Jedro

Sodišče ni pojasnilo iz katerih izvedenih dokazov je sklepalo, da naj bi bilo tehtanje bal ob prevzemu običajen način preverjanja ustreznosti prevzetega blaga. Prvostopenjsko sodišče se v tem delu zgolj sklicuje na tako predlagan način preverjanja s strani tožeče stranke, ne da bi se opredelilo do ugovorov, ki jih je glede neustreznosti tovrstne metode podala prvotožena stranka v vlogi z dne 04. 06. 2007. O ustreznosti takšnega načina pregleda prevzetega blaga se kljub nasprotujočih si stališč pravdnih strank ni opredelil izvedenec gradbene stroke v svojem izvedenskem mnenju.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v 2. in v 4. točki izreka in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Cerknici I Ig 2004/00066 z dne 12. 05. 2004 v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Prvemu tožencu je naložilo plačilo tožeči stranki v višini 65.684,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 04. 2004 dalje (2. točka izreka). V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko (3. točka izreka). Odločilo je, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka (4. točka izreka).

2. V pritožbenem roku sta pritožbo vložili toženi stranki. Prva tožena stranka je izpodbijala odločitev iz 2. in 4. točke izreka prvostopenjske sodbe in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno temu, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Druga tožena stranka je izpodbijala odločitev v 4. točki izreka in pritožbenemu sodišču predlagala, da v tem delu izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožeči stranki naloži povrnitev njenih pravdnih stroškov oziroma podrejeno tako, da tudi ta del izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijani del prvostopenjske sodbe potrdi.

4. Pritožba je utemeljena.

Glede pritožbe prvotožene stranke

5. Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke odločalo v ponovljenem postopku. Tožeča stranka je svojo terjatev do prvotožene stranke utemeljevala na naslednjih pravnih podlagah: - na predloženi menici, podpisani s strani tožene stranke kot trasanta v korist tožeče stranke, - na sklenjeni cesijski pogodbi z dne 14. 11. 2003 med tožečo stranko in drugotoženo R. C., - na dolgovanih obveznostih prvotožene stranke do odstopnika terjatve R. C. iz naslova dobav po šestih vtoževanih računih. Glede na napotek pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu I Cpg 961/2010 z dne 16. september 2010, bi se prvostopenjsko sodišče moralo opredeliti glede obstoja terjatev družbe R. C. do prvotožene stranke, kakor tudi do ugovorov, ki se nanašajo na izpolnitev menice v nasprotju s pooblastilom izdajatelja.

6. Neutemeljena je pritožba v tistem delu, s katerim pritožnica polemizira z ugotovitvami pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu I Cpg 961/2010 z dne 16. 09. 2010, ki se tičejo učinkovanja prenosa terjatve R. C. do prvotožene stranke na tožečo stranko. Pritožbeno sodišče je namreč zavzelo stališče, da je prvostopenjsko sodišče v prvem sojenju zmotno oprlo svojo odločitev na dejanske okoliščine, ki jih ni zatrjevala prvotožena stranka, to je na nedokazanost prenosa terjatve na tožečo stranko. S tem v zvezi je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na navedbe drugotožene stranke (iz priložene vloge je razvidno, da gre za navedbe prvotožene stranke kot dolžnika) v postopku zaradi izdaje predhodne odredbe. Navedb, ki jih je podala tožena stranka v postopku zavarovanja terjatve, ni mogoče šteti kot pravočasnih navedb v pravdnem postopku, kjer tovrstnih navedb ni podajala. Zato so neupoštevne navedbe, ki so razvidne iz pritožbi priložene vloge prvotožene stranke v navedenem postopku zavarovanja.

7. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je pravočasne trditve toženih strank o oporekanju aktivne legitimacije mogoče razlagati zgolj tako, da sta zatrjevali, da iz predložene pogodbe prehod terjatve ne izhaja. Kot je bilo že pojasnjeno v citiranem razveljavitvenem sklepu, je ugovor aktivne legitimacije lahko razumeti le kot materialnopravni ugovor v smislu zatrjevanja, da tožeča stranka nima materialnopravnega upravičenja za uveljavljeni tožbeni zahtevek. Toženi stranki pa sta tovrstni ugovor utemeljevali le v smislu izpolnitve menice v nasprotju s pooblastilom, ki je bilo s strani prvotožene stranke podano prejemniku menice in zanikanja pravnega nasledstva med prejemnikom menice in tožečo stranko. Ob jasnih trditvah tožeče stranke, da je bila predmet cesijske pogodbe tudi terjatev do prvotožene stranke, ki je temeljila na spornih dobavah zaščitnih mrež, čemur prvotožena stranka izrecno ni nasprotovala, je neutemeljen pritožbeni očitek glede ničnosti cesijske pogodbe v posledici nedoločljivosti predmeta pogodbe.

