Jedro

Pokopališče je zaradi svoje specifične uporabe, posebna oblika nepremičnine, ki je kljub dejanski okoliščini, da se je trenutno ne uporablja za pokope, zgolj iz tega dejstva ne sme opredeliti kot opuščeno nepremičnino.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. ....z dne .... se odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, št. ... z dne ..., s katero je prvostopni organ odločil, da za podržavljene nepremičnine, navedene v 1. točki izreka izpodbijane odločbe pripada upravičencu Župniji A odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 112.742 DEM, ki je izplačljiva v valuti Republike Slovenije ter da je zavezanec za plačilo odškodnine v obveznicah SOD dolžan upravičenki Župniji A obveznice izročiti v roku 3 mesecev po pravnomočnosti izpodbijane odločbe. V obrazložitvi je navedla, da je prvostopni organ pravilno uporabil materialno pravo pri izračunu višine odškodnine za parc. št. ..., ... in ..., k.o. ...., saj je ugotovil, da je šlo v času podržavljenja za pokopališče ter je zato vrednost podržavljenih parcel izračunal na podlagi določila 14. točke, priloge št. 4 Navodila o spremembah in dopolnitvah navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju: Navodilo). Upravni organ je ugotovil, da so bile parcele v času podržavljenja staro pokopališče, ki je bilo še vedno tako urejeno, in čeprav se na njem niso več opravljali pokopi, so svojci le-to še vedno urejali, obiskovali in prižigali sveče. Tudi predmetne parcele so se v času podržavljenja leta 1949 v zemljiškem katastru še vedno vodile kot pokopališče, kar je razvidno iz potrdila o ugotovljeni vrsti rabe zemljišč geodetske uprave. Neutemeljen je zato ugovor, da bi bilo potrebno podržavljene nepremičnine ovrednotiti kot opuščene površinske kope, depoje, ali opuščene prometne površine in drugo. Upravni organ je tudi pravilno ugotovil obseg podržavljenih parcel. Pri svoji odločitvi je upošteval zemljiško katastrsko potrdilo GURS A, iz katerega nesporno izhaja dejanska površina podržavljenih parcel v času podržavljenja. Iz identifikacijskega potrdila izhaja grafična površina, ta pa ne predstavlja relevantne dejanske površine, temveč le izris, pri katerem so možna odstopanja od dejanskega stanja v naravi, kot v zadevnem primeru. Organ je torej pravilno upošteval podatke o izmerah parcel iz uradnega potrdila o zemljiško - katastrskem stanju predmetnih parcel v času podržavljenja.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da izpodbija odločbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V zadevi je bilo nesporno ugotovljeno, da so podržavljene parcele v letu 1949 v naravi predstavljale staro brežiško pokopališče. Predmetno zemljišče je bilo v zemljiški knjigi opredeljeno kot nerodovitno zemljišče, isti podatek pa se nahaja tudi v potrdilu geodetske uprave. Tudi v odločbi o podržavljenju je zemljišče opredeljeno kot nerodovitno, ki v naravi predstavlja opuščeno pokopališče, ki razlaščenki ni potrebno, se pa s pridom uporablja v javno korist. V zadevi gre torej za opuščeno pokopališče, ki ni služilo pogrebni funkciji. Opuščeno pokopališče pa je posebna kategorija zemljišča, kar izhaja tudi iz določbe 38. člena sedaj veljavnega Zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč (v nadaljevanju: ZPPZUP). Zemljišče bi bilo zato potrebno oceniti kot posebno kategorijo in sicer kot opuščeno površino ali kot izboljšano komunalno neopremeljeno zemljišče, kot je določeno v prilogi št. 4 Navodila. V konkretnem primeru namreč kategorije pokopališče ni mogoče kar avtomatično upoštevati, če se izkaže drugačno dejansko in pravno stanje. Tožena stranka je tudi napačno izračunala obseg podržavljenih zemljišč. Upoštevani so podatki o površini po katastrski evidenci v času nacionalizacije, ki izkazuje za skupaj 853 m2 večjo površino od tiste, ki je ugotovljena po grafični metodi. Tožeča stranka meni, da bi upravni organ moral upoštevati podatke iