Jedro

Za pridobitev stvarne služnosti z odločbo državnega organa in za pridobitev na podlagi zakona se ne zahteva še vpisa v zemljiško knjigo – drugače kot v primeru nastanka stvarne služnosti na podlagi pravnega posla (1. odstavek 215. člena SPZ).

Ker se služnost že po samem zakonu prenese na vse parcele, ki nastanejo z delitvijo gospodujoče nepremičnine, vknjižba ni konstitutivnega pomena.

Glede na navedeno je tožnica za potrebe gradbenega postopka izkazala stvarno pravico na zemljišču, na podlagi katere ima pravico uporabljati to zemljišče za dostop do svoje parcele v obsegu, kot jo določa v sodni poravnavi določena služnost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorki A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) izdala gradbeno dovoljenje za legalizacijo stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 1606/4 k.o. ... pod tam navedenimi pogoji. Med drugim je določila, da dostop od objekta do kategorizirane javne ceste št. ... (zemljišče parc. št. 3080/1 k.o. ...) poteka po tam naštetih zemljiščih, med njimi tudi po zemljišču parc. št. 1607/4 k.o. ... . Iz obrazložitve je razvidno, da območje posega obravnava Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za planski celoti V7 Kozarje – del in V8 Dobrova (PUP). V zvezi z obstoječo dovozno potjo od zemljišča posega do navedene kategorizirane javne poti, ki je v zemljiški knjigi opredeljena kot javno dobro, je upravni organ ugotovil, da je dostop poteka po zemljiščih v lasti fizičnih oseb, zaradi česar bi morala investitorka predložiti služnostne pogodbe kljub dejstvu, da je dovozna pot kategorizirana kot javna pot. V nadaljevanju postopka je upravni organ na podlagi izjave investitorke, overjenih soglasij strank, iz katerih izhaja, da kot lastniki tangiranih zemljišč soglašajo z dovozom in dostopom, ki ga investitorka uporablja že 24 let, pravnomočne sodne poravnave opr. št. ... z dne 12. 7. 1985, sklenjene pred ljubljansko enoto Temeljnega sodišča v Ljubljani, ugotovil, da je investitorka služnost dostopa do javne poti na omenjenih zemljiščih priposestvovala. Ob tem še navaja, da sta z navedeno sodno poravnavo B.B. in C.C. priznala D.D. služnostno pravico poti za hojo in vožnjo v širini 2,5 m po zemljišču parc. št. 1607/4 k.o. ... v korist njenih parcel št. 1606/1, 1606/2, in 380, vse k.o. ... . Z delitvijo parc. št. 1606/2, ki je razvidna iz odločbe Geodetske uprave skupščine mesta Ljubljana št. ... z dne 24. 12. 1986 in zgodovinskega izpiska ročno vodene zemljiške knjige za z.k. vložek št. ..., ki ju je organ pridobil po uradni dolžnosti, sta nastali novi parceli - 1606/2 in 1606/4 obe k.o. ... . V tem primeru pa je stvarna služnost na podlagi določbe 1. odstavka 225. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ostala v korist vsem delom gospodujoče nepremičnine, torej tudi v korist parcele št. 1606/4, ki je v lasti investitorke.

