Jedro

Ugovor slabega pravdanja preprečuje neposredno učinkovanje sodbe, izdane v prvi pravdi proti tretjemu, vendar zgolj pod pogojem, da v drugi pravdi tretji poda konkretne ugovore, ki bi v prvi pravdi pripeljali do drugačne odločitve.

Izvedba dokaza, ki ga ni predlagala nobena izmed strank, sama po sebi ne predstavlja bistvene kršitve postopka. Le-ta je podana, če je na podlagi takšnega dokaza ugotovljeno kakšno pravnorelevantno dejstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencem naložilo plačilo 7.698,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.752,25 EUR od 24.1.2007 dalje in od zneska 1.945,85 EUR od 29.5.2007 dalje, vse v roku 15 dni ter plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.082,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Proti sodbi se pritožujejo toženci, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi in sodbo in odločitev o stroških postopka spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, tožeči stranki pa naloži tudi plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov tožene stranke, podrejeno pa, da sodbo in odločitev o stroških razveljavi in razpiše obravnavo v skladu z določili 3. odst. 347. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) oziroma podrejeno, da sodbo in odločitev o stroških razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da se sodišče prve stopnje pri presoji vprašanja izključnega lastništva tožeče stranke ne bi smelo opreti na sodbo, opr. št. III Pg 127/2003, saj je spregledalo, da v času, ko je sodišče s sodbo, opr. št. III Pg 127/2003, odločalo o temelju, SZ-1 še ni veljal. S tem ko je sodišče v celoti vpogledalo v spise, opr. št. 793/94, opr. št. III Pg 27/2003, opr. št. VII 24/2004 in „v vse odločbe tam“, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj so bili takšni dokazi nesubstancirani in opisano ravnanje sodišča predstavlja kršitev razpravnega načela. Sodišče brez ustreznega dokaznega predloga ne bi smelo vpogledati v celotni spis, če pa bi že smelo, pa bi to lahko storilo le v smislu izvedbe dokaza za ugotavljanje sicer s strani strank zatrjevanih dejstev, ne pa ugotavljati nezatrjevanih dejstev. Ravno upoštevanje 4. odst. 24. člena SZ-1 kaže na slabo pravdanje tožeče stranke v prejšnjih zadevah in utemeljuje ugovor slabega pravdanja, ki ga je izvršila tožeča stranka, saj je vedela, da lahko celotni dolg, ne da obvesti o pravdi tožence, regresira od njih. Posledice, vsaj stroškovne in obrestne bi bile za toženo stranko občutno drugačne, če bi v postopkih sodelovala. Nepravilna je tudi uporaba materialnega prava. Glede na to, da je tožeča stranka v razmerju do P. d.o.o. poravnala svoj dolg, saj 4. odst. 24. člena SZ-1 še ni veljal, je uporaba pravil o neupravičeni obogatitvi nepravilna. Sodišče bi kvečjemu lahko uporabilo določbe regresnega zahtevka, čemur pa trditvena podlaga ni ustrezala. Pritožniki sodišču prve stopnje očitajo tudi kršitev določb ZPP iz 14. točke 2. odst. 339. člena, in sicer naj bi bili razlogi sodbe sami s sabo v nasprotji s tem, ko sodišče ugotovi, da je tožeča stranka plačala stroške v izogib izvršbi, na drugi strani pa v tožbeni podlagi tožeča stranka zatrjuje, da je dolg poravnala prostovoljno. Dalje naj bi bila podana navedena kršitev postopka s tem, ko se sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke, da iz tožbenih navedb ni razvidna njena obogatitev, ob upoštevanju ugovorov slabega pravdanja. Glede višine zahtevka pritožniki navajajo, da je napačno ugotovljeno dejansko stanje. Saj seštevek posamičnih delov glavnice, navedenih v pripravljalni vlogi z dne 22.6.2007 znašajo le 478.509,00 SIT in ne 681.440,99 SIT, poleg tega se zneski ponavljajo (27., 31. in 38. alineja). Sodišče ni zavzelo stališča, ali gre za neupravičeno obogatitev od posamične terjatve ali od cele terjatve, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče je tudi napačno presodilo ugovor zastaranja. Glede na to, da tožeča vtožuje stroške od leta 1999 je del le teh že zastaral. Napačno pa je bilo uporabljeno materialno pravo tudi glede zamudnih obresti in stroškov in sodišče je kršilo določbe ZPP (8. in 14. točka 2. odst. 339. člena). Tožeča stranka predpostavk subjektivne odškodninske odgovornosti ni zatrjevala. Kršitev postopka pa je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi s tem, ko o spremembi tožbe ni izdalo posebnega sklepa, prav tako pa odločitve ni ustrezno obrazložilo, saj je samo navedlo, da je to „smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankama“. Posledično je napačna odločitev tudi o stroških postopka.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

O ugovoru slabega pravdanja.

Obvestilo o pravdi vsebinsko pomeni seznanitev tretjega z dejstvom, da teče spor, v katerem ima lahko izdana odločba posreden pravni učinek na obveščenega. Tako obveščeni pridobi možnost, da v pravdi intervenira, na drugi strani pa si stranka zagotovi intervencijski učinek izdane sodbe, če se obveščeni pravde ne bo udeležil (glej L. Ude, Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga stran 283; Uradni list: GV Založba, 2005). Kadar stranka te možnosti ne izkoristi, se izpostavi riziku, da bo tretji (v obravnavanem primeru toženci) v drugi pravdi, v kateri bo uveljavljala zahtevek proti njemu, podal t. i. ugovor slabega pravdanja, kar pomeni, da bo lahko uveljavljal vse ugovore, ki se nanašajo na utemeljenost zahtevka, odgovornost in višino zahtevka in ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve v pravdi, v kateri ni sodeloval. Ugovor slabega pravdanja tako preprečuje neposredno učinkovanje sodbe, izdane v prvi pravdi proti tretjemu, vendar zgolj pod pogojem, da v drugi pravdi tretji (sedaj toženci) poda konkretne ugovore, ki bi v prvi pravdi pripeljali do drugačne odločitve. Sklicevanje pritožnikov v pritožbi, da je tožeča stranka vedela glede na 4. odst. 24. člena SZ-1, da bo lahko ves dolg, ne da bi tožence o pravdi obvestila, avtomatično regresirala od njih, je tako neutemeljeno, saj toženci glede ugovorov, ki bi jih lahko v obeh pravdah uveljavljali, niso bili v ničemer prikrajšani.

V obravnavani zadevi so toženci ugovor slabega pravdanja utemeljevali zgolj v smislu, da bi tožnica v pravdi, ki je tekla med njo in upravnikom P. d.o.o. morala ugovarjati pasivno legitimacijo, češ da ni izključna lastnica stanovanja, s čimer bi dosegla zavrnitev tožbenega zahtevka upravnika. Ta ugovor je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obravnavalo in ga kot neutemeljenega zavrnilo, kar pomeni, da niti vsebinske niti stroškovne posledice prve pravde ne bi bile drugačne, če bi toženci v njej sodelovali in podali ugovor s takšno vsebino.

Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, pa tudi ugovor tožencev, da neobvestitev o pravdi pomeni, da niso dolžni plačati zamudnih obresti, ni utemeljen. Navedeni ugovor bi bil lahko upošteven zgolj v primeru, da bi toženci nemudoma, ko je tožeča stranka s predmetno tožbo od njih zahtevala plačilo, svoj dolg poravnali ter pri tem navedli in dokazali, da bi, če bi prej vedeli za ta dolg, le-tega takoj poravnali, s čimer bi prenehala dolžnikova zamuda.

