Jedro

Storjeno kaznivo dejanje po 1. in 2. odstavku 325. člena KZ v vinjenem stanju ter storjeni prekrški zaradi vinjenosti obsojenca predstavljajo ustrezno podlago za ugotovitev njegove nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil in s tem za izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja po 1. odstavku 68. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega Z.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil obsojeni Z.S. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. in 2. odstavku 325. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen treh let in šest mesecev zapora, po 1. odstavku 68. člena KZ pa je bil obsojencu izrečen varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za motorna vozila cestnega prometa ter določeno, da se mu ne sme izdati novo dovoljenje za čas štirih let. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčeva zagovornica je zoper navedeni sodbi vložila zahtevo za varstvo zakonitosti in predlog za odložitev izvršitve pravnomočne sodbe. V zahtevi je uveljavljala bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V zahtevi je menila, da je sodišče obsojenca napačno opredelilo kot poklicnega voznika, poleg tega pa je v nasprotju s podatki spisa, da naj bi bil obsojenec kot udeleženec v prometu v vinjenem stanju po obravnavani prometni nesreči kaznovan pri sodniku za prekrške. Zagovornica uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, ker je sodišče v nasprotju s podatki spisa obsojenca opredelilo kot poklicnega voznika, pri opisu blanketne norme iz 325. člena KZ pa se ne sklicuje na določbo 117. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP), temveč le na določbi 1. in 2. odstavka 116. člena in 1. odstavka 27. člena ZVCP. Poleg tega je po mnenju zagovornice kršen tudi 68. člen KZ, ker sodišče ni opredelilo, v čem je nesposobnost obsojenca za varno upravljanje motornih vozil. Zgolj ugotovitev prekrškov pred obravnavano prometno nezgodo še ne predstavlja nesposobnosti obsojenca za varno vožnjo. Sodišče je to obrazložilo s pavšalno navedbo, da je obsojenec zaradi svoje udeleženosti v prometu v vinjenem stanju nevaren voznik. Takšen vzrok ne predstavlja vzroka trajnejše narave, ki bi utemeljeval obsojenčevo nesposobnost v prometu. Navedeni ukrep se lahko izreče le pod pogojem, da gre za storilčevo nesposobnost trajnejše narave. Takšna nesposobnost iz podatkov sodnega spisa ne izhaja. Iz teh razlogov je zagovornica predlagala razveljavitev obeh izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka specialistka A.M. je v odgovoru na zahtevo z dne 11.8.2005 predlagala zavrnitev zahteve. Oznaka obsojenca kot poklicnega voznika je oznaka dela, ki ga je v času sojenja opravljal obsojenec ter ni odločilno dejstvo. Iz izpiska iz evidence prekrškov je tudi razvidno, da je bil obsojenec obravnavan zaradi vožnje v vinjenem stanju tudi po obravnavani prometni nesreči, kar je sodišče upoštevalo poleg drugih kot argument za izrek varnostnega ukrepa.

