Jedro

Vprašanje, ali je šlo za upravičeno odsotnost z dela, je treba ugotavljati v vsakem postopku posebej, saj je za pravilno odločitev pomembnih več dejstev, ki niso v vsakem primeru enaka. Predvsem je treba v postopku ugotoviti, kdaj in v kakšnih primerih je ob poznavanju odločitve o zdravstveni zadržanosti ali nezadržanosti delavca, tveganje nespoštovanja odločitev pristojnih zdravstvenih organov v primeru odsotnosti z dela prešlo na delavca in kaj je z dolžnostjo delavca, da o svojem zdravstvenem stanju (tudi postopkih) obvešča delodajalca. To še posebno, če se obravnava primer, ko je tožnica (vsaj glede na navedbe v postopku) vedela, da ji bolniški stalež ni več priznan, saj je po 23.7.1997 za odsotnost z dela že koristila reden letni dopust, po izteku dopusta pa se na delo ni vrnila. V takem primeru je vprašljivo, če se samo zaradi pravnega razlogovanja o učinkovanju izdane odločbe, brez objektivnih zdravstevnih razlogov za odsotnost z dela, lahko zaključuje, da je bila odsotnost z dela, po poteku rednega dopusta, res pogojena z zdravstvenimi razlogi in s tem upravičena. To velja še posebej, če delodajalec o pritožbi tožnice in nadaljevanju postopka pri ZZZS ni bil obveščen.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavita sklepa tožene stranke z dne 8.8.1997 in 26.8.1997 o prenehanju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki, in da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je razveljavilo oba izpodbijana sklepa tožene stranke in naložilo toženi stranki v plačilo stroške postopka.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da bi moralo sodišče ugotavljati zakonitost sklepov tožene stranke v času izreka in ne pozneje. Ker je pri odločanju upoštevalo listine, ki so bile izdane že po dokončni odločitvi tožene stranke, je brez zakonitega pooblastila, kot organ tožene stranke, vendar brez ustreznega predloga tožeče stranke, odločalo kot v obnovi postopka. S tem je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP in 4. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka tudi zato, ker je sodbo utemeljilo z dokazom, ki ni bil izrecno zajet v dokaznem sklepu. Sklep Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) z dne 8.12.1997 pred sodiščem prve stopnje ni bil obravnavan vsebinsko, zato ni bilo podlage za spremembo sodbe v skladu z določbo 2. točke 373. člena ZPP. Ta dokaz bi lahko bil uporabljen samo, če bi sodišče druge stopnje samo opravilo obravnavo, saj gre drugače za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 9. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Zaradi povedanega je prišlo tudi do zmotne uporabe materialnega prava. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo drugostopenjskega sodišča spremeni tako, da pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane. Revizija je sicer bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavljala, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da te niso podane.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 4. točki drugega odstavka 354. člena ZPP je podana, če je sodišče odločalo o zahtevku, za katerega je po postopkovnih predpisih pristojno drugo sodišče. Če bi sodišče, kot to zatrjuje revizija, odločalo namesto delodajalca, bi bilo tako odločanje sicer lahko v nasprotju z delovnopravnimi predpisi, kar pa ne bi pomenilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ampak kvečjemu zmotno uporabo materialnega prava.

Ni sprejemljiva revizijska trditev, da sodišče prve stopnje v dokaznem sklepu ni zajelo odločbe ZZZS z dne 8.12.1997. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 11.5.1998 izhaja, da je sodišče prebralo in dokazno ocenilo listine, ki sta jih predložili stranki (listine od A 1 - A 8 tožeče stranke in listine od B 1 - B 17 tožene stranke), med katerimi je pod A 8 tudi navedena listina ZPIZ. Zato očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s to listino ni mogoče ugotoviti.

