Jedro

Za uspešno uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka mora stranka zatrjevati in dokazati, da sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, in tudi, da bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Tožena stranka je imela možnost predložiti neposreden dokaz, tj. notarski zapisnik o vsebini dogovora, v kolikor bi ta res obstajal. Vendar tega tožena stranka ni storila, niti ni navedla nobenih opravičljivih razlogov, zakaj te listine ni mogla predložiti. Trdila je le, da s to listino ona in notar ne razpolagata, kar pa ne zadošča, saj bi to listino, če bi res obstajala, lahko pridobila tudi od drugih domnevnih udeležencev domnevnega dogovora. Poleg tega ima prav sodišče prve stopnje, da je povsem nerealno pričakovati, da bi se notar za tri leta nazaj spomnil strank in vsebine neke listine, s katero sicer ne razpolaga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijani prvi povedi II. točke ter III. točki izreka potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 116265/2016 z dne 15. 11. 2016 razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki v roku 15 dni plačati 12.810,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2014 do plačila. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke glede zamudnih obresti je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 1.284,97 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper prvo poved II. točke ter III. točko izreka odločbe se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta 21. 1. 2014 sklenili (odplačno) pogodbo o odstopu terjatve št. 000 (v nadaljevanju Pogodba o odstopu terjatve), in sicer je tožena stranka nastopala kot odstopnica terjatve, ki jo je imela do svojega dolžnika M., d. o. o., na podlagi računa št. ..., tožeča stranka pa kot prevzemnica terjatve. V tej pogodbi sta pravdni stranki v 4. členu dogovorili odstopničino odgovornost za izterljivost odstopljene terjatve, v 7. členu pa obveznost odstopnice terjatve, da prevzemnici terjatve, če ta ne more izterjati terjatve od dolžnika do 22. 3. 2014, na prvi poziv povrne vrednost odkupljene terjatve in vse ostale pripadke. Glede na to, da dolžnik odstopljene terjatve v roku ni poravnal tožeči stranki, slednja v tem postopku od tožene stranke terja plačilo vrednosti odkupljene terjatve s pripadajočimi obrestmi.

6. Tožena stranka je navedla, da je bil dne 13. 1. 2014 sklenjen pisni dogovor (podobnega naj bi sklenila tudi pri notarju A.), da bo v primeru, da tožena stranka s strani tožeče stranke prejeta denarna sredstva prinese dolžniku, ugasnila njena zaveza za plačilo odstopljene terjatve po Pogodbi o odstopu terjatve, če dolžnik terjatve ne bi poravnal tožeči stranki. Ker je tožena stranka tako postopala, je trdila, da ni pasivno stvarno legitimirana za plačilo vtoževane terjatve.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dogovor z dne 13. 1. 2014 ne vsebuje podpisa tožeče stranke in da je bil sklenjen pred podpisom Pogodbe o odstopu terjatve. Omenjeni dogovor je zato ocenilo kot brezpredmeten in iz tega razloga zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje prič in zakonitega zastopnika tožene stranke. Nadalje je sodišče prve stopnje kot nedokazane ocenilo navedbe tožene stranke, da so podoben dogovor podpisale pri notarju A., ker tožena stranka listine o tem ni predložila, A. pa takšnega dogovora tudi ne bi mogel potrditi, saj je iluzorno, da bi se notar za tri leta nazaj spomnil strank in vsebine neke listine, za katero je tožena stranka sama navedla, da A. z njo ne razpolaga. Ob upoštevanju navedenega ter dejstva, da je pogodbena zaveza tožene stranke za izterljivost odstopljene terjatve iz 4. in 7. člena Pogodbe o odstopu terjatve jasna in nedvoumna, je sodišče prve prve stopnje zahtevku na povrnitev vrednost odstopljene terjatve s pripadajočimi obrestmi ugodilo.

