Jedro

Toženka je ugotavljala tudi dejansko stanje, kot da so navedbe o službovanju v policiji resnične, ob tem pa presodila, da glede na okoliščine konkretnega primera, ki jih je izpostavil pritožnik, slednji ne potrebuje mednarodne zaščite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo št. 2142-406/2016/25 (1312-10) z dne 28. 6. 2017, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se ob sklicevanju na drugi odstavek 71. člena ZUS-1 strinja, da tožnik s svojimi nekonsistentnimi izjavami ni izkazal splošne verodostojnosti in da je toženka na podlagi nekonsistentnih izjav pravilno ocenila, da pri tožniku ne obstaja utemeljen subjektivni strah pred preganjanjem talibanov.1 Prav tako ni izkazal razlogov, da mu v izvorni državi grozi resna škoda.

2. Tožnik (pritožnik) vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je ocena neverodostojnosti nepravilna, saj je pojasnil zatrjevana neskladja, prav tako pa ni neskladij med njegovimi izjavami in predloženimi dokazi. Meni, da glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo in zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, ni podal nasprotujočih izjav. Uveljavlja kršitev pravice do izjave, saj se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ga toženka ni bila dolžna soočiti z neskladji, ki izhajajo iz dokazil, ki jih je sam predložil. Zatrjuje tudi napako v njihovem prevodu,2 za katero predvideva (več od tega ne more, saj toženka ne obvešča prosilcev o prevajalcih), da je do nje prišlo, ker je prevajala oseba, katere prvi jezik ni paštu. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da pritožnik zaradi nasprotujočih izjav (npr. glede časa zapustitve izvorne države), med katerimi so tudi bistvene nekonsistentnosti glede razlogov za zapustitev Afganistana,3 in s predloženimi dokazi, ki niso potrdili njegovih izjav (npr. o času zaposlitve pri policiji, o grozilnih pismih, ki da jih je dobil od talibanov), ni izkazal svoje verodostojnosti, posledično pa tudi ne, da je imel resne težave s talibani.

6. Ker pritožnik navedenemu nasprotuje, Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da odgovarja le na tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane do te mere, da je mogoč njihov preizkus, in so z vidika ZUS-1 upoštevne v okviru pritožbene presoje sodbe sodišča prve stopnje (75. člen ZUS-14). Bistvo pritožnikovih navedb je namreč njegovo nestrinjanje z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovil upravni organ, prvostopenjsko sodišče pa potrdilo. V takem primeru zoper sodbo ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj so s tem povezani očitki dejansko uperjeni zoper upravni akt in ne zoper sodbo. Če bi Vrhovno sodišče te navedbe preverjalo, bi v tem obsegu ponovno presojalo pravilnost upravnega akta, čeprav je to že storilo za to pristojno sodišče prve stopnje. Tako ravnanje ne bi imelo podlage v prvem odstavku 75. člena ZUS-1, po katerem se v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija le sodba sodišča prve stopnje. Po obrazloženem in upoštevaje, da Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) posebnega obsega pritožbene presoje, ki bi odstopala od sistemske ureditve ZUS-1, ne določa, bo torej predmet presoje lahko le dejansko stanje, ki ga je sodišče prve stopnje v svojem postopku samo ugotovilo.5

7. Glede na navedeno se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do navedb, s katerimi pritožnik oporeka ugotovljenim neskladnostim med izjavami, ki jih je dal v postopku glede časa, ko je zapustil Afganistan, in za katere meni, da jih je zadovoljivo pojasnil. Na ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku se nanaša tudi navedba, da so mu pozive pošiljali talibani, ne pa uradne vojaške oblasti, kot je na podlagi prevedenih grozilnih pisem (pozivov) sklepal upravni organ.6 Pritožnik sicer svojo trditev o talibanih kot pošiljateljih pisem utemeljuje z napako v prevodu (toženka v odločbi kot pošiljatelja navaja vojaško oblast okrožja Hisarak, Ghuljai), vendar ne pove, kakšen naj bi bil pravilen naziv organa, zato s takimi navedbami ne more uspeti. Ne trdi namreč, da mu za sestavo tožbe ali pritožbe ni bila omogočena ustrezna komunikacija s svetovalcem za begunce. Ker ni vzpostavil dvoma v opravljeni prevod in s tem ne zatrjevanega neskladja z njegovo izjavo, Vrhovno sodišče ne more pritrditi niti pritožbenemu stališču, da bi moral imeti v upravnem postopku možnost, da se izjavi glede neskladja med izjavo in prevodom. V tem pogledu tako tudi ni bistveno stališče prvostopenjskega sodišča, ki je glede kršitve pravice do izjave v povezavi s fotokopijami grozilnih pisem navedlo, da je pritožnik nedvomno seznanjen z njuno vsebino, saj ju je sam predložil, zaradi česar ga toženka ni bila dolžna opozarjati na njihovo neskladje z danimi izjavami. Navedeno stališče implicira napačen prevod, čemur pa prvostopenjsko sodišče ni pritrdilo.