8. Neupoštevno je tudi pritožbeno sklicevanje na čas uveljavitve drugega odstavka 214. člena ZPP, saj je le ta stopil v veljavo več kot leto dni pred zaključkom sojenja v prvem postopku (29. 03. 2010). Zato so neupoštevne tudi pritožbene navedbe, da relevantnih ugovorov toženi stranki nista podajali iz taktičnih razlogov, da tožeča stranka ne bi producirala dokaze za namen tega postopka. Prav tako je neupoštevno pritožbeno sklicevanje na podane trditve o tem, da je cesijsko pogodbo na strani odstopnika terjatve podpisala nepooblaščena oseba, saj gre v tem primeru za navedbe, ki jih je tožena stranka podajala šele v ponovljenem postopku in sicer v vlogi z dne 28. 01. 2011, ne da bi utemeljevala okoliščin iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Kot prepozne je šteti tudi pritožbene navedbe, ki se tičejo zatrjevanih okoliščin, da prvotožena stranka s strani cedenta ni bila obveščena o odstopu terjatve.

9. Upoštevaje pravočasno podano trditveno podlago toženih strank, bi sodišče prve stopnje vprašanje veljavnosti cesijske pogodbe, na katero se je sklicevala tožeča stranka, moralo presojati zgolj skozi presojo utemeljenosti ugovorov toženih strank v delu, s katerimi sta izpodbijali obstoj terjatev odstopnika terjatve do prvotožene stranke. V kolikor tožeča stranka ne bi uspela dokazati obstoja terjatve odstopnika terjatve do prvotožene stranke, tudi cesijska pogodba v tem delu ne bi imela pravne podlage, posledica česar bi bila ničnost tega dela cesijske pogodbe (35. člen OZ).

10. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožnici, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno interpretiralo ugotovitev pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu I Cpg 961/2010 v povezavi z ugotovitvami o prenosu menične terjatve na tožečo stranko. Ker je menica, ki jo je predložila tožeča stranka, izpolnjena na ime tožeče stranke kot remitenta, je zmotno sklicevanje prvostopenjskega sodišča na dopustnost prenosa menice po drugem odstavku 10. člena Zakona o menici. Med strankama očitno ni sporno, da je bila menica izstavljena kot bianco menica cedentu v zavarovanje terjatev iz njunega pogodbenega razmerja. V razmerju med pravdnima strankama so glede učinkovanja menice, ki je bila izpolnjena s strani tožeče stranke, relevantni ugovori, ki se nanašajo na neobstoj pravice cedenta, da pooblastilo za izpolnitev menice prenese na prejemnika terjatve, v zavarovanje katere je bila izročena bianco menica. Prvostopenjsko sodišče se v izpodbijani sodbi do tega ugovora ni izrecno opredelilo. V tem smislu ne zadošča zgolj sklicevanje na prenosljivost pravice do izpolnitve bianco menične listine po pravilih cesije. Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje v utemeljitvi zavrnitve tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko, katerega je tožeča stranka utemeljevala zgolj na menično pravni podlagi (obveznost avalista), sklepalo na nedokazanost prejema menične terjatve s strani tožeče stranke. Ker pa je menična pravna podlaga predstavljala le eno od več možnih pravnih podlag tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko, je takšno sklepanje prvostopenjskega sodišča razumeti kot ugotovitev, da tožeča stranka ni uspela dokazati meničnopravne podlage tožbenega zahtevka tudi zoper prvotoženo stranko.

