Jedro

Tožniki so kot dediči denacionalizacijskega upravičenca od toženke kot denacionalizacijske zavezanke zahtevali plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe podržavljenih nepremičnin, ki so bile v denacionalizacijskem postopku vrnjene denacionalizacijskem upravičencu v last in posesti, za čas od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji do pravnomočne vrnitve premoženja. Glede na njihove (že določene) dedne deleže so vsak s svojim tožbenim zahtevkom zoper toženko zahtevali zahtevke v različnih višinah. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da morajo tožniki v skladu z drugim odstavkom 161. člena ZPP povrniti toženki pravdne stroške v sorazmerju z njihovimi deleži pri spornem predmetu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da morajo tožniki v roku 15 dni povrniti toženki 14.967,65 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, na način, da mora prvi tožnik A. A. povrniti toženki 6.983,92 EUR, dedinji po pokojnem drugemu tožniku B. B. in C. C. morata povrniti toženki vsaka 998,34 EUR, tretja tožnica D. D. in četrta tožnica E. E. morata povrniti toženki vsaka 1.496,76 EUR in dediči po pokojni peti tožnici morajo povrniti toženki 2.993,53 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu (I., II. in III. točki izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo o stroških postopka in v roku 15 dni naložilo: toženki povrnitev prvemu tožniku ter tretji in četrti tožnici skupno 9.636,69 EUR pravdnih stroškov (I. točka izreka); toženki povrnitev dedinjama po drugi tožnici 3.600,45 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka); toženki povrnitev peti tožnici 3.600,45 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka) in tožnikom povrnitev toženki 14.967,65 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka), v vseh primerih v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožniki zoper sklep sodišča prve stopnje pravočasno vlagajo skupno pritožbo po več pooblaščenkah. Navajajo, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločilo o stroških postopka, v katerem je bilo o glavni stvari sicer že pravnomočno razsojeno, niso pa še potekli roki za izredno pravno sredstvo. Glede izpodbijanega sklepa v celoti predlagajo, da pritožbeno sodišče sklep o stroških razveljavi in pridrži za odločanje o stroških do odločitve o predlogu za dopustitev revizije oziroma reviziji, ker je odločitev o stroških odvisna od odločitve o glavni stvari, tožniki pa bodo vložili predlog za dopustitev revizije in bo, če bo predlogu ugodeno in v reviziji odločitev o glavni stvari spremenjena, odločitev o stroških v izpodbijanem sklepu neustrezna in nepoštena, pravnega sredstva zoper njo pa ne bo več. Podredno pa izpodbijani sklep sodišča prve stopnje izpodbijajo zaradi bistvene kršitve določb postopka (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) in zaradi kršitve drugega odstavka 151. (glede na vsebino pritožbe pravilno 161.) člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage za odločitev, da je naložilo povrnitev dela toženkinih stroškov vsem tožnikom. Delež prvega tožnika je za štirikrat večji od deleža tretje in četrte tožnice ter dvakrat večji od deleža dedičev po pokojnem drugem tožniku. Ker je v konkretnem primeru precejšnja razlika med deleži tožnikov pri spornem predmetu, bi moralo sodišče prve stopnje glede na drugi odstavek 161. člena ZPP določiti, kolikšen del stroškov naj toženki povrne vsak izmed sospornikov. Sodišče prve stopnje svoje odločitve v tem delu tudi ni pojasnilo. Predlagajo, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je bila v skladu s prvim odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa ugotovilo (kar ni pritožbeno izpodbijano), da je bila s sklepom in sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 467/2022 z dne 8. 6. 2023 razveljavljena stroškovna odločitev v sodbi sodišča prve stopnje z dne 20. 6. 2022 in je bila zadeva v tem delu vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek; ter da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom o odločilo o pravdnih stroških na prvi stopnji, o pritožbenih stroških pa je odločilo že višje sodišče samo.

6. V zvezi s tožnikovim primarnim predlogom o razveljavitvi izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje in pridržanju odločanja o stroških do odločitve o predlogu za dopustitev revizije pritožbeno sodišče pojasnjuje, da predlogu ni ugodilo, ker za to ni pravne podlage. Res je, da je bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o stroških postopka, v katerem je bilo o glavni stvar že pravnomočno razsojeno, in da po pravnomočni odločitvi o teh stroških postopka (tudi v primeru spremenjene odločitve o glavni stvari v revizijskem postopku) zoper odločitev o stroških v tem pravdnem postopku ne bo več pravnega sredstva, še vedno pa imajo tožniki na voljo druge oblike pravnega varstva (npr. zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve v skladu z določbami Obligacijskega zakonika).