Pritožniki sodišču prve stopnje pri presoji izključnega lastništva tožeče stranke v okviru ugovora slabega pravdanja, očitajo, da je neutemeljeno oprlo svojo odločitev na sodbo, opr. št. III Pg 127/2003, saj v času odločanja v navedeni zadevi določbe SZ-1 še niso veljale. Pritožbeno sodišče na te navedbe odgovarja, da se sodišče prve stopnje pri presoji ali je tožeča stranka lastnica stanovanja ali ne, ni oprlo na citirani sodbi, pač pa na zemljiškoknjižno stanje ter ugotovitve Okrožnega sodišča v Ljubljani v sodbi, opr. št. P 1968/2004-II v zvezi s sodbo I Cp 4282/2007, zato je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena.

O materialnopravni podlagi zahtevka.

Pri presoji, ali je prišlo do neupravičene pridobitve na škodo drugega (190. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ), morajo biti podane sledeče predpostavke: obogatitev tožene stranke, prikrajšanje tožeče stranke, vzročna zveza med obogatitvijo in prikrajšanjem ter odsotnost pravne podlage za takšen prehod premoženja. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je tožeča stranka uspela izkazati vse navedene predpostavke glede plačila glavnice ter obresti do vložitve predloga za izvršbo, ki ga je vložil upravnik proti tožnici. V postopku na prvi stopnji samo prikrajšanje tožeče stranke niti ni bilo sporno, saj tožena stranka ni prerekala navedb, da je tožeča stranka vtoževani znesek plačala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi obogatitev tožencev, ki je bila v tožbi tudi ustrezno zatrjevana (tožbene trditve so bile, da so toženci povzročili stroške, ki jih je plačala tožeča stranka, s čimer so bili okoriščeni), zato na tem mestu pritožbeno sodišče zavrača očitke pritožnikov, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njihovih ugovorov, da trditev o njihovi obogatitvi ni bilo. Ker je tožeča stranka kot lastnica stanovanja morala plačati stroške upravniku, ki so jih povzročili in koristili toženci, je podana tudi vzročna zveza med prikrajšanjem ter koristjo. Prav tako pa za takšen položaj, da je tožeča stranka plačala korist, ki so jo toženci prejeli, ni nobene podlage, s čimer je podana še zadnja predpostavka, ki jo za pravila vračanja zahteva zakon. Takšnega bremena lastniku stanovanja ni nalagal niti takrat veljavni Stanovanjski zakon, toženci pa se tudi niso sklicevali na obstoj morebitnega drugega pravnega temelja (dogovor oziroma pogodba), ki bi bil podlaga za njihovo obogatitev na račun tožeče stranke. Podlaga vtoževanemu zahtevku so tako pravila o neupravičeni pridobitvi in ne morebiti regresno razmerje med pravdnima strankama, za katerega utemeljitev bi morala obstajati pogodbena podlaga.

Imajo pa pritožniki prav, kjer očitajo sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava glede zamudnih obresti od vložitve predloga za izvršbo, ki ga je vložil P. d.o.o. proti tožnici ter stroškov pravdnega postopka v pravdi med upravnikom in tožnico. Podlaga temu delu zahtevka niso pravila odškodninskega prava, kot je to zmotno štelo sodišče prve stopnje, pač pa tudi ta del zahtevka temelji na pravilih o neupravičeni obogatitvi. S tem, ko toženci niso zatrjevali (niti dokazali), da bi v primeru, da bi za prvo pravdo vedeli, takoj plačali svoje obveznosti, kar bi vplivalo na tek zamudnih obresti, ki jih je morala tožeča stranka plačati, prav tako pa niso uspeli z ugovorom izključnega lastništva tožeče stranke, ki bi v primeru utemeljenosti vplival na stroškovno odločitev v prvi pravdi, so bili ob dejstvu, da je ta dolg poravnala tožeča stranka, okoriščeni, tožeča stranka pa je bila prikrajšana. Ker tudi za takšen položaj ni nobenega pravnega temelja, so na podlagi 1. odst. 190. člena OZ toženci dolžni tožnici plačati tudi obresti in stroške, ki so posledica teka pravdnega postopka, kljub temu, da v njem niso sodelovali.

