Jedro

Ker spremembe in dopolnitve pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke niso bile objavljene in tako niso začele veljati, je odločba disciplinske komisije (o prenehanju delovnega razmerja), temelječa na teh spremembah in dopolnitvah, brez pravnega učinka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v tč. 3/I izreka v delu, ki se nanaša na izplačilo pripadajočega nadomestila plače, razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbi tožene stranke z dne 19. 6. 2001 in 31. 7. 2001(tč.1/I izreka), ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 1. 8. 2001 in mu še traja, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (tč.2/I izreka), tožena stranka ga je dolžna pozvati nazaj na delo, mu čas od 1. 8. 2001 do vrnitve nazaj na delo vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico in mu za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delal, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečno zapadlih zneskov do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (tč. 3/I izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 2.948,16 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, pod izvršbo (tč. II izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje se je moralo v ponovnem postopku opredeliti do dveh vprašanj in sicer ali je bil pravilnik ustrezno objavljen in ali je pravilnik sprejel pristojni organ. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je pravilnik sprejel pristojni organ. V zvezi s prvim vprašanjem pa je sodišče svojo odločitev oprlo na odločilna dejstva, ki so v nasprotju s tistimi, ki izhajajo iz zapisnikov, zaradi česar ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, zaradi katerih sodbe ni moč preizkusiti in je s tem sodišče prve stopnje storilo absolutni bistveni kršitvi po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Vse zaslišane priče so v dokaznem postopku skladno izpovedale, da je bil ustaljen način objavljanja splošnih aktov družbe na način, da so bili objavljeni na oglasni deski. Tudi pravilnik sodi med splošne akte družbe, ki je bil prav tako objavljen na oglasni deski družbe. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta priči T.T. in V.V. skladno izpovedali, da je bil pravilnik objavljen na oglasnih deskah družbe. Priča V.V. pa je tudi izpovedala, kje se nahajajo oglasne deske in koliko jih je. Ostale priče niso bile skladne o tem, ali je bil pravilnik objavljen ali ne. Izpovedale so, bodisi, da se ne spominjajo,bodisi, da niso sigurne ali je bil pravilnik objavljen ali ne. Zato ne moremo govoriti o skladnosti v izjavah prič, saj nobena od prič ni z gotovostjo trdila, da pravilnik dejansko ni bil objavljen. Podana je bistvena kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. 154. člen Ustave RS določa, da morajo biti predpisi 15 dni pred veljavnostjo objavljeni, razen če sam predpis določa drugačen vacatio legis. Tožena stranka zato ni ravnala v nasprotju z navedenim členom ustave, ko je za pravilnik določila, da začne veljati isti dan. Tolmačenje sodišča je zato napačno. Utemeljevanje sodišča, da je verjelo izpovedbam prič, zato, ker je ugotovilo datum sprejetja sklepa št. 72/2001 in 73/2001, je povsem v nasprotju z določbo 8. člena ZPP, saj na podlagi ugotovljenega datuma, ne moremo presojati verodostojnosti izpovedb prič. Sodišče ne pojasni, čemu je sledilo posamezni izjavi prič, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odstavka 339.člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku navedlo, da je vpogledalo listino v prilogi spisa A-23 – dogovor pravdnih strank z dne 14. 12. 2004. Na podlagi dogovora sta se pravdni stranki dogovorili, da tožena stranka poravna vse svoje obveznosti in da na podlagi predmetne zadeve stranki nimata nobenih medsebojnih zahtevkov več. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe do dogovora ni opredelilo, sam dogovor pa je ključnega pomena za razjasnitev okoliščin konkretnega primera, saj kaže na to, da so bile izpolnjene obveznosti, kot so bile dogovorjene, zato sodišče ne more ugoditi zahtevku, saj bi bil tožnik s tem obogaten. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe. Poudarja, da se strinja z sodbo v celoti, prav tako z njenimi razlogi. Iz izpovedi prič, pa tudi drugih materialnih dokazov v spisu izhaja, da spremembe pravilnika o delovnih razmerjih z dne 16. 3. 2001, ki naj bi še istega dne stopile v veljavo, niso bile javno objavljene. Tožnik nikoli ni trdil, da direktor ni imel pristojnosti sprejemati splošnih aktov, pač pa, da bi to moral storiti zakonito, po ustreznem postopku. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že večkrat odločalo in sicer je s sodbo opr. št. Pdp 1818/2004 z dne 20. 10. 2005 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik je zoper sodbo vložil revizijo, Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom opr. št. VIII Ips 95/2006 z dne 30. 1. 2007 reviziji ugodilo, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju tožbeni zahtevek zavrnilo, pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 99/2009 z dne 12. 3. 2009 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nadaljnjem postopku je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek in tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji).