7. Tožniki posameznih postavk pravdnih stroškov in njihove višine v pritožbi konkretizirano ne izpodbijajo, vsebinsko konkretizirano izpodbijajo le IV. točko izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje (s katero je bila tožnikom naložena povrnitev toženkinih pravdnih stroškov v skupnem znesku 14.967,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi), in sicer z očitkoma o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in o zmotni uporabi materialnega prava (drugega odstavka 161. člena ZPP).

8. Po prvem odstavku 161. člena ZPP krijejo sosporniki stroške po enakih delih. Po drugem odstavku 161. člena ZPP pa sodišče, če je med njimi precejšnja razlika glede njihovega deleža pri spornem predmetu, določi po tem sorazmerju, kolikšen del stroškov naj povrne vsak izmed sospornikov.

9. Pritožniki utemeljeno opozarjajo, da so med njihovimi deleži pri spornem predmetu precejšnje razlike, zato je utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje določiti, kolikšen del toženkinih stroškov naj glede na njihove deleže povrne vsak izmed njih. Tožniki so kot dediči denacionalizacijskega upravičenca od toženke kot denacionalizacijske zavezanke zahtevali plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe podržavljenih nepremičnin, ki so bile v denacionalizacijskem postopku vrnjene denacionalizacijskem upravičencu v last in posesti, za čas od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji do pravnomočne vrnitve premoženja. Glede na njihove (že določene) dedne deleže so vsak s svojim tožbenim zahtevkom zoper toženko zahtevali zahtevke v različnih višinah. Tožniki so od toženke skupaj zahtevali plačilo 2.699.520,00 EUR, od tega zneska je prvi tožnik od toženke uveljavljal plačilo v skupnem znesku 1.259.776,00 EUR,1 prva in druge dedinja2 po pokojnem drugemu tožniku3 vsaka plačilo 179.968,00 EUR, tretja in četrta tožnica4 vsaka plačilo 269.952,00 EUR in peta tožnica5 plačilo 539.904,00 EUR. Delež prvega tožnika je glede na celotni zahtevek tako znašal približno 46,66 %, delež prve in druge dedinje po pokojnem drugem tožniku vsake približno 6,67 %, delež tretje in četrte tožnice vsake 10 % in delež dedičev po pokojni peti tožnici skupno 20 %.

10. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da morajo tožniki v skladu z drugim odstavkom 161. člena ZPP povrniti toženki pravdne stroške v sorazmerju z njihovimi deleži pri spornem predmetu. Ker tožniki višine toženki odmerjenih pravdnih stroškov konkretno niso izpodbijali, je pritožbeno sodišče izhajalo iz odmerjenega zneska 23.386,95 EUR, pri čemer je toženka glede na njen 64 % uspeh upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 14.967,65 EUR, tožniki pa jih morajo povrniti tako, da mora prvi tožnik A. A. povrniti toženki 6.983,92 EUR, prva in druga dedinja po pokojnem drugemu tožniku B. B. in C. C. morata povrniti toženki vsaka 998,34 EUR, tretja tožnica D. D. in četrta tožnica E. E. morata povrniti toženki vsaka 1.496,76 EUR, dediči po pokojni peti tožnici F. F. pa morajo povrniti toženki skupaj 2.993,53 EUR. Tožniki morajo toženki pravdne stroške plačati v roku 15 dni (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 299. člena ter prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi tožnikov delno ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v IV. točki izreka delno spremenilo tako, da je določilo, kolikšen del toženkinih odmerjenih stroškov v znesku 14.967,65 EUR mora plačati vsak tožnik (kot je to natančno določeno v I. točki izreka), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu, to je v I., II. in III. točki izreka, potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

1 Prvi tožnik je kot dedič z deležem 40/100 celote po denacionalizacijskem upravičencu zahteval 1.079,808,00 EUR in kot tretji dedič (z deležem 1/3 celote) po pokojnem drugem tožniku kot dediču po denacionalizacijskem upravičencu (z deležem 20/100 celote) zahteval 179.968,00 EUR. 2 Delež vsake od njiju kot dedinje po pokojnem drugem tožniku je 1/3 celote. 3 Pokojnemu drugemu tožniku kot dediču po denacionalizacijskem upravičencu je pripadal delež 20/10 celote. 4 Delež vsake od njiju kot dedinje po denacionalizacijskem upravičencu je 10/100 celote. 5 Pokojni peti tožnici (sedaj njenim dedičem) kot dedinji po denacionalizacijskem upravičence je pripadal delež 20/100 celote.