Upravni organ je pritožbo tožnikov zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da se z ugotovitvijo o priposestvovanju služnosti dostopa ne strinja, ker ta trditev ni izkazana, strinja pa se glede pridobitve služnostne pravice poti preko zemljišča parc. št. 1607/4 k.o. ..., ki je v lasti obeh tožnikov. Nesporno je, da je bila že v letu 1985 sklenjena sodna poravnava o ustanovitvi služnostne poti čez oz. v breme navedenega zemljišča, med drugim tudi v korist zemljišča parc. št. 1606/2 k.o. ..., iz katerega je v letu 1986 nastala parc. št. 1606/4 k.o. ... . Kot to določa 1. odstavek 225. člena SPZ za primer delitve gospodujoče lastnine, ostane služnost v prid vsem njenim delom. Pritožbeni organ pa se sklicuje še na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 807/2005 z dne 18. 2. 2009, v kateri je to zavzelo stališče, da v postopkih za izdajo gradbenih dovoljenj ni potrebno soglasje lastnika zemljišča za uporabo javne poti, ki je kot taka določena z občinskim odlokom o kategorizaciji občinskih cest, čeprav poteka po njegovem zemljišču. Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi uvodoma poudarjata, da je dostop preko njune parcele št. 1607/4 k.o. ... poseg v njuno lastninsko pravico, v kar pa ne privolita. Po njunem mnenju odločitev o izdaji gradbenega dovoljenja oz. o zavrnitvi pritožbe temelji na napačnih zaključkih o dostopu, in sicer, da naj bi bila v korist investitorke oz. njenega zemljišča ustanovljena služnost in da naj bi dostop tako in tako potekal po javni cesti. Poudarjata, da dostop do spornega objekta poteka preko zemljišč v lasti fizičnih oseb, zaradi česar je zanj potrebno soglasje teh lastnikov (65. in 66. člen v zvezi s 63. členom Zakona o graditvi objektov; ZGO-1). Tožnika takšnega soglasja nista dala in sta dostopu jasno nasprotovala. V nadaljevanju navajata razloge, zaradi katerih po njunem mnenju niso bili izpolnjeni pogoji za priposestvovanje služnosti. Prav tako se ne strinjata, da je bila služnost v korist investitorke ustanovljena s sodno poravnavo. Stvarne pravice se namreč pridobijo z vpisom v zemljiško knjigo. Služnost v korist zemljišča parc. št. 1606/4 k.o. ... pa vanjo ni vpisana, zato se šteje, da služnostna pravica dejansko ni nastala (primerjaj odločbo VS RS opr. št. I Up 406/2003). Sodna poravnava iz leta 1985 parcele 1606/4 k.o. ... sploh ne omenja. Tožnika nadalje pojasnjujeta, da je bila s sodno poravnavo ustanovljena služnost le v korist enega objekta in da tožnika ne bi nikoli privolila, da se ta izvršuje v korist več objektov, saj to pomeni neprimerno več prometa po služnostni poti, ki poteka povsem poleg njune hiše. Nadalje se ne strinjata, da bi po njunem zemljišču potekala pot s statusom javne poti in se pri tem sklicujeta na odločbo Vrhovnega sodišča RS (VS RS) opr. št. I Up 1194/2004, v katerem je zavzeto stališče, da parcela v zasebni lasti ne more biti podrejena dejstvu, da naj bi bila kategorizirana kot javna pot. V obravnavanem primeru bo zato prej ali slej prišlo do tega, da bo pot po zemljišču tožnikov izgubila status javne ceste, zaradi česar ne bo podlage za izdajo gradbenega dovoljenja. V zaključku pojasnjujeta, da si je investitorka v vmesnem času dostop uredila po drugi poti. Ker iz navedenega izhaja, da objekt nima urejenega dostopa, tožnika predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

A.A. kot prizadeta stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je investitorka izkazala pravico graditi tudi v delu, ki se nanaša na dostop od njenega objekta do kategorizirane javne ceste ... in ki med drugim poteka tudi po zemljišču parc. št. 1607/4 k.o. ...., ki je v lasti obeh tožnikov.

Sodišče ugotavlja, da je iz obrazložitve izpodbijanega gradbenega dovoljenja razvidno, da je bila s pravnomočno sodno poravnavo opr. št. ... z dne 12. 7. 1985, sklenjeno pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, enoto v A., na zemljišču tožnikov parc. št. 1607/4 k.o. ... priznana služnostna pravica poti za hojo in vožnjo v širini 2,5 m v korist zemljišč parc. št. 1606/1, 1606/2 in 380 k.o. ... in da je bila ta sodna poravnava podlaga za vpis služnostne pravice poti v zemljiško knjigo. Tudi pritožbeni organ kot nesporno ugotavlja, da je bila sklenjena sodna poravnava glede ustanovitve služnostne poti čez zemljišče tožnikov v korist parc. št. 1606/2 k.o. ... . Teh dejstev tožnika v tožbi ne izpodbijata.

Nadalje je izpodbijane odločbe razvidno, da je bilo zemljišče parc. št. 1606/2 kot gospodujoče zemljišče razdeljeno na dve novi parceli, to je št. 1606/2 in 1606/4 k.o. ... (zemljišče investitorke), kar je upravni organ ugotovil na podlagi odločbe Geodetske uprave skupščine mesta Ljubljane št. ... z dne 24. 12. 1986 in uvodoma navedenega zgodovinskega izpiska iz ročno vodene zemljiške knjige, pridobljenih po uradni dolžnosti. Ugotovitve o delitvi in novonastalih parcelah tožnika argumentirano ne izpodbijata – kot upoštevnega ugovora namreč ni mogoče obravnavati navržene trditve, da investitorka delitve parcel ni izkazala -, zato sodišče šteje, da dejansko stanje tudi v tem delu ni sporno.

