Jedro

Navajanje novih dejstev, za katere tožeča stranka niti ne navede, zakaj jih ni navajala do konca postopka na prvi stopnji, ni dopustno (1. odstavek 71. člena ZUS), zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1296/99-8 z dne 6.2.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 7.7.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Urbanističnega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota L. z dne 8.1.1999. Z njo je bilo tožeči stranki kot investitorju v 1. točki izreka naloženo, da mora v roku 45 dni po prejemu te odločbe odstraniti stanovanjsko hišo v gradnji vertikalnega gabarita pritličje, nadstropje in mansarda, tlorisnih dimenzij 15.00 x 8.00 m, na zemljišču s parc. št. 407/3, 589/4, 2373/1 k.o. L. ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške. Za navedeni poseg v prostor veljajo vse prepovedi iz 76.c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št.18/84,37/85 in 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90,78/90,18/93 in 44/97, ZUN)-, razen odmere davčnih in drugih dajatev (2. točka izreka). V 3. točki izreka je prvostopni organ določil, da v primeru, če tožeča ne bo opravila naloženega dejanja iz 1. točke izreka, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške, stroške postopka, nastale z morebitno izvršbo, bo plačal investitor na podlagi posebnega sklepa (4. točka izreka), pritožba zoper odločbo pa ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka).

Sodišče prve stopnje se v razlogih izpodbijane sodbe sklicuje na določbo 1. odstavka 73. člena ZUN ter na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku. Iz tega izhaja, da tožeča stranka kot investitor posega v prostor, za izvedeni poseg ni pridobila dovoljenja. Tožbeni ugovor, da je že vložila vlogo za izdajo enotnega gradbenega dovoljenja, je zavrnilo z utemeljitvijo, da je postopek pridobivanja dovoljenja povsem ločen od postopka, ki ga je v konkretni zadevi vodil urbanistični inšpektor zaradi nedovoljene gradnje. V slednjem se odloča na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega ob inšpekcijskem pregledu, postopek legalizacije nedovoljenih posegov v prostor pa je lahko le razlog za morebitno odložitev prisilne izvršitve inšpekcijske odločbe, ne more pa vplivati na izrek inšpekcijskega ukrepa. Sodišče prve stopnje zavrača tudi ugovor o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi z vzpostavitvijo prejšnjega stanja. Iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, da je pred spornim posegom obstajal stari objekt, zato ugovor, da bi moralo biti tožeči stranki z izpodbijano odločbo naloženo tudi, da ponovno postavi stari objekt, ne more biti predmet presoje sodišča v tem postopku.

Tožeča stranka se pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. V pritožbi v celoti ponovi tožbene navedbe. Vztraja, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno, zaradi česar se ji poraja dvom o tem, da se izpodbijana sodba nanaša na isti objekt, kajti njen objekt ne stoji na parceli 2373/1, temveč na 2373/15 k.o. L. Ne strinja se, da je postopek pridobitve enotnega gradbenega dovoljenja v celoti ločen od inšpekcijskega postopka, saj bo v primeru, če ji bo uspelo pridobiti enotno gradbeno dovoljenje, odpadla pravna podlaga za rušenje objekta. Navaja, da ji izpodbijana sodba nalaga zgolj porušenje novega objekta, ne omenja pa ponovne vzpostavitve objekta, ki je stal na spornem mestu pred postavitvijo novega. Pri pristojnemu organu je zaprosila za izdajo enotnega dovoljenja, torej dovoljenja za gradnjo nadomestnega stanovanjskega objekta ter rušenje obstoječega objekta, zato meni, da s porušenjem obstoječega objekta nedovoljen poseg v prostor ne bi bil saniran, zgolj en nedovoljen poseg bi nadomestil drugega. Ne glede na to, da bi bila po njeni oceni vzpostavitev prejšnjega stanja s postavitvijo starega objekta zaradi njegove dotrajanosti nesmiselna, je prepričana, da bi ji moral urbanistični inšpektor za dosego takšnega stanja naložiti, da za porušenje starega objekta pridobi dovoljenje (2. odstavek 73. člena ZUN), ne pa da je stari objekt v izpodbijanih odločbah enostavno prezrl. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku -v celoti ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo dejanske ugotovitve in odločitev tožene stranke. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Razlogi izpodbijane sodbe so prepričljivi in dajejo zanesljivo podlago za sklepanje, da tožeča stranka za sporno gradnjo ni imela ustreznega dovoljenja. Določba 50. člen ZUN zahteva, da je še pred pričetkom del potrebno pridobiti upravno dovoljenje, le-tega pa tožeča stranka, kot je bilo pravilno ugotovljeno, ni imela. Navedbe o prizadevanjih za legalizacijo nedovoljenega posega v prostor niso pravno pomembne za rešitev te zadeve. Zato je ukrep urbanističnega inšpektorja, ki ima podlago v 73. členu ZUN, zakonit in pravilen. Trditev, da bi moral urbanistični inšpektor tožeči stranki naložiti, da tudi za porušenje starega objekta pridobi dovoljenje na podlagi 2. odstavka 73. člena ZUN, je zmotna. Ta določba ureja primer, ko je zaradi naloženega inšpekcijskega ukrepa potrebna sanacija in je prav zaradi te sanacije (kot ukrepa, ki pride v poštev le, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna), potrebna pridobitev ustreznega dovoljenja za sanacijo. V konkretnem primeru pa ne gre za takšno sanacijo, gre zgolj za to, da tožeča stranka za poseg v prostor ni imela predpisanega upravnega dovoljenja.

Tudi ugovor tožeče stranke, da sporni objekt ne stoji na parceli št. 2373/1, temveč na št. 2373/15 k.o. L., ne more vplivati na drugačno odločitev v zadevi. Tej ugotovitvi tožeča stranka ni ugovarjala niti v upravnem postopku niti v tožbi, zato so to pritožbene navedbe o novem dejstvu. Navajanje novih dejstev, za katere tožeča stranka niti ne navede, zakaj jih ni navajala do konca postopka na prvi stopnji, pa ni dopustno (1. odstavek 71. člena ZUS) in jih pritožbeno sodišče ni presojalo.

V čem naj bi bile podane bistvene kršitve določb postopka, tožeča stranka v pritožbi ne navaja. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, je v skladu z določbo 73. ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.