Zahteva obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti je neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za motorna vozila cestnega prometa ter prepovedi izdaje novega dovoljenja za čas štirih let utemeljilo s spoznanjem, da bi obsojenčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegove nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil. Pri tem se je oprlo na kaznovanje pri sodniku za prekrške, saj iz teh podatkov izhaja, da je bil obsojenec že večkrat kaznovan in sicer z odločbo, pravnomočno dne 12.11.1998, po členu 117/4 B, z odločbo, pravnomočno dne 1.2.2001, po členu 117/4 B. To glede na število kazenskih točk pomeni, da je imel obsojenec v krvi od 0,51 do 1,10 g/kg alkohola. Obsojenec je sam povedal, da njegov način vožnje "ni čisto miren". V tej zvezi sodišče prve stopnje ugotavlja, kakšne so posledice vinjenosti, ko gre za koncentracijo alkohola, višje od 1,10 g/kg, saj se zmanjša ostrina globinskega vida, slabše precenjevanje oziroma ocenjevanje oddaljenosti dveh predmetov, zoženje vidnega kota, ocena hitrosti in razdalje prihajajočega vozila, slabše se vidijo predmeti v gibanju, zmanjšana je orientacija v prostoru, podaljšan je reakcijski čas, zmanjšana je kritičnost voznika do udeležencev v prometu. Na podlagi teh podatkov je sodišče ugotovilo, da je obsojenec udeleženec prometa v vinjenem stanju, iz evidence kaznovanosti pa izhaja, da je bil v vinjenem stanju tudi po obravnavani prometni nesreči in kot takšen nesposoben za varno upravljanje motornih vozil, nevaren voznik, in ga je zaradi tega za zaščito drugih udeležencev v prometu potrebno za daljšo dobo izločiti iz prometa. Iz teh razlogov je torej sodišče prve stopnje obsojencu izreklo varnostni ukrep po 68. členu KZ, ker je, kot obrazlaga, prepričano, da bi obsojenčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegove nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil. Obsojenčev zagovornik, odvetnik L.G. iz M., ki ga je zagovarjal po uradni dolžnosti, v pritožbi ni izpodbijal izrečenega varnostnega ukrepa, saj je pritožbo vložil le zaradi višine izrečene kazni ter je sodišču druge stopnje predlagal znižanje te kazni.

Glede uveljavljane protispisnosti o kaznovanju za prekrške, ali so bili storjeni pred ali po obravnavanem kaznivem dejanju (dne 12.8.2001), lahko ugotovimo, da sploh ne gre za odločilno dejstvo, da pa so bile odločbe Sodnika za prekrške L. izdane dne 20.10.1998, 17.1.2001, 21.9.2001, torej tudi po datumu storitve kaznivega dejanja (evidenca predkaznovanosti na list. št. 53 kazenskega spisa), pri čemer seveda ni razvidno, kdaj so bili prekrški storjeni.

Varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja po 68. členu KZ sodišče v skladu z 2. odstavkom tega člena izreče, če spozna, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegove nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili. Varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja in stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila po 39. členu KZ sta značilen primer dvotirnega predpisovanja kazenskih sankcij. Razlika med njima je samo v podlagi in obsegu omejevanja. Bistvena je torej ugotovitev o storilčevi nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil. Vzroki za nesposobnost so lahko različni. Predvsem sta vzroka lahko telesna prizadetost ali duševna motenost, lahko pa je tudi priučen neustrezen način reagiranja, na primer agresivnost ali pomanjkljivo znanje in še drugi vzroki, ki storilca ovirajo, da bi lahko varno upravljal motorno vozilo. Vzroki morajo biti trajnejše narave, ni pa nujno, da so neodpravljivi (Bele, Komentar splošnega dela Kazenskega zakonika, stran 400, pri čemer avtor med duševno motenost uvršča tudi zasvojenost z alkoholom). Glede na ugotovljeno dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje je Vrhovno sodišče v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti ocenjevalo, ali storjeno kaznivo dejanje v vinjenem stanju ter storjeni prekrški zaradi vinjenosti obsojenca predstavljajo ustrezno podlago za ugotovitev nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil. Ocenilo je, da je sklepanje sodišča pravilno in da omenjene ugotovitve zadoščajo za sklepanje o obsojenčevi nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil. V ostalem delu je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Obsojencu z opisom dejanja v izreku pravnomočne prvostopenjske sodbe ni očitana kršitev 117. člena ZVCP, zato je brez podlage uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ugotovitev, ki izhaja iz osebnih podatkov v prvostopenjski sodbi, da je obsojenec zaposlen pri Pošti Slovenije kot poklicni voznik, namreč povsem zadostuje, da ga sodišče kot takšnega tudi obravnava pri oceni njegove vožnje in zlasti pri odločitvi o višini izrečene kazni. Pri tem ni bilo vezano na določbo 117. člena ZVCP, ko je ugotovilo, da je zaposlen kot poklicni voznik.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP, saj uveljavljane kršitve zakona niso podane, poleg tega pa zagovornica uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki je glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Povprečnina je odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP in je pri tem Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčevo premoženjsko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.