Pravilno je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru zastaranja. Toženci so ugovor zastaranja utemeljevali na dejstvu, da je nastala obogatitev s trenutkom, ko je upravnik poravnal stroške dobaviteljem, kar pomeni, da so zahtevki za povrnitev njihove vrednosti do vložitve predmetne tožbe že zastarali. Sodišče prve stopnje je takšen ugovor zastaranja pravilno zavrnilo, saj je terjatev, ki jo tožeča stranka vtožuje v tej pravdi nastala s trenutkom njenega prikrajšanja, torej z njenim plačilom upravniku na podlagi sodb in ne s trenutkom, ko je bil upravnik prikrajšan s plačilom stroškov dobaviteljem.

O očitanih kršitvah pravdnega postopka.

Očitane kršitve postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo s tem, ko je vpogledalo v spise, opr. št. 793/94 (pravilno II P 793/94), III 27/2003 (pravilno III Pg 127/2003) ter VII 24/2004 (pravilno VII Pg 24/2004). Sama tožena stranka je predlagala vpogled v celotni spis III Pg 127/2003 (ne zgolj vpogled v sodne odločbe) in sicer v odgovoru na tožbo (stran 3 odgovora na tožbo), kot tudi vpogled v celotni spis v zadevi, opr. št. VII Pg 24/2004 v pripravljalni vlogi, vloženi dne 20.6.2007 (stran 2 vloge) – v obeh primerih je podala tudi trditve, ki naj se z izvedbo teh dokazov ugotovijo (substanciran dokaz). Glede vpogleda v celotni spis v zadevi, opr. št. II P 793/93, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da izvedba dokaza, ki ga ni predlagala nobena izmed strank, sama po sebi ne predstavlja bistvene kršitve postopka. Le-ta je podana, če je na podlagi takšnega dokaza ugotovljeno kakšno pravnorelevantno dejstvo, pri čemer tožena ne pove, katera dejstva naj bi bila ugotovljena s tem dokazom, kot tudi ne pove, katera so tista pravnorelevantna dejstva, ki jih je sodišče ugotavljalo kljub temu, da jih nobena stranka naj ne bi zatrjevala.

Zatrjevanih nasprotij v razlogih sodbe ni. Ko sodišče prve stopnje govori o prostovoljni izpolnitvi je jasno, da je mišljena izpolnitev na podlagi sodbe v izogib izvršbi in s tem, ko sodišče v nadaljevanju ogovori o tem, da je bila tožeča stranka prisiljena v plačilo, pri čemer iz obrazložitve izhaja, da je bila prisiljena v plačilo s sodbami, zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane absolutne kršitve določb pravdnega postopka.

O spremembi tožbe je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom na 1. naroku za glavno obravnavo, zato dodaten poseben sklep ni potreben. Prav tako je sodišče svojo odločitev v izpodbijani sodbi obrazložilo. Kljub morda pomanjkljivi obrazložitvi pa je odločitev sodišče prve stopnje mogoče preizkusiti, zato je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen.

O višini zahtevka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo višino zahtevka na podlagi predloženih listin in sicer izpiska iz knjigovodske evidence (A8 in A9), iz katerih izhaja višina terjatve, kakršna je ugotovljena v sodbi in uveljavljana s (kasneje razširjeno) tožbo, zato očitek o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja ni utemeljen. Neupoštevne pa so pritožbene navedbe, da se zneski, ki jih je tožeča stranka specificiala v pripravljalni vlogi z dne 22.6.2007, ponavljajo. Glede na to, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ugovorov v zvezi s specifikacijo ni podala, je s temi ugovori v pritožbenem postopku prekludirana (1. odst. 337. člena ZPP).

Ker so s tem uveljavljani pritožbeni razlogi neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožencev na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških je zajeta v odločitvi o pritožbi. Ker toženci s pritožbo niso uspeli, je njihov zahtevek za povračilo pritožbenih stroškov neutemeljen (1 odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).