8. Tožena stranka v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje spregledalo pisni izjavi prič B. in C. Posledično dokazna ocena sodišča prve stopnje glede listinskih dokazov naj ne bi bila preverljivo obrazložena in kot taka naj ne bi izpolnjevala zahtev iz 8. člena ZPP. Tožena stranka s temi navedbami po vsebini uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Za uspešno uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa mora stranka zatrjevati in dokazati, da sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, in tudi, da bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Zakaj in kako naj bi kršitev 8. člena ZPP vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, pritožnica ne pojasni. To tudi ni na prvi pogled očitno oziroma velja ravno nasprotno: predloženi pisni izjavi B. in C. (kot tudi dokazni predlog za njuno zaslišanje) sta bili očitno nerelevantni, saj je z njima tožena stranka dokazovala obstoj dogovora na sestanku z dne 13. 1. 2014. V zvezi s slednjim pa je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da ta dogovor (po katerem tožena stranka naj ne bi odgovarjala za izterljivost odstopljene terjatve) ne more imeti učinka v razmerju do tožeče stranke, saj tožeča stranka tega dogovora ni podpisala. Poleg tega se je tožena stranka po sklenitvi tega dogovora sama zavezala tožeči stranki, da ji bo odgovarjala za izterljivost odstopljene terjatve (in ne drži, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da je dogovor brez učinka, ker naj ne bi bil sklenjen v formalni obliki, kot to protispisno trdi pritožnica). Glede na navedeno in ob upoštevanju, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da dolžnik odstopljene terjatve tožeči stranki ni poravnal, je odločitev sodišča prve stopnje v prvi povedi II. točke izreka pravilna.

9. Glede neizvedbe predlaganega dokaza z zaslišanjem notarja A. višje sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil ta dokazni predlog neprimeren. Tožena stranka je namreč imela možnost predložiti neposreden dokaz, tj. notarski zapisnik o vsebini dogovora, v kolikor bi ta res obstajal. Vendar tega tožena stranka ni storila niti ni navedla nobenih opravičljivih razlogov, zakaj te listine ni mogla predložiti. Trdila je le, da s to listino ona in notar ne razpolagata, kar pa ne zadošča, saj bi to listino, če bi res obstajala, lahko pridobila tudi od drugih domnevnih udeležencev domnevnega dogovora. Poleg tega ima prav sodišče prve stopnje, da je povsem nerealno pričakovati, da bi se notar za tri leta nazaj spomnil strank in vsebine neke listine, s katero sicer ne razpolaga.

10. Povzemanje navedb pravdnih strank v sodbi sodišča prve stopnje (razen, ko gre za ugotavljanje nespornih dejstev) ne predstavlja zaključkov oziroma presoje o odločilnih dejstvih, pa tudi ne ugotavljanja dejanskega stanja. Pritožbeno uveljavljanje, da je sodišče prve stopnje nekatere strankine navedbe napačno povzelo, bi lahko predstavljalo dopusten pritožbeni razlog le, če bi pritožnica trdila, da sodišče zaradi napačnega razumevanja ni obravnavalo kakšnih njenih pravno pomembnih trditev. Vendar tega pritožnica ne trdi. Pritožbene navedbe v prvem odstavku na strani 3 pritožbe tako predstavljajo polemiziranje z nepomembnimi vprašanji in preizkusa pritožbenega sodišča ne morejo doseči (prim. VSL sodba I Cp 2403/2015 z dne 16. 9. 2015).

11. Nerazumljive so navedbe pritožnice, češ da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni uporabilo določbe 51. člena Obligacijskega zakonika, saj vprašanje oblike dogovora z dne 13. 1. 2014 v postopku sploh ni bilo sporno.

12. Ostali pritožbeni očitki (da se sodišče prve stopnje skozi celotno obrazložitev izrazito subjektivno nagiba na stran tožeče stranke, da je toženkino pravno in dejansko podlago povsem spregledalo, da toženkine navedbe in določila Pogodbe o odstopu terjatve ves čas posplošuje) so pavšalni (pritožnica ne pojasni, točno katere navedbe naj bi ostale spregledane oziroma v čem konkretno naj bi bila pristranost sodišča), zato nanje ni bilo mogoče obrazloženo odgovoriti.

13. Pritožbo proti odločitvi o stroških pravdnega postopka je tožena stranka vložila le posledično – če uspe s pritožbo proti odločitvi o glavni stvari. Ker pa s tem delom pritožbe ni uspela, je neutemeljena tudi pritožba proti odločitvi o pravdnih stroških (III. točka izreka).

14. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijani prvi povedi II. točke ter III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, ta stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Tudi tožeča stranka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.