11. Tako se izkažejo kot relevantne samo tiste navedbe prvotožene stranke v pritožbi, ki se nanašajo na utemeljitev obstoja terjatve cedenta do prvotožene stranke na pogodbeni podlagi, na podlagi katere so bile prvotoženi stranki dobavljene zaščitne mreže po vtoževanih računih. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor prvotoženca, ki se tiče premajhne količine dobavljenih mrež z utemeljitvijo, da ni uporabil nobenega načina za ugotavljanje količine mrež v balah ob prevzemu blaga, saj bi po presoji sodišča lahko bale stehtal, kot je to predlagala tožeča stranka, ali poskusno razvil vsako deseto balo ali na drug način blago pregledal. 12. Pritožbeno sodišče pritrjuje načelnemu izhodišču prvostopenjskega sodišča, da je breme preverjanja in pregleda stvari ob prevzemu na strani kupca, to je prvotožene stranke (prvi odstavek 461. člena Obligacijskega zakonika). Enako velja tudi v smislu prevzema izvršenega dela s strani naročnika pri podjemni pogodbi (prvi odstavek 633. člena OZ). Med pravdnima strankama ni sporno, da je pravni prednik tožeče stranke prvotoženi stranki dobavljal zaščitno mrežo, zvito v bale, v katerih naj bi se nahajala mreža v dolžini 50 m. Morebitno odstopanje v dolžini tako pakirane mreže zato predstavlja stvarno napako, za katero veljajo pravila jamčevanja, določena v določilih 458. do 480. člena OZ.

13. Kupec je dolžan prejeto stvar na običajen način pregledati nemudoma, sicer izgubi pravico, ki mu gre iz tega naslova (prvi odstavek 461. člena OZ). Odmik od te strogosti je dopusten pri skritih napakah, to je takrat, ko kupec z običajnim pregledom pri prevzemu ni mogel opaziti napake.

14. Utemeljevanje izgube pravic iz jamčevanja v posledici opustitve skrbnosti pri pregledu blaga ob prevzemu posameznih količin, bi bilo relevantno samo ob predpostavki, da gre za očitne napake, to je, da bi bilo tovrstne napake možno z običajnim pregledom opaziti. Odločilna je torej presoja zmožnosti ugotavljanja takšnih pomanjkljivosti na običajen način. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da predstavlja vprašanje, ali gre za skrito napako za pravno vprašanje, na katerega pa je mogoče odgovoriti le ob predhodni razjasnitvi dejanskega vprašanja zmožnosti ugotavljanja napake z običajnim pregledom. Za ugotavljanje te dejanske podlage, pa se sodišče lahko posluži med drugim tudi izvedenca posamezne stroke.

15. Iz obrazložitve prvostopenjskega sodišča je razvidno, da je sledilo ugotovitvi izvedenca za gradbeništvo, ki je kot neustrezne metode za ugotavljanje količine mreže opredelil merjenje obsega role, kakor tudi vstavljanje merilnega traku v mrežo ali razvijanje mreže v skladišču. Ne glede na takšne ugotovitve izvedenca pa je sodišče prve stopnje svojo utemeljitev opustitve skrbnosti prvotožene stranke pri prevzemu blaga oprlo na ugotovitev, da bi prvotožena stranka bale lahko stehtala ali poskusno razvila vsako deseto balo ali na drug način blago pregledala. Takšno sklepanje torej temelji na predpostavki, da ti dve metodi ugotavljanja predstavljata metode, ki jih je mogoče uporabiti pri običajnem pregledu blaga ob prevzemu, v posledici česar ne gre za skrito napako na prevzetem blagu. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje pritožbenim očitkom, da ima prvostopenjska sodba v tem delu pomanjkljivosti, ki onemogočajo njen preizkus. Sodišče ni pojasnilo iz katerih izvedenih dokazov je sklepalo, da naj bi bilo tehtanje bal ob prevzemu običajen način preverjanja ustreznosti prevzetega blaga. Prvostopenjsko sodišče se v tem delu zgolj sklicuje na tako predlagan način preverjanja s strani tožeče stranke, ne da bi se opredelilo do ugovorov, ki jih je glede neustreznosti tovrstne metode podala prvotožena stranka v vlogi z dne 04. 06. 2007. O ustreznosti takšnega načina pregleda prevzetega blaga se kljub nasprotujočih si stališč pravdnih strank ni opredelil izvedenec gradbene stroke v svojem izvedenskem mnenju.

16. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi tudi v delu, ki se nanaša na očitke prvostopenjskega sodišča prvotoženi stranki, da bi prvotoženec (v sodbi očitno pomotoma navedeno prvi tožnik), lahko „poskusno razvil vsako deseto balo ali na drug način blago pregledal“. Če je sodišče prve stopnje sledilo ugotovitvi izvedenca, da je razvijanje zapakiranih bal zaradi kontrole količine blaga neustrezen način preverjanja ob prevzemu blaga, je nelogično sklepanje, da bi morala prvotožena stranka v kontrolne namene ob prevzemu blaga razviti vsako deseto balo, saj bi glede na ugotovitve izvedenca (navedbe v točki 2.1.3 na 4. strani izvedenskega mnenja AA), predstavljalo tveganje za poškodovanje in neustreznost transportiranja tako razvitih mrež ob prevzemu. V preostalem delu pa sodišče ni opredelilo na kakšen drug način bi prvotožena stranka ob prevzemu blago lahko pregledala.

17. Ker sodišče prve stopnje glede na gornje ugotovitve v enem delu ni opredelilo načina pregleda blaga, ki bi se ga morala poslužiti prvotožena stranka, v drugem delu, ko je ta očitek konkretiziralo, pa se ni opredelilo do trditev prvotožene stranke o neustreznosti s strani tožeče stranke predlaganega načina preverjanja blaga, takšna pomanjkljivost onemogoča preizkus sklepanja prvostopenjskega sodišča o tem, da naj bi šlo pri s strani prvotožene stranke zatrjevani napaki v izpolnitvi tožeče stranke za očitno napako. Zato je s tem podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker prvostopenjsko sodišče s tem v zvezi ni ugotavljalo relevantnega dejanskega stanja, takšne pomanjkljivosti ne more samo odpraviti pritožbeno sodišče, s čimer je podan razveljavitveni razlog iz prvega odstavka 354. člena ZPP.

18. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče dopolniti dokazni postopek najprej v smeri ustreznosti metode preizkušanja prevzetega blaga s tehtanjem bal ob prevzemu. V kolikor bo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka prišlo do zaključka, da prvotožena stranka ob prevzemu na običajen način ni mogla ugotoviti zatrjevana odstopanja od dolžine mrež v posameznih balah, bo posledično takšno odstopanje potrebno obravnavati kot skrito napako v dobavljenem blagu tožeče stranke. Takšna ugotovitev pa bo terjala od sodišča prve stopnje, da se bo opredelilo tudi do navedb pravdnih strank, ki se tičejo načina uveljavljanja takšne stvarne napake s strani prvotožene stranke. S tem v zvezi bo torej relevantno, kdaj bi prvotožena stranka zatrjevano pomanjkljivost v dobavljenem blagu lahko ugotovila in ali je dejansko postopala skladno s prvim odstavkom 464. člena OZ. Ker tožeča stranka svojo terjatev utemeljuje na vtoževanih računih, ki temeljijo na dobavljenih količinah blaga v času od 19. 05. 2003 do 27. 06. 2003 (računi v prilogah A4 do A9), se bo prvostopenjsko sodišče moralo opredeliti tudi do vprašanja, ali so relevantne trditve prvotožene stranke o enovitosti posla celotne dobavljene količine zaščitnih mrež oziroma, ali so trditve prvotožene stranke o uveljavljanju reklamacije blaga 21. 05. 2003, ki se nanaša na blago, razloženo v M. 13. 05. 2003 (navedbe v pripravljalni vlogi z dne 04. 06. 2007, na list. 67), sploh relevantne v zvezi z zatrjevanimi napakami na dobavljenem blagu po vtoževanih računih.

19. Ker je tožena stranka zoper terjatev tožeče stranke podrejeno uveljavljala tudi pobotni ugovor, pa bo, v kolikor bo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke, o v pobot uveljavljenih terjatvah moralo presoditi skladno s 3. odst. 324. člena ZPP.

Glede pritožbe drugotožene stranke

20. Utemeljena je pritožba drugotožene stranke, s katero izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero je smiselno zavrnilo njen zahtevek za povrnitev nastalih stroškov postopka. Toženi stranki sta v postopku nastopali kot navadna sospornika, zato je utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev zahtevkov drugotožene stranke na povrnitev pravdnih stroškov zgolj v posledici tega, da je tožeča stranka uspela s tožbenim zahtevkom zoper prvotoženo stranko. Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP je drugotožena stranka, zoper katero je bil tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, upravičena do povrnitve potrebnih stroškov postopka. Ker prvostopenjsko sodišče v posledici nepravilne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo kateri od priglašenih stroškov predstavljajo potrebne stroške drugotožene stranke, je v tem delu podan razveljavitveni razlog iz 355.člena v zvezi s tretjo točko 365. člena ZPP.

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.