Jedro

Za odgovor, ali gre v posameznem primeru za prenos, je treba ugotavljati vsa značilna dejstva prenosa in na podlagi teh dejstev ugotavljati, ali je šlo za prenos ali ne.

Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, kaj je bilo dejansko prenešeno in na kakšen način, ali gre pri podjetju V. d.o.o za nadaljevanje istega dela, kot ga je opravljala skupina v ukinjeni funkcionalni enoti ali zgolj dela, ki ga je V. d.o.o. izvajal za toženo stranko tudi prej, kdo je to delo opravljal prej in kdo sedaj, kar vse so dejavniki, ki pomembno vplivajo na to, ali je v spornem primeru dejansko šlo za prenos ali ne. Ker je sodišče druge stopnje izhajalo iz dejstev, ki (še) ne dajejo podlage za presojo, da je med toženo stranko in družbo V. d.o.o prišlo do prenosa dejavnosti, je materialno pravo zmotno uporabljeno.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku izplača sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2006, v ostalem pa je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, za ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje trajalo do odločitve sodišča prve stopnje, za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje, vključno z vpisom delovne dobe v delovno knjižico, plačilom plače in celotnega regresa za letni dopust za leto 2006, za plačilo prispevkov, božičnice in odškodnine v višini izgubljenega zaslužka za čas do ponovne zaposlitve, zavrnilo. Tožbo je v delu zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrglo. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je podan odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ker je tožena stranka dejavnost vzdrževanja opreme v PAK prenesla na drugo družbo znotraj skupine C., konkretno na V. d.o.o., ki je del tovrstne dejavnosti opravljala že pred prenosom.

2. Sodišče druge stopnje je na tožnikovo pritožbo delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. Glede na to, da je bila dejavnost vzdrževanja opreme prenesena na drugo družbo, bi morala tožena stranka postopati po 73. in 74. členu ZDR, saj prenos dejavnosti ali dela dejavnosti ne daje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker pa tožnik nadaljevanja delovnega razmerja ni več želel, je pogodbo o zaposlitvi razvezalo oziroma na podlagi 118. člena ZDR ugotovilo, da je delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 29. 1. 2007 (datum odločitve sodišča prve stopnje). Tožniku je priznalo pravico do vpisa delovne dobe v delovno knjižico in mu prisodilo razliko do polnega regresa za letni dopust za leto 2006. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ostalih denarnih zahtevkov (plače, božičnice, odškodnine) je razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je vložila revizijo tožena stranka, ki uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Navaja, da v spornem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za prenos v smislu 73. člena ZDR in Direktive Sveta Evrope št. 2001/23/ES, saj funkcionalna enota vzdrževanje opreme v PAK ni bila samostojna ekonomska enota, ki bi po prenosu ohranila svojo identiteto. V družbi V. d.o.o. se je dejavnost vzdrževanja opravljala tudi pred tem, ta enota je že imela vodjo, zato tožniku tega dela ni bilo mogoče zagotavljati. Tudi ostali delavci enote vzdrževanja pri toženi stranki niso prešli k novemu podjetju. Zato je utemeljen poslovni razlog obstajal. Tudi Direktiva določa, da prenos, ki sam po sebi sicer res ne daje podlage za odpuščanje, ne preprečuje morebitnega odpuščanja zaradi ekonomskih, tehničnih in organizacijskih razlogov. Prav za to pa je v konkretnem primeru tudi šlo. Zato predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Revizija sicer očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar ne navede, s čim konkretno naj bi bila kršitev storjena. Glede na zakonsko opredelitev je ta kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali sami s seboj v nasprotju, če je nerazumljiv izrek, če obstajajo nasprotja v izreku ali med izrekom in razlogi sodbe itd. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, splošno sklicevanje na katero od bistvenih kršitev (nanje revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti), ne zadošča. Zato revizijsko sodišče izpodbijanega dela sodbe v smeri tako zatrjevane bistvene kršitve ni moglo in smelo preizkusiti.

8. Utemeljen pa je očitek zmotne uporabe materialnega prava. Okoliščine v zvezi s prenosom dejavnosti, ki so bile ugotovljene v postopku pred sodiščem prve stopnje in jih je povzelo sodišče druge stopnje, so stvar dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano. Ali te okoliščine kažejo na pravni prenos podjetja oziroma dela podjetja ter spremembo delodajalca v smislu prvega odstavka 73. člena ZDR, pa je stvar pravilne uporabe materialnega prava. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil izveden prenos celotne dejavnosti vzdrževanja opreme PAK na podjetje V. d.o.o., ki sedaj vzdržuje isto opremo tožene stranke, kar izrecno dokazuje sklep uprave tožene stranke z dne 8. 11. 2005. Sodišče druge stopnje je na podlagi zgolj teh dveh okoliščin presodilo, da je v spornem primeru prišlo do prenosa dela dejavnosti in da je zato odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, saj bi morala tožena stranka postopati po 73. in 74. členu ZDR.

