Jedro

Tudi, če bi bili izpolnjeni pogoji za uporabo 41.a člena ZIZ, to upnika ne bi omejevalo, da vloži "klasični" izvršilni predlog pri Okrajnem sodišče v Ljubljani - Centralni oddelek za verodostojno listino. Glede na navedeno ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi nepredložitve izvirnika menice, tožbo zavreči. Iz obrazložitve popravnega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje sodbo sodišča prve stopnje z njim popravilo tako, da je iz I. točke izreka sodbe izbrisalo besedno zvezo "v 3. točki izreka". Gre za očitno pisno pomoto, saj je sodišče prve stopnje v I. točki izreka sodbe pred tem sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka razveljavilo. Glede na to je očitno, da v nadaljevanju, ko je odločalo o izvršilnih stroških, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožniku, ni več odločalo o prej razveljavljeni 3. točki izreka sklepa o izvršbi, temveč o stroškovnem delu zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter popravni sklep potrdita.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 136497/2014 z dne 14. 10. 2014 v 1. in 3. točki izreka razveljavilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati glavnico v znesku 35.320,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2014 do plačila in v 3. točki izreka 101,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2014 do plačila (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek za glavnico 70.641,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2014 do plačila je zavrnilo. Prav tako je zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 35.320,64 EUR od 8. 10. 2013 do 13. 10. 2013 (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati 1.667,90 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je 26. 4. 2019 izdalo popravni sklep, s katerim je izrek sodbe sodišča prve stopnje z dne 5. 3. 2019 popravilo tako, da se glasi: „I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 136497/2014 z dne 14. 10. 2014 se v 1. in 3. točki izreka razveljavi. II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 35.320,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2014 do plačila in 101,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2014 do plačila, v 15 dneh. Tožbeni zahtevek za plačilo glavnice 70.641,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2014 do plačila, se zavrne. Prav tako se zavrne zahtevek za zakonske zamudne obresti od zneska 35.320,64 EUR od 8. 10. 2013 do 13. 10. 2013. III. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 1.667,90 EUR pravdnih stroškov v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.“

3. Zoper I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da izdani sklep o izvršbi razveljavi ter predlog za izvršbo zavrže oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se je pritožila tudi zoper popravni sklep. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da I. točko izreka sklepa spremeni tako, da sklep o izvršbi izdan v obravnavani zadevi razveljavi in predlog za izvršbo zavrže, II. točko izreka pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

5. Tožeča stranka je na obe pritožbi odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter popravni sklep potrdi. Priglasila je stroške odgovorov na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta bili pravdni stranki, skupaj s še tremi osebami, solidarni porokinji za obveznosti družbe B. d. o. o., ki je z banko sklenila kreditno pogodbo št. 55507076, s katero ji je bil odobren kredit v višini 433.500,00 EUR. Poroki so v zavarovanje svoje obveznosti podali menične izjave in menice. Družba kredita ni pravočasno vračala, zato je tožeča stranka kot porok do dne 10. 4. 2014 banki plačala skupaj 169.743,27 EUR in s tem poravnala celotni dolg. Zato je tožeča stranka s tožbo od tožene stranke zahtevala plačilo glavnice v višini 101.845,95 EUR in 4.115,97 EUR zakonskih zamudnih obresti na dan 7. 10. 2014, skupaj 105.961,92 EUR s pripadki.

8. Zadeva je že drugič pred pritožbenim sodiščem. Prvič je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Cpg 85/2018 z dne 14. 11. 2018 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, ker v njej ni bilo razlogov o več relevantnih dejstvih. Prav tako je bil izrek nejasen oziroma sam s seboj v nasprotju in v nasprotju z razlogi sodbe. V novem sojenju je tožeča stranka tožbo delno umaknila tako, da je zahtevala (le) še plačilo 35.320,64 EUR, kar naj bi predstavljalo delež dolga, ki odpade na toženo stranko kot poroka. Ker tožena stranka z umikom ni soglašala, je sodišče prve stopnje obravnavalo celotni zahtevek.

Glede pritožbe zoper sodbo

9. 41.a člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) se uporabi samo, če bi v primeru ugovora zoper sklep o izvršbi veljala pravila postopka v gospodarskih sporih, kar pa v konkretnem primeru ni izpolnjeno. Čeprav se je do sedaj postopek vodil po pravilih gospodarskega spora, gre dejansko za civilnopravni spor. Tožnik je namreč fizična oseba (481. člen ZPP), pri čemer ne gre za nobenega od sporov iz 482. in 483. člena ZPP. Poleg tega pa tudi, če bi bili izpolnjeni pogoji za uporabo 41.a člena ZIZ, to upnika ne bi omejevalo, da vloži »klasični« izvršilni predlog pri Okrajnem sodišče v Ljubljani - Centralni oddelek za verodostojno listino. Glede na navedeno ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi nepredložitve izvirnika menice tožbo zavreči. Ob povedanem tudi niso relevantne trditve pritožnika v zvezi z določbo osmega odstavka 29. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje pa je tudi sicer sklep o izvršbi razveljavilo in toženi stranki naložilo plačilo dela vtoževane terjatve na podlagi poroštvene zaveze.