8. Pritožnik navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih ugovorov glede naziva ubitega Lala Mohammada, saj naziv mula ne izključuje možnosti, da je oseba istočasno komandir.7 Po presoji Vrhovnega sodišča navedeno ne pomeni kršitve iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), po kateri gre za bistveno kršitev določb postopka, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, med drugim, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Res se omenjena okoliščina nanaša na analizo vsebine grozilnih pisem o tem, čigava smrt je predmet preiskave, na podlagi česar je bila zavrnjena pritožnikova izjava, da je bil ubit talibanski komandir. Vendar upoštevaje, da je toženka ugotovila, da teh pisem na pritožnika niso naslovili talibani, in da so neskladne njegove izjave o postreljenih talibanih (glej op. 3), ni videti, da bi bila ta okoliščina z vidika pogojev za mednarodno zaščito lahko odločilna. Tega ne trdi niti pritožnik. Zato sodišče s tem, ko ni odgovorilo na tožbene pomisleke glede te dejanske ugotovitve, ni storilo navedene procesne kršitve.

9. Pritožnik tudi meni, da neskladnosti niso takšne, da bi ga lahko ocenili za neverodostojnega. Ker tega ne obrazloži, preizkus trditve ni mogoč, zato jo pritožbeno sodišče zavrača. 10. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je pritožnik predložil listine tudi v prid svojim trditvam, da je po vrnitvi iz Velike Britanije leta 2012 v Afganistanu delal kot policist. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni ugovor, da toženka pritožniku ni dala možnosti, da pojasni, kako se lahko pismo, ki ga je predložil, nanaša na čas, ko še ni delal za policijo. Pojasnilo je, da mu je bila na osebnem razgovoru letnica, zapisana na dokazilu, ustno prevedena, pa na to ni imel pripombe. S tem v zvezi pritožnik navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenega ugovora, da letnici dela pri policiji (2007 oziroma 2010), ki se nahaja na potrdilu, ni mogoče pripisati takšnega pomena, kot ga je toženka, saj v Afganistanu nimajo aktualnih žigov.

11. Navedeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do aktualnosti žigov v Afganistanu, drži. Po presoji Vrhovnega sodišča je pritožnik s to navedbo izpodbijal ugotovljeno dejansko stanje8 v dveh smereh: da letnica na predloženem potrdilu ni zapisana ob žigu, ampak je njegov sestavni del, in da letnica nima nobene povezave s časovnim obdobjem, v katerem naj bi pritožnik deloval kot policist. Ne glede na to je toženka preučila tudi informacije o izvorni državi, ki se nanašajo na napade na zaposlene v policiji (11. in 12. stran odločbe). Zavzela je stališče, da informacij o napadih talibanov ni mogoče aplicirati na obravnavani primer, saj je pritožnik sam izpostavil, da čeprav naj bi dve leti deloval kot policist, so se njegove težave začele šele z aretacijo talibanov in smrtjo Lala Mohammada. V zaključku je še poudarila (13. stran odločbe), da je pritožnik navedel, da je v njegovem kraju nevarno zanj, ker je bil prisoten ob omenjenem umoru in ne zato, ker opravlja delo policista.9