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj niso bili podani razlogi, zaradi katerih bi bila sodba nerazumljiva in se je ne bi dalo preizkusiti. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe, prav tako v odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov, in med samimi temi listinami in zapisniki.

Po določbi točke a, 2. odstavek 9. člena konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, je dokazno breme, da obstoji resen razlog za prenehanje delovnega razmerja na delodajalcu.

Direktor tožene stranke je z odločbo z dne 19. 6. 2001 odločil, da je tožnik na delovnem mestu vodje projekta odgovoren za kršitev delovne obveznosti iz 33. člena pravilnika o delovnih razmerjih tč. 1 (neizpolnjevanje ter nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti) in tč. 10 (kršitev ali zloraba organizacijskega oziroma internega predpisa in povzročitev moralne ali materialne škode družbi), za kar se mu izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je zoper odločbo ugovarjal, direktor tožene stranke je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in potrdil prvostopenjsko odločitev.

Tožniku je bilo v disciplinskem postopku očitano, da je kršil delovno obveznost, ker ni opravil, niti začel delati na nalogi – pripravi načrta za projekt zagona proizvodnje v družbi I. D. in je ignoriral zahtevo direktorja, dano z dopisom z dne 23. 1. 2001. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku, v skladu z napotili pritožbenega sodišča ponovno ugotavljalo, ali so bile spremembe in dopolnitve pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke objavljene. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da spremembe in dopolnitve pravilnika o delovnih razmerjih z dne 16. 3. 2001 niso bile objavljene, zato je izpodbijana dokončna disciplinska odločba, temelječa na teh spremembah pravilnika, brez pravnega učinka. Zato je zahtevku tožnika v celoti ugodilo.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje ter glede na pritožbene navedbe le še dodaja: V ponovljenem postopku je moralo sodišče prve stopnje razčistiti dejansko stanje in se opredeliti do temeljnega vprašanja, od katerega je bila odvisna odločitev o zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja t.j. ali so bile spremembe in dopolnitve pravilnika z dne 16. 3. 2001 ustrezno objavljene.