V 6. točki prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki ga je uporabila tožena stranka, je določba, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporednih pet delovnih dni in se ne vrne na delo, s prvim dnem odsotnosti z dela. To pomeni, da je za prenehanje delovnega razmerja po tej določbi določen, poleg pogoja nevrnitve na delo, pogoj neupravičene odsotnosti z dela pet delovnih dni zaporedoma. Sodišče druge stopnje je sicer pravilno zaključilo, da tožnice več kot pet dni ni bilo na delo, nepopolno pa je ugotavljalo, zakaj je bila tožnica odstotna z dela pet zaporednih dni in predvsem ali je bila tožnica z dela odsotna upravičeno ali ne, čeprav je samo ta ugotovitev pomembna za pravilno uporabo materialnega predpisa.

Revizijsko sodišče sicer nima pomislekov v zvezi z razlogovanjem izpodbijane sodbe o tem, kdo in na kakšen način lahko ugotavlja odsotnost z dela zaradi bolezni, kakšne so pristojnosti osebnega zdravnika oziroma zdravniških komisij in kako se lahko praviloma opraviči ta odsotnost. Glede tega so določbe zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92, 13/93, 9/96 in 29/98) jasne in mimo njih ni mogoče pridobiti pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Vendar v spornem primeru ne gre samo za priznanje te pravice, ampak za ugotavljanje upravičenega razloga za odsotnost z dela. Ta razlog pa ni vedno nujno povezan s priznanjem pravic iz zdravstvenega zavarovanja.

Vprašanje, ali je šlo za upravičeno odsotnost z dela, je treba ugotavljati v vsakem postopku posebej, saj je za pravilno odločitev pomembnih več dejstev, ki niso v vsakem primeru enaka. Predvsem je treba v postopku ugotoviti, kdaj in v kakšnih primerih je ob poznavanju odločitve o zdravstveni zadržanosti ali nezadržanosti delavca, tveganje nespoštovanja odločitev pristojnih zdravstvenih organov v primeru odsotnosti z dela prešlo na delavca in kaj je z dolžnostjo delavca, da o svojem zdravstvenem stanju (tudi postopkih) obvešča delodajalca. To še posebno, če se obravnava primer, ko je tožnica (vsaj glede na navedbe v postopku) vedela, da ji bolniški stalež ni več priznan, saj je po 23.7.1997 za odsotnost z dela že koristila reden letni dopust (redni dopust naj bi ji bil priznan od 24.7.1997 do 26.7.1997), po izteku dopusta pa se na delo ni vrnila. V takem primeru je vprašljivo, če se samo zaradi pravnega razlogovanja o učinkovanju izdane odločbe, brez objektivnih zdravstvenih razlogov za odsotnost z dela, lahko zaključuje, da je bila odsotnost z dela, po poteku rednega dopusta, res pogojena z zdravstvenimi razlogi in s tem upravičena. To velja še posebej, če delodajalec o pritožbi tožnice in nadaljevanju postopka pri ZZZS ni bil obveščen.

Razčiščenje tega vprašanja bi istočasno bilo podlaga tudi za odgovor na revizijsko vprašanje, ali je lahko sodišče pri odločanju samo, brez predhodno izvedenega postopka upoštevalo listino, ki je bila izdana po dokončnosti odločitve delodajalca, ali bi jo bilo možno upoštevati samo, če bi bila predlagana obnova postopka pri delodajalcu.

Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da je bila ugoditev tožničinemu zahtevku materialnopravno preuranjena, saj sodišče v izpodbijani sodbi ni v celoti ugotavljalo, ali obstoje razlogi, zaradi katerih bi bilo možno zaključevati, da je bila tožnica z dela odsotna spornih pet zaporednih delovnih dni upravičeno. Če pa ni možno ugotoviti upravičene oziroma neupravičene odsotnosti z dela, ni možno odločati o uporabi določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR in zakonitem ali nezakonitem odločanju delodajalca glede prenehanja delovnega razmerja.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, ker je bilo pri uporabi določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).