Jedro

V dolgovnem seznamu za sporni dolg je kot izvršilni naslov naveden sklep o določitvi osnove in stopnje članarine obrtni zbornici. Tako opredeljen izvršilni naslov pa po presoji sodišča ne predstavlja izvršilnega naslova v smislu določbe prvega odstavka 44. člena ZDavP. Sklep namreč ne navaja ne izdajatelja in ne datuma sklepa, ki bi kot njegova (obvezna) sestavna dela šele omogočala identifikacijo izvršilnega naslova, in že to je razlog, da dolgovni seznam ni pravilen, kajti preveritev v seznam vključene obveznosti v smislu obstoja pravilnega in veljavnega izvršilnega naslova ni mogoča. Sklep pa tudi po vsebini, kot bi iz njegovega naziva izhajalo, ne predstavlja, tako kot se v prvem odstavku 44. člena ZDavP za izvršilni naslov zahteva, odločbe o odmeri, ugotovitvene odločbe o neobračunani oziroma premalo obračunani dajatvi ali obračuna dajatve, torej odločbe ali obračuna, ki bi dajatev določala (v določenem znesku).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada z dne 9. 4. 2001 odpravi ter zadeva vrne temu uradu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep o prisilni izterjavi Davčnega urada A z dne 10. 4. 2000, izdan v ponovnem postopku, s katerim je le-ta odločil, da se zoper tožnika opravi prisilna izterjava dolžnega zneska iz naslova članarine obrtni zbornici v višini 26.413,50 SIT, kot izhaja iz seznama zaostalih obveznosti z dne 21. 3. 2000 (v 1. točki) in da se rubež ne opravi, ker so bile obveznosti iz 1. točke sklepa dne 25. 2. 2000 že poravnane (v 2. točki). Tožena stranka se v obrazložitvi sklicuje na določbe 40., 43. in 44. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP) ter navaja, da gre za izterjavo dolga, kot izhaja iz dolgovnega seznama, ki je kot izvršilni naslov naveden v sklepu, da je dolgovni seznam izdelan v skladu z zakonom ter da so v njem navedene obveznosti s pretekom roka za plačilo postale izvršljive. Pritožbeni ugovor, da davčni organ ne bi smel odtegovati članarine za območno obrtno zbornico, tožena stranka zavrne ter se pri tem sklicuje na določbo 31. člena Obrtnega zakona (OZ), po kateri se vse osebe, ki opravljajo v Republiki Sloveniji pridobitno dejavnost na obrtni ali obrti podoben način, združujejo v Obrtno zbornico Slovenije in po sedežu obrata oziroma firme v območne obrtne zbornice, ter na določbi prvega in drugega odstavka 39. člena OZ, po katerih Obrtna zbornica Slovenije pridobiva sredstva za opravljanje nalog iz članarine, za katero osnovo, višino in način plačevanja določi skupščina Obrtne zbornice Slovenije, ker iz teh določb po njenem mnenju izhaja, da je članarina obrtni zbornici za njene člane obvezna dajatev, ki jo je treba plačevati neodvisno od njihove volje. Dalje še navaja, da pristojnost davčnega organa za izterjavo članarine izhaja iz določbe 3. člena Zakona o davčni službi (ZDS), po kateri davčni organ odmerja, pobira in izterjuje davke ter nadzira in evidentira plačevanje davkov za lokalne skupnosti, zavode in sklade na podlagi zakona ali če je tako dogovorjeno s pogodbo. Tožena stranka zaključuje, da pri odločanju o obveznih dajatvah pa postopajo davčni organi po določbah ZDavP (1. člen ZDavP).

Tožnik v tožbi navaja, da prisilna izterjava članarine območni obrtni zbornici ni mogoča. Po njegovem mnenju je s tem kršena tudi ustavna določba 42. člena Ustave RS, kajti gre za prisiljeno združevanje tožnika v to zbornico. Navaja, da se je iz članstva Območne obrtne zbornice A, ker od nje nima nobene koristi, že večkrat poskušal izpisati in nasprotuje plačevanju članarine tej zbornici, ker za to tudi ni zakonske podlage. Tožnik dalje navaja, da pa ne nasprotuje plačevanju članarine Obrtni zbornici Slovenije. Članarina območni obrtni zbornici pa ni obvezna dajatev ter podlage za postopanje po ZDavP ni. Tožnik vztraja, da tožena stranka ni upravičena prisilno izterjevati članarine za članstvo v območni obrtni zbornici ter da gre za neupravičeno širjenje njenih pristojnosti. Tožnik meni, da bi si morale območne obrtne zbornice urediti plačevanje članarine na način, kot so to uredile podobne inšititucije. ZDS med inštitucijami, za katere tožena stranka pobira davke in prispevke, ne navaja območne obrtne zbornice, prav tako pa med dajatvami ne navaja članarin, ker gre za posebno kategorijo obveznosti. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla, po kateri pogodbi za Območno obrtno zbornico A pobira zanjo članarino, in tožnik meni, da take pogodbe ni, če pa je morebiti sklenjena z Obrtno zbornico Slovenije, pa za območne obrtne zbornice tako ne more veljati. Tožnik glede na navedeno sodišču predlaga, naj tožbi ugodi ter odpravi tako izpodbijano odločbo kot tudi odločbo prvostopnega davčnega organa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna izterjava tožnikovega dolga, navedenega v seznamu zaostalih obveznosti (kot izvršilnem naslovu v smislu drugega odstavka 44. člena ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 78/96 - odl. US, 87/97, 35/98 - odl. US, 82/98, 91/98 in 108/99), ki izvira iz neplačane članarine obrtni zbornici (za daljše obdobje). Po določbi tretjega odstavka 44. člena ZDavP mora v dolgovnem seznamu biti za vsako vrsto obveznosti poleg višine dolga naveden še izvršilni naslov, datum izvršljivosti ter višina zamudnih obresti. V obravnavani zadevi je v dolgovnem seznamu za sporni dolg kot izvršilni naslov naveden sklep o določitvi osnove in stopnje članarine obrtni zbornici. Tako opredeljen izvršilni naslov pa po presoji sodišča ne predstavlja izvršilnega naslova v smislu določbe prvega odstavka 44. člena ZDavP. Sklep namreč ne navaja ne izdajatelja in ne datuma sklepa, ki bi kot njegova (obvezna) sestavna dela šele omogočala identifikacijo izvršilnega naslova, in že to je razlog, da dolgovni seznam ni pravilen, kajti preveritev v seznam vključene obveznosti v smislu obstoja pravilnega in veljavnega izvršilnega naslova ni mogoča. Sklep pa tudi po vsebini, kot bi iz njegovega naziva izhajalo, ne predstavlja, tako kot se v prvem odstavku 44. člena ZDavP za izvršilni naslov zahteva, odločbe o odmeri, ugotovitvene odločbe o neobračunani oziroma premalo obračunani dajatvi ali obračuna dajatve, torej odločbe ali obračuna, ki bi dajatev določala (v določenem znesku). Poleg tega tožnikov ugovor, da se ne strinja z izterjavo zgolj članarine območni obrtni zbornici, pa tudi določbe OZ (Uradni list RS, št. 50/94 in 42/2002), da osnovo, višino in način plačevanja članarine Obrtni zbornici Slovenije določi Skupščina obrtne zbornice Slovenije (39. člen) ter da sredstva za delovanje območne obrtne zbornice določi skupščina območne obrtne zbornice (41. člen), kažejo na to, da članarina Obrtni zbornici Slovenije in članarina območni obrtni zbornici predstavljata dve različni obveznosti. Iz spornega dolgovnega seznama pa ni razvidno, iz katere od teh obveznosti dolg izvira, ali iz neplačane članarine območni obrtni zbornici ali Obrtni zbornici Slovenije ali obema, ter je ta seznam tako nepravilen tudi iz tega razloga, ker obveznosti po vrsti niso jasno opredeljene, tako kot to zahteva ZDavP v tretjem odstavku 44. člena.

Ker tako dolgovni seznam kot sestavni del sklepa o prisilni izterjavi ni izdelan v skladu z določbami ZDavP, je sklep o prisilni izterjavi nezakonit. Glede na to pa, da pomanjkljivosti sklepa tožena stranka ni odpravila in ker tudi ni odgovorila na izrecni pritožbeni ugovor, da prisilna izterjava članarine območni obrtni zbornici po davčnih organih ni možna, čeprav bi bila po določbi drugega odstavka 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00), po kateri mora pritožbeni organ v obrazložitvi odločbe presoditi vse pritožbene navedbe, to dolžna storiti, še zlasti, ker gre za vprašanje, ki je za odločitev v zadevi bistveno ter vpliva oziroma bi moglo vplivati na pravilno odločitev, je nezakonita tudi njena odločba ter jo je sodišče iz navedenih razlogov moralo odpraviti.

Ker po povedanem zakon ni bil pravilno uporabljen in ker niso bila upoštevana pravila postopka, je sodišče na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa v smislu drugega in tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala tudi presoditi pritožbeni ugovor o neupravičeni izterjavi članarine območni obrtni zbornici ter nanj odgovoriti, ker tega ni že storila v izpodbijani odločbi.