Ker so z splošnimi akti urejene pravice delavcev iz delovnega razmerja, morajo biti ustrezno ob smiselni uporabi 154. člena Ustave Republike Slovenije objavljeni, da se lahko delavci z njimi seznanijo. Brez tega jih ni mogoče upoštevati kot zakonito pravno podlago za urejanje pravic iz delovnega razmerja. Do vprašanj obveznosti objave in veljavnosti splošnih aktov se je že opredelilo Vrhovno sodišče RS v številnih odločbah. V njih je sprejeta ugotovitev, da mora biti iz takšnih aktov določno razvidno, kdaj so bili dani v objavo in kako dolgo (objava na oglasni deski ali podobno) ter kdaj po izteku časa objave – vacatio legis – je pristojni organ uradno ugotovil, da so začeli veljati. Dokazno breme o tem je na delodajalcu. V vsakem konkretnem primeru je torej potrebno ugotoviti, na kakšen način delodajalec objavlja svoje akte, kakšen je primeren način in ali je bil v konkretnem primeru akt na ustrezen način objavljen.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka z zaslišanjem prič ugotavljalo, ali so bile spremembe pravilnika tožene stranke objavljene na način, da so se delavci z njegovo vsebino lahko seznanili. Pri tem je potrebno razlikovati pojem „ objave“ predpisa od pojma „ seznanitve“ s predpisom. Obveznost seznanitve se lahko nanaša le na veljavne splošne akte, ki pa postanejo veljavni oziroma začnejo pravno učinkovati šele potem, ko so ustrezno objavljeni. Ugotovitev, da akt ni bil ustrezno objavljen, s tem zaključkom pa se strinja tudi pritožbeno sodišče, je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi izpovedi prič, kakor tudi na podlagi listinskih dokazov. Priče so skladno izpovedale, da je bil ustaljen način objavljanja splošnih aktov tožene stranke, objavljanje na oglasnih deskah. Le te so bile po izpovedi prič nameščene po vsej zgradbi, kot tudi v proizvodnem delu. Vse zaslišane priče, razen T.T. in V.V. so izpovedale, da niso opazile objavo sprememb pravilnika o delovnih razmerjih z dne 16. 3. 2001 na oglasnih deskah, priči T.T. in V.V. pa sta izpovedali, da so bile spremembe pravilnika objavljene tako, kot vsi ostali akti. Priči sta izpovedali, da so bile spremembe pravilnika izobešene na oglasnih deskah in da so se na oglasnih deskah ves čas na enak način pritrjevala ostala obvestila delavcem. Ostale priče so potrdile izpovedbo prič T.T. in V.V., da so bili akti objavljeni na oglasnih deskah, vendar nobena priča ni potrdila, da je bila sprememba pravilnika tudi objavljena na tak način. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da so bile spremembe in dopolnitve pravilnika objavljene 16. 3. 2001. Dejstvo, da spremembe pravilnika niso bile objavljene, ne izhaja le iz izpovedb prič, temveč tudi iz ostalih izvedenih dokazov. Dne 16. 3. 2001 je direktor tožene stranke T.T. sprejel dva sklepa in sicer sklep št. 72/2001 in sklep št. 73/2001. Spremembe pravilnika o delovnih razmerjih, ki so bile sprejete s sklepom št. 73/2001, temeljijo na sklepu št. 72/2001, ki pa je bil posredovan nadzornemu svetu tožene stranke (korespondenčna seja) šele 20. 3. 2001. Iz zapisnika seje izhaja, da odloča o sklenitvi, prenehanju delovnega razmerja ter o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev ter v postopku varstva pravic direktor družbe in sicer na podlagi Zakona o delovnih razmerjih in panožne kolektivne pogodbe. Glede na besedilo sklepa nadzornega sveta z dne 20. 3. 2001, direktor ni imel pristojnosti po pravilniku o delovnih razmerjih oziroma po spremembah pravilnika, temveč po določbah ZDR in kolektivne pogodbe, kar je dodaten dokaz, da sklep o spremembah pravilnika z dne 16. 3. 2001 ni bil objavljen in ni začel veljati navedenega dne, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Ob upoštevanju navedenega, kakor tudi izpovedi prič, je sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek, da o disciplinski odgovornosti tožnika ni odločal pristojni organ, ker spremembe pravilnika o delovnih razmerjih niso bile objavljene in začele veljati 16. 3. 2001. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitev, da tožniku na podlagi odločb tožene stranke z dne 19. 6. 2001 in 31. 7. 2001 delovno razmerje ni prenehalo, ugodilo tako reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo v listino (priloga A23), do katere pa se v obrazložitvi sodbe ni opredelilo. Iz navedene listine -dogovor o izpolnitvi obveznosti izhaja, da sta se podpisnika tožnik in I. T. dne 14. 12. 2004 sklenila dogovor, da so s podpisom dogovora izpolnjene vse medsebojne obveznosti po pravnomočni sodbi opr. št. Pdp 790/2002 z dne 29. 1. 2004 in da iz tega naslova druga do druge nimata nobenih zahtevkov več. V primeru, da je dejansko prišlo do realizacije tega dogovora, pritožba utemeljeno opozarja, da bi bil v tem primeru tožnik obogaten. Ne drži, da so bile s sklenitvijo dogovora izpolnjene vse obveznosti, temveč to pomeni le, da je bil del obveznosti poravnan in je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoča nadomestila plače, preuranjena.

Glede dogovora o izpolnitvi obveznosti z dne 14. 12. 2004 je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato ni mogoče presoditi ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Glede na navedeno in v skladu z določbo 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo (3. tč. izreka) in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nadaljnjem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali je bil sklenjeni dogovor realiziran ter nato ponovno odločiti o zahtevku tožnika po plačilu nadomestil plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo (4. odstavek 165. člena ZPP).