Jedro

Po 45. členu KPJS znaša višina dodatka za delo preko polnega delovnega časa 30 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca in se ta dodatek obračunava za čas, ko javni uslužbenec dela preko polnega delovnega časa. Glede na neenakomerno razporejen delovni čas in šestmesečno referenčno obdobje, v katerem se morajo ure, ki so v neenakomerno razporejenem delovnem času opravljene, izravnati, se kot delo preko polnega delovnega časa po poteku šestmesečnega referenčnega obdobja štejejo (in plačajo) vse ure, ki po tem obdobju še ostanejo neizravnane. Nasprotni udeleženec ni dokazal pravilnega izplačila teh ur članom predlagatelja, kar predstavlja kršitev določb kolektivne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelj sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

III. Nasprotni udeleženec je dolžan v 15 dneh predlagatelju povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 1.070,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka, določenega za izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka ugotovilo, da nasprotni udeleženec v obdobju od 1. 1. 2010 do 3. 5. 2013 ni pravilno izvrševal 45. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 56/2008 in nasl.) do članov predlagatelja, ki so delo opravljali v neenakomerno razporejenem delovnem času, s tem ko jim ni v celoti priznaval pravic iz dela preko polnega delovnega časa. V II. točki izreka je nasprotnemu udeležencu naložilo, da članom predlagatelja za obdobje od 1. 1. 2010 do vključno 3. 5. 2013 prizna pravice iz dela preko polnega delovnega časa s priznanjem vseh opravljenih ur preko polnega delovnega časa kot nadurnega dela, s priznanjem pravice do dodatka v višini 30 % urne postavke osnovne plače za ure, ki so bile kompenzirane v obliki prostih ur in plačilom tega, ter s priznanjem pravice do plačila 130 % urne postavke osnovne plače za ure, ki niso bile kompenzirane v obliki prostih ur in tudi ne plačane, s plačilom tega (II. točka izreka).

2. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče, ko je prvič obravnavalo pritožbo nasprotnega udeleženca (sklep X Pdp 1052/2016 z dne 11. 5. 2017) razveljavilo in predlog v tem delu zavrglo. Revizijsko sodišče je s sklepom VIII Ips 215/2017 z dne 25. 10. 2017 sklep razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v nov postopek.

3. Pritožbeno sodišče tako znova presoja utemeljenost pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki jo nasprotni udeleženec vlaga zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi česa je prišlo do ugotovitve, da nasprotni udeleženec ni pravilno izvrševal določbe 45. člena KPJS in da je dolžan priznati vse opravljene ure preko polnega delovnega časa kot nadurno delo. Zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje pomeša institute dela preko polnega delovnega časa (nadurnega dela) z institutom neenakomerno razporejenega delovnega časa in dejstvom viška ur. Pri neenakomerno razporejenem delovnem času gre za delo na podlagi vnaprej določenega mesečnega delovnega razporeda z določitvijo obsega delovne obveznosti po posameznih dnevih, pri čemer je planirana delovna obveznost delavca v določenem mesecu lahko enaka, nižja ali višja od mesečne delovne obveznosti po delovnem koledarju, pri čemer pa se obračun (nadomestil) plače izvaja v skladu s predpisi o plačah zaposlenih v javnem sektorju. Nasprotni udeleženec meni, da bi moralo sodišče odločiti zgolj o višku ur ob koncu posameznega referenčnega obdobja in ne priznati članom predlagatelja vseh opravljenih ur preko polnega delovnega časa. Na ta način je sodišče poseglo v vse na različnih pravnih podlagah odrejene in opravljene ure preko polnega delovnega časa, torej tudi tiste znotraj posameznega referenčnega obdobja. Kljub izrecni ugotovitvi, da je šlo za kompenzacijo za opravljeno delo, je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu naložilo plačilo 130 % urne postavke osnovne plače. V spornem obdobju je nasprotni udeleženec opravljene nadure policistom izplačal razen dodatka za delo preko polnega delovnega časa v višini 30 %. Tudi dodatek za delo preko polnega delovnega časa je nasprotni udeleženec poskušal izplačati 4. 12. 2015, vendar so notranje organizacijske enote ure izplačilo večinoma izvedle v nasprotju z navodili oziroma s sodno prakso in uporabile napačno metodologijo. Policistom so bile ure, ki so bile opravljene preko polnega delovnega časa in ki so nastale kot posledica neenakomerno razporejenega delovnega časa znotraj referenčnega obdobja, tj. višek ur na koncu referenčnega obdobja, že izplačane v višini 100 % urne postavke; sporen je bil zgolj dodatek za delo preko polnega delovnega časa. Pri večini zaposlenih je to tudi storila, pri nekaterih pa tega zaradi kompleksnosti in obsežnosti zadeve (9000 zaposlenih) še ni opravila, pa bo to storila v najkrajšem času. Nasprotni udeleženec opozarja, da je šele Vrhovno sodišče RS s sodbo VIII 80/2015, potem ko je dopustilo revizijo, odgovorilo na vprašanje, ali je viške ur, ki pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa presegajo izravnavo v referenčnem obdobju šestih mesecev in se štejejo kot nadure, delodajalec na zahtevo delavca dolžan obračunati in izplačati kot nadure, ali pa lahko v naslednjem referenčnem obdobju delavcu enostransko odredi njihovo koriščenje (kot proste ure) in ali je tudi v tem primeru delavec, ki je te ure izkoristil, upravičen do plačila nadur. Šele ko je Vrhovno sodišče RS potrdilo izračun pritožbenega sodišča, je pristopil k izplačilu viška ur. Stališča nasprotnega udeleženca glede predpisov, ki urejajo neenakomerno razporeditev delovnega časa in nadure, ne pomenijo kršitve pravic policistov, ki delajo v neenakomerno razporejenem delovnem času.

