterjave kupnine skladno z dogovorom v pogodbi (priloga A2). Razlogi sodbe so si tako v nasprotju do te mere, da sodbe niti ni moč preizkusiti (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP). Že iz navedenega razloga je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 369. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP (Ur. list RS št. 26/99).