10. Nadalje je tožena stranka v pritožbi navajala, da se je tožeča stranka sklicevala na listino, ki ne obstoji in sicer na menico, datirano dne 26. 1. 2010. Podlaga za izdajo te menice je bila namreč kreditna pogodba z dne 25. 1. 2010, ki izrecno navaja, da je istega dne, torej 25. 1. 2010, tožena stranka banki izročila menice. Navedeni očitek ni utemeljen. Drži sicer, da je bila kreditna pogodba podpisana 25. 1. 2010, menična izjava z izročitvijo menic pa 26. 1. 2010. Vendar po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da je bila menica z dne 26. 1. 2010 (A2) izdana v zavarovanje dolga tožene stranke kot solidarnega poroka za obveznosti iz kreditne pogodbe, sklenjene med banko in B. d. o. o. Navedeno izhaja iz menične izjave, iz katere izhaja, da so 4 bianco menice izročene za zavarovanje obveznosti po pogodbi, enako izhaja iz same kreditne pogodbe, da bodo v zavarovanje poroštvene obveznosti izročene 4 bianco menice. Navsezadnje pa to, da se menična izjava in menica nanašata na dolg iz kreditne pogodbe, v postopku na prvi stopnji sploh ni bilo sporno.

11. Tudi pritožbeni očitek, da tožbeni zahtevek temelji na kršitvi načela vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic tožeče stranke v razmerju do glavne dolžnice iz kreditne pogodbe, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je do navedenih očitkov tožene stranke opredelilo in navedlo, da so pavšalni in brez konkretne vsebine, ki bi bila v zvezi z obravnavanim sporom, saj tožena stranka ni pravočasno pojasnila morebitne relevantne povezave med ravnanjem tožeče stranke v razmerju do družbe B. d. o. o. in sklenjeno kreditno pogodbo ter danimi poroštvi. S temi trditvami je namreč tožena stranka opisovala druge sklenjene kreditne pogodbe in nakupe nepremičnin, s katerimi naj bi tožeča stranka oškodovala družbo. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da gre pri tem za notranja razmerja med tožečo stranko (družbenikom) in družbo (glavno dolžnico B. d. o. o.), ki pa nima nobene zatrjevane in dokazane relevantne zveze s kreditno pogodbo, sklenjeno med družbo B. d. o. o. in banko ter nespornim poroštvom tožene stranke za dolg iz te kreditne pogodbe, ki je predmet obravnavanega spora. V kolikor pritožnik s svojimi trditvami meri na zlorabo v zvezi z ravnanjem tožnika, ki naj bi pridobil instrumente zavarovanja ostalih porokov in s tem dosegel razbremenitev svojega poroštva za kredit, pa te niso relevantne, saj je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, ki presega del obveznosti tožene stranke kot poroka, zavrnilo. Pritožnik pa tudi ne pojasni, kako naj bi druga ravnanja tožnika, ki jih izpostavlja v pritožbi, vplivala na njegovo obveznost iz danega poroštva.

12. Pritožbene navedbe, da je tožbeni zahtevek neutemeljen zato, ker je tožeča stranka kot porok, ob upoštevanju določb Obligacijskega zakonika in Zakona o menici, plačala zastarano terjatev glavnega dolžnika, so pritožbene novote, saj tožena stranka to prvič trdi šele v pritožbi, ne navede pa, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla storiti v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Te njene trditve pa so tudi sicer pavšalne in nekonkretizirane.

Glede pritožbe zoper popravni sklep

13. Tožena stranka je v pritožbi zoper popravni sklep navajala, da sodišče prve stopnje s popravnim sklepom ni popravilo napak v imenih, številkah, očitnih pisnih ali računskih pomotah, temveč je izvedlo vsebinske popravke sodbe, kar s popravnim sklepom ni dopustno. V nadaljevanju pritožbe zoper popravni sklep pa je ponovila vse pritožbene navedbe iz pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje.

14. Iz obrazložitve popravnega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje sodbo sodišča prve stopnje z dne 5. 3. 2019 z njim popravilo tako, da je iz I. točke izreka sodbe izbrisalo besedno zvezo »v 3. točki izreka«. Gre za očitno pisno pomoto, saj je sodišče prve stopnje v I. točki izreka sodbe pred tem sklep o izvršbi VL 136497/2014 z dne 14. 10. 2014 v 1. in 3. točki izreka razveljavilo. Glede na to je očitno, da v nadaljevanju, ko je odločalo o izvršilnih stroških, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožniku, ni več odločalo o prej razveljavljeni 3. točki izreka sklepa o izvršbi, temveč o stroškovnem delu zahtevka. Zato pritožbene navedbe, da gre za popravo, ki jo s popravnim sklepom ni mogoče opraviti, niso utemeljene (prvi odstavek 328. člena ZPP).

15. Do preostalih pritožbenih navedb, ki se pravzaprav nanašajo na sodbo sodišča prve stopnje in jih je (s popolnoma enako vsebino) tožena stranka uveljavljala s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, se je pritožbeno sodišče opredelilo že zgoraj v okviru odločanja o pritožbi zoper sodbo. Zato se do njih v okviru odločanja o pritožbi zoper popravni sklep ni ponovno opredeljevalo.

Sklepno

16. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP, tudi v zvezi s 366. členom ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter popravni sklep potrdilo (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

18. Tožena stranka s pritožbama ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka pa z odgovoroma na pritožbo ni pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča, zato ti stroški niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvima odstavkoma 154. člena in 155. člena ZPP).