4. V odgovoru na pritožbo predlagatelj prereka navedbe nasprotnega udeleženca v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in razlogi sodišča prve stopnje, pri ponovnem odločanju o pritožbi pa upošteva tudi stališča Vrhovnega sodišča RS iz sklepa VIII Ips 215/2017. 8. Nasprotni udeleženec v pritožbi neutemeljeno uveljavlja obstoj kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o ugotovljeni kršitvi 45. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/2008 in nasl. - KPJS) in o tem, da je nasprotni udeleženec dolžan priznati vse opravljene ure preko polnega delovnega časa kot nadurno delo. Sodišče druge stopnje je v 4. in 5. točki obrazložitve v zadostni meri pojasnilo razloge, ki omogočajo preizkus izpodbijane sodbe.

9. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pomešalo institute dela preko polnega delovnega časa (nadurnega dela) z institutom neenakomerno razporejenega delovnega časa in dejstvom viška ur. Na podlagi izpovedbe A.A. in listinskih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil delovni čas pri nasprotnem udeležencu neenakomerno razporejen in da je bilo v spornem obdobju od 1. 1. 2010 do 3. 5. 2013 določeno šestmesečno referenčno obdobje za izravnavo opravljenih ur. To pomeni, da je delovni čas v okviru šestmesečnega referenčnega obdobja v določenem časovnem obdobju lahko trajal več kot znaša redna (dnevna ali tedenska) delovna obveznost, v preostalem časovnem obdobju pa manj; moral pa se je v referenčnem šestmesečnem obdobju izravnati. Ker kljub prerazporejanju delovnega časa v posameznih referenčnih obdobjih do popolne izravnave ur ni prišlo, je nasprotni udeleženec njihovo izrabo odredil v naslednjem referenčnem obdobju. Ure, ki se niso izravnale v referenčnem obdobju, predstavljajo delo preko polnega delovnega časa. Zanj delavcem pripada plačilo z dodatkom, ki po 45. členu KPJS znaša 30 % urne postavke osnovne plače. Kljub temu, da je tožena stranka v postopku uveljavljala, da so člani predlagatelja določeno število ur kompenzirali in že prejeli plačilo v višini 100 % urne postavke, pri čemer vztraja tudi v pritožbi, izvedeni dokazi tega niso potrdili. Ker nasprotni udeleženec ni dokazal, da so člani predlagatelja te ure kompenzirali s prostimi urami ali dnevi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da jih mora nasprotni udeleženec plačati v višini 130 %.

10. Nasprotni udeleženec neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo odločiti zgolj o višku ur ob koncu posameznega referenčnega obdobja. Gre za ugotavljanje dejstev, ki jih bo nasprotni udeleženec moral za vsakega člana predlagatelja posebej ugotoviti, da bo lahko izvršil obračun in plačila nadur, kot mu je bilo naloženo v II. točki izreka prvostopenjske sodbe. Neutemeljeno je tudi sklicevanje nasprotnega udeleženca na "težave" pri obračunavanju in plačevanju nadur znotraj notranjih organizacijskih enot, saj je delodajalec tisti, ki je dolžan organizirati delo tudi z vodenjem ustreznih evidenc o izrabi delovnega časa. Če notranje organizacijske enote uporabijo napačne podatke oziroma metodologijo, to ne more biti v breme članov predlagatelja. Prav tako je neutemeljena pritožba nasprotnega udeleženca, s katero uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ker prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo dejstva, da je šele Vrhovno sodišče RS s sodbo VIII Ips 80/2015 odgovorilo na nekatera vprašanja glede plačila presežkov ur. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, kako bi nasprotni udeleženec ob pravilnem izvrševanju predpisov moral ravnati, in pravilno zaključilo, da ni tako ravnal. 11. Po 45. členu KPJS znaša višina dodatka za delo preko polnega delovnega časa 30 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca in se ta dodatek obračunava za čas, ko javni uslužbenec dela preko polnega delovnega časa. Glede na neenakomerno razporejen delovni čas in šestmesečno referenčno obdobje, v katerem se morajo ure, ki so v neenakomerno razporejenem delovnem času opravljene, izravnati, se kot delo preko polnega delovnega časa po poteku šestmesečnega referenčnega obdobja štejejo (in plačajo) vse ure, ki po tem obdobju še ostanejo neizravnane. Nasprotni udeleženec ni dokazal pravilnega izplačila teh ur članom predlagatelja, kar predstavlja kršitev določb kolektivne pogodbe.

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Predlagatelj sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj njegove navedbe niso prispevale k odločitvi o utemeljenosti pritožbe (prvi odstavek 155. člena ZPP).

15. Skladno z II. točko izreka sklepa Vrhovnega sodišča VIII Ips 215/2017 z dne 25. 10. 2017 je potrebno s to sodbo odločiti tudi o stroških revizijskega postopka. Ker je predlagatelj z revizijo uspel, mu mora nasprotni predlagatelj povrniti stroške revizijskega postopka, ki v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 - OT) znašajo: nagrada za revizijo 1.875 točk ali 860,63 EUR in priglašeni materialni izdatki 2 %, povečano za 22 % DDV, kar skupaj znese 1.070,96 EUR s pp.