Sodišče se je zato ukvarjalo s stališčem tožnikov, da stvarna služnost s sodno poravnavo ni bila ustanovljena, saj se stvarne pravice pridobijo z vpisom v zemljiško knjigo, pri čemer se sklicujeta na sodbo VS RS opr. št. I Up 406/2003. Navedena trditev že na splošni ravni ne drži v celoti. Po določbi 214. člena SPZ (Uradni list RS, št. 87/02) stvarna služnost nastane z zakonom, na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa. V slednjem primeru stvarna služnost nastane z dnem, ko postane sodna odločba pravnomočna (216. člen SPZ). Za ta pridobitni način in za pridobitev na podlagi zakona se torej ne zahteva še vpisa v zemljiško knjigo – drugače kot v primeru nastanka stvarne služnosti na podlagi pravnega posla (1. odstavek 215. člena SPZ). Tožbeni trditvi, da se stvarne pravice pridobijo le z vpisom v zemljiško knjigo, na tej ravni ni mogoče pritrditi.

Prav tako za ugotovitev stvarne služnosti hoje in vožnje do zemljišča investitorke ni relevantna okoliščina, da se sklenjena sodna poravnava ne nanaša (oz. ne omenja) parc. št. 1606/4 k.o. .... Kot rečeno, je ta nastala z delitvijo parc. št. 1606/2 k.o. ... kot gospodujoče nepremičnine. Za tak primer pa SPZ v 1. odstavku 225. člena, na katerega se sklicujeta tudi oba upravna organa, določa, da v primeru razdelitve gospodujoče nepremičnine stvarna služnost ostane v prid vsem njenim delom. Ker se služnost že po samem zakonu prenese na vse parcele, ki nastanejo z delitvijo gospodujoče nepremičnine, vknjižba ni konstitutivnega pomena.

Ker tožnika v nadaljevanju tožbe ne pojasnita, zakaj bi kljub nesporno ugotovljenim dejstvom o sklenjeni sodni poravnavi glede ustanovitve služnosti v korist parc. št. 1606/2 in na tej podlagi vpisani služnosti v zemljiško knjigo, o delitvi nekdanje parc. št. 1606/2 na parc. št. 1606/2 in 1606/4 (zemljišče posega) ter ob upoštevanju določbe 225. člena SPZ morala prizadeta stranka predložiti še zemljiškoknjižni izpisek o vknjiženi stvarni služnosti, dodaten preizkus v tej smeri ni mogoč. Poleg tega se tožnika neutemeljeno sklicujeta na sodbo VS RS opr. št. I Up 406/2003, saj ta obravnava povsem drugačen primer – stranka, ki je zatrjevala stvarno služnost, ne le da ni razpolagala z zemljiškoknjižnim izpiskom kot dokazilom o zatrjevanem dejstvu, ampak o tem spornem vprašanju še ni sprožila niti sodnega postopka za ugotovitev služnosti (o njej torej še ni bilo odločeno s sodno odločbo).

Glede na navedeno je tožnica za potrebe gradbenega postopka izkazala stvarno pravico na zemljišču tožnikov parc. št. 1604/7 k.o. ..., na podlagi katere ima pravico uporabljati to zemljišče za dostop do svoje parcele v obsegu, kot jo določa v sodni poravnavi določena služnost. Na odločitev v zadevi ne morejo vplivati navedbe tožnikov, da ne bi nikoli privolila v to, da se ta služnost izvršuje v korist več objektov. Na način, kot je služnost nastala, namreč lahko tudi preneha (220. člen SPZ). Če ju služnost prekomerno obremenjuje, lahko tožnika na podlagi 1. odstavka 222. člena SPZ zahtevata, naj stvarna služnost preneha, če so se bistveno spremenila okoliščine, v katerih je bila ustanovljena, ali če ta postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari (npr. zaradi drugega dostopa na zemljišče investitorke, kot to zatrjujeta v tožbi).

Zaradi izkazane pravice graditi iz predhodno navedenih razlogov za odločitev v zadevi ni pravno pomembno vprašanje morebitnega priposestvovanja navedene služnosti s strani investitorke – če je bila stvarna služnost ustanovljena v korist njenega zemljišča, služnosti ni mogoče še priposestvovati. Iz istih razlogov pa na drugačno odločitev v zadevi glede pravice dostopa ne more vplivati niti dejstvo, da je občina kot javno pot kategorizirala pot, ki poteka po zemljiščih v zasebni lasti. Sodišču se zato ni bilo treba opredeliti do vprašanja, ali lahko investitor javno pot uporablja brez soglasja lastnikov zemljišč, po katerih poteka.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni neutemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.