9. Če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Taka določba 73. člena ZDR pomeni spremembo delodajalca po zakonu samem, torej brez odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku in brez sklenitve nove pogodbe pri delodajalcu prevzemniku. Pogodba, ki jo ima delavec sklenjeno z delodajalcem prenosnikom, velja nespremenjena naprej pri delodajalcu prevzemniku in je ni dovoljeno odpovedati.

10. Kdaj lahko govorimo o pravnem prenosu podjetja ali dela podjetja, zakon ne določa natančno. Zato je pri razlagi 73. člena ZDR uporabljiva tudi Direktiva sveta 2001/23/ES z dne 21. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov ter sodbe Sodišča evropske skupnosti (v nadaljevanju: SES), izdane v zvezi z njeno uporabo. Direktiva se po 1. členu uporablja za vsak prenos podjetja, obrata ali dela obrata na drugega delodajalca, ki je posledica pogodbenega prenosa ali združitve. Za prenos pa se šteje prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo identiteto, se pravi organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska.

11. Iz številnih odločitev SES izhaja, da je treba za odgovor, ali gre v posameznem primeru za prenos, ugotavljati vsa značilna dejstva prenosa in na podlagi teh dejstev ugotavljati, ali je šlo za prenos ali ne (zadeva C-392/92 – C. Schmidt). Odločilni kriterij prenosa v smislu Direktive je ohranitev identitete podjetja (dela podjetja), pri celoviti oceni, ali gre za prenos v smislu Direktive, pa so pomembne zlasti okoliščine, ki se nanašajo na tip podjetja ali obrata, ali so prenesene nepremičnine, premičnine in pravice, vrednost pravic v času prenosa, ali je novi delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, ali so prenesene tudi stranke, kakšna je stopnja podobnosti dejavnosti med prenosom in po njej in čas morebitne začasne prekinitve dejavnosti (zadeva C-24/85 - Spijkers). Direktiva velja tudi, če med prevzemnikom in prenosnikom ni neposrednega pogodbenega razmerja (sodba v združeni zadevi C-171/94 in 172/94 - Merckx in Neuhuys) ali v primeru, če podjetje z javnim razpisom prepusti drugemu opravljanje storitev, ki so jih prej opravljali njegovi delavci (zadeva C-209/91 - Rask in Christensen). V večini zadev (npr. zadeva C 13/95 – Süzen) je eno od odločilnih dejstev prevzem vseh ali pa le nekaterih od zaposlenih, saj v nekaterih dejavnostih opravljanje dela temelji le na zaposlenih in gospodarska entiteta lahko obstaja brez pomembnejših materialnih in nematerialnih sredstev ter jo sestavlja le skupina delavcev, združenih v skupni aktivnosti za nedoločen čas. Za prenos je v takih primerih bistveno, da skupina obstaja tudi po prevzemu bistvenega dela zaposlenih.

12. Po oceni sodišča druge stopnje prenos dela dejavnosti na drugo družbo v smislu prvega odstavka 73. člena ZDR dokazuje sklep uprave tožene stranke z dne 8. 11. 2005 o tem, da se dejavnost vzdrževanja opreme na PAK prenese na podjetje V. d.o.o., ki sedaj vzdržuje isto opremo tožene stranke. Pri tem je ugotovljeno zgolj to, da je tožena stranka vzdrževanje opreme na PAK prepustila podjetju, ki je to storitev za toženo stranko opravljalo že prej in da je opustila vzdrževanje z lastnimi službami. Revizija utemeljeno poudarja, da to dejstvo za uporabo določbe 73. člena ZDR ne zadošča. 13. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, kaj je bilo dejansko prenešeno in na kakšen način, ali gre pri podjetju V. d.o.o za nadaljevanje istega dela, kot ga je opravljala skupina v ukinjeni funkcionalni enoti ali zgolj dela, ki ga je V. d.o.o. izvajal za toženo stranko tudi prej, kdo je to delo opravljal prej in kdo sedaj, kar vse so dejavniki, ki pomembno vplivajo na to, ali je v spornem primeru dejansko šlo za prenos ali ne. Ker je sodišče druge stopnje izhajalo iz dejstev, ki (še) ne dajejo podlage za presojo, da je med toženo stranko in družbo V. d.o.o prišlo do prenosa dejavnosti, je materialno pravo zmotno uporabljeno. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo potrebno s ponovitvijo ali dopolnitvijo dokazov ugotoviti, ali je enota vzdrževanje opreme na PAK ohranila svojo identiteto. Šele potem bo mogoče odločiti, ali je prišlo do prenosa v smislu 73. člena ZDR in pri kom v tem primeru glede na pravno ureditev spremembe delodajalca tožnik za naprej lahko uveljavlja pravice iz pogodbe o zaposlitvi.

14. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).