Jedro

Glede omejitve možnosti navajanja dejstev in dokazov pa v sporih majhne vrednosti veljajo posebne določbe – členi 451 do 453 ZPP. Glede na povezanost trditvenega in dokaznega bremena pritožbeno sodišče ne more upoštevati dokaza, ki ga sicer pravdna stranka mogoče res ni mogla predložiti tekom postopka na prvi stopnji, če v zvezi s tem ni pravočasno podala trditvene podlage, katero bi lahko podala, ker je zanjo, če je resnična, morala vedeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I 2004/06388 z dne 25.5.2004 v 1. in 3. točki izreka (to je za plačilo glavnice 709,40 EUR s pripadki in izvršilnih stroškov 115,94 EUR s pripadki) ter tožencu naložilo še plačilo pravdnih stroškov v višini 310,67 EUR s pripadki.

Toženec se pritožuje zaradi bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka s pripadki. Meni, da je prvostopenjsko sodišče v okviru ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da toženec nima nobenega relevantnega dokaza o izpolnitvi svoje obveznosti plačila kupnine. Predložil je številne račune, iz katerih je razvidno, da je imel pravni prednik tožeče stranke v razmerju do družbe S. d.o.o. neporavnane obveznosti za rezervne dele v znesku 170.000,00 SIT. Ko je preko V. E. in A.P. poravnal kupnino družbi S. d.o.o. po asignacijski pogodbi, je prenehala terjatev S. d.o.o. do M. d.o.o., in tudi terjatev slednjega do njega. V potrditev navedb je predložil tudi interni nalog. Poudarja, da si je ves čas postopka prizadeval priti v stik z A.P. ter E.V. Na naroku za glavno obravnavo je želel predlagati, da sodišče izvede dokaz z njunim zaslišanjem, saj brez svoje krivde njunega zaslišanja ni mogel predlagati že v pisnih vlogah. V zvezi s 442. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je potrebno upoštevati tudi določilo 7. člena ZPP, ki zavezuje sodišče k ugotovitvi materialne resnice. Za meritorno odločanje o tožbenem zahtevku se zahteva prepričanje o pravno relevantnih dejstvih. Ker pa je sodišče dokazni predlog za zaslišanje oseb, ki bi nedvomno vedele izpovedati o vseh relevantnih dejstvih in trditveni podlagi tožene stranke, še zlasti pa o tem, da je svojo obveznost v celoti izpolnil, zavrnilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je takšno ravnanje vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Ob sklicevanju na 337. člen ZPP kot dokaz pritožbi prilaga še bančni izpisek, šlo naj bi za poslovni račun A.P. z dne 23.7.2002. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/08) za spore, kakršen je obravnavani, ko tožbeni zahtevek ne presega 2.000,00 EUR, predpisuje poseben postopek (442. do 458. člen ZPP; postopek v sporih majhne vrednosti – SMV). V SMV veljajo druge določbe ZPP le, če v poglavju, ki ureja postopek v SMV, ni posebnih določb. Glede omejitve možnosti navajanja dejstev in dokazov pa v SMV veljajo posebne določbe – členi 451 do 453 ZPP, katere je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Že po naravi stvari je moral toženec, če je dejansko komu izročil denar za nakup vozila, vedeti komu naj bi ga izročil. Možnost kontakta s to osebo oz. osebami na navedeno ne vpliva. Toženec bi zato zaslišanje E.V. in A.P. lahko predlagal, čeprav v času podaje ugovora zoper sklep o izvršbi in pripravljalnih vlog ni poznal njunih naslovov. Naslove prič bi lahko sporočil naknadno. Sicer pa je naslov E.V. naveden na internem nalogu v prilogi B8; torej bi ga toženec lahko poiskal. Tožena stranka pa ne le, da njunega zaslišanja ni predlagala, niti enkrat ju v pisnih vlogah (v SMV velja načelo pisnosti – 1. odstavek 450. člena ZPP) na prvi stopnji ni niti omenila. Zato prvo sodišče s tem, ko zaradi prekluzije na naroku za glavno obravnavo ni dopustilo navajanja novih dejstev in dokazov, ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka.

Ob obrazloženem tudi pritožbi priloženi bančni izpisek ni upošteven, saj ni zadoščeno pogojem iz 337. člena ZPP za upoštevno navajanje pritožbenih novot (da stranka brez svoje krivde ni mogla določenega dejstva zatrjevati v z zakonom določenih rokih). Če toženec res ni mogel vzpostaviti stika z A.P. vse do pritožbe (kar je sicer vprašljivo, vendar pa za odločitev ni relevantno), je sicer razumljivo, da ni mogel v spis vložiti bančnega izpiska njenega računa. Ni pa opravičljivo, da A.P. vse do pritožbe ni niti omenil v pisnih vlogah. Glede na povezanost trditvenega in dokaznega bremena pritožbeno sodišče ne more upoštevati dokaza, ki ga sicer pravdna stranka mogoče res ni mogla predložiti tekom postopka na prvi stopnji, če v zvezi s tem ni pravočasno podala trditvene podlage, katero bi lahko podala, ker je zanjo, če je resnična, morala vedeti.

Pravilno je sicer stališče pritožbe, da se glede na 442. člen ZPP določila 7. člena ZPP uporablja tudi v SMV. Vendar pa navedena določba ne uzakonja v pravdnem postopku načela materialne resnice, kot meni pritožba, pač pa razpravno načelo. V skladu s 1. odstavkom 7. člena in 212. členom ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek oziroma ugovor(e) in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje. Ugotavljati dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, pa sme sodišče le v primeru zahtevkov, s katerimi stranke ne morejo razpolagati (2. odstavek 7. člena ZPP). Za tak zahtevek pa v obravnavani zadevi ne gre.

Da je toženec kupil avto za 170.000,00 SIT in mu je bil za ta znesek izstavljen račun s strani pravnega prednika tožeče stranke, ni bilo sporno. Zato se navedena dejstva štejejo za dokazana (214. člen ZPP). Toženec pa po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, ni uspel dokazati, da je bil navedeni račun plačan. Glede na te dejanske ugotovitve je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo. Toženec namreč ni uspel, vsaj ne s stopnjo gotovosti, dokazati dejstva plačila računa, za katerega nosi dokazno breme. Pravilno pritožba opozarja, da morajo biti dejstva, ki jih sodišče vzame kot podlago svoje odločitve, dokazana s stopnjo gotovosti. Ravno to pa toženi stranki tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni uspelo. Z navedbami o zmotni uporabi materialnega prava pritožba dejansko izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v tem postopku ni mogoče. V SMV sta namreč poudarjeni načeli pospešitve in ekonomičnosti postopka, omejeno pa je načelo materialne resnice, kar se med drugim odraža v tem, da prvostopenjske sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odstavek 458. člena ZPP). Zato so vse pritožbene navedbe, s katerimi skuša pritožnik dopolniti doslej ugotovljeno dejansko stanje ali izpodbiti dejanske ugotovitve prvega sodišča, neupoštevne.

Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, izpodbijana sodba pa tudi ni obremenjena s kršitvami, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi določbe 353. člena ZPP toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.