12. Povzeto pomeni, da zaradi ugotovitve, da pritožnik za relevantno obdobje ni izkazal službovanja v policiji, ni izostalo ugotavljanje in presoja specifičnih informacij o stanju v izvorni državi, pomembnih z vidika pritožnikovih navedb o opravljanju dela policista, in s tem povezanega sklepa, da pritožniku ob vrnitvi v izvorno državo zaradi preteklega dela ne grozi ne preganjanje ne resna škoda. To pomeni, da je toženka ugotavljala tudi dejansko stanje, kot da so navedbe o službovanju v policiji resnične, ob tem pa presodila, da glede na okoliščine konkretnega primera, ki jih je izpostavil pritožnik, slednji ne potrebuje mednarodne zaščite. Iz tega izhaja, da vprašanje letnice na potrdilu in aktualnost žigov ne moreta vplivati na odločitev, odsotnost odgovora sodišča na nebistvene navedbe pa ne pomeni pomanjkljivosti, zaradi katere bi bil onemogočen preizkus izpodbijane sodbe (kršitev v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Posledično je neutemeljen tudi očitek, da toženka pritožnika na osebnem razgovoru ni soočila s pomenom letnice, ki izhaja iz žiga na predloženem dopisu vodje okraja, saj se pravica do izjave nanaša na dejstva in okoliščine, pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku).

13. Vrhovno sodišče kot nebistveno za odločitev zavrača pritožbeno navedbo, da sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi obstajal utemeljen sum v pristnost listin. Pritožnik namreč ne pojasni, na katere listine se to nanaša,10 niti vpliva zatrjevane kršitve na odločitev v zadevi.

14. Pritožnik še posplošeno navaja, da predložena poročila opisujejo številne napade AGE in nemoč policije, vladnih strank, zato mu ni jasno, kako je prišla toženka do zaključka, da ne bo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Ker s temi navedbami ne konkretizira dopustnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1, Vrhovno sodišče nanje ne odgovarja.

15. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).

1 Tožnik je kot razlog za zapustitev izvorne države navajal strah pred talibani, ki naj bi mu pošiljali grozilna pisma, da ga bodo ubili, ker je bil kot policist prisoten na policijski postaji, ko je njegov nadrejeni ubil vodjo talibanov Lala Mohammada. 2 Navaja, da pri pozivih, ki jih je predložil, "ne gre za uradne vojaške oblasti temveč za talibane". 3 Ob podaji prošnje je navedel, da je njegov šef pred policijsko postajo ustrelil vseh 8 talibanov in njihovo vodjo, medtem ko je na osebnem razgovoru navedel, da je njegov šef ustrelil samo vodjo talibanov (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). 4 V skladu s prvim odstavkom navedenega člena se sme sodba izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (1. točka), zaradi zmotne uporabe materialnega prava ali zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta (2. točka) in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka). 5 O tem Vrhovno sodišče podrobneje v sodbi I Up 227/2016 z dne 31. 8. 2016. 6 Pritožnik je v upravnem postopku predložil fotokopije grozilnih pisem, s katerimi je dokazoval, da je Afganistan zapustil zaradi groženj talibanov, ker je bil kot policist navzoč pri usmrtitvi talibanskega vodje mule Lala Mohammada. 7 Toženka je v odločbi zapisala, da iz vojaških pozivov ne izhaja, da preiskujejo smrt vodje talibanov oziroma talibanskega komandirja, kot je navedel prosilec, temveč smrt mule Lala Mohammada, muslimanskega klerika. 8 Toženka je v odločbi navedla, da iz predloženega dokumenta (pisma vodje okraja) izhaja, da je pritožnik služil v lokalni policiji in da okrožni guverner priznava to služenje, vendar je letnica ob žigu 2007 (oz. 2010). To po mnenju upravnega organa pomeni, da je okrožni guverner takrat podpisal oziroma potrdil pritožnikovo služenje v lokalni policiji, kar pa ne potrjuje njegovih navedb, da se je šele leta 2012 javil na razpis za policista. Toženka je sicer dopustila tudi možnost, da je bilo potrdilo o pritožnikovem službovanju pri policiji izdano pred kratkim, vendar ga je v tem primeru mogoče razumeti, da podpisani potrjuje, da je prosilec leta 2007 delal za lokalno policijo, kar se spet ne sklada s pritožnikovimi trditvami. 9 To ponavlja tudi v pritožbi, v kateri trdi, da mu grozi usmrtitev s strani talibanov, ker vedo, da je bil prisoten na policijski postaji, ko je bil ubit Lala Mohammad. 10 Toženka se je npr. o pristnosti pisma, ki naj bi potrjevali pritožnikovo delo za policijo, izrekla na 8. strani odločbe, sodišče prve stopnje pa je te razloge ob sklicevanju na drugi odstavek 71. člena ZUS-1 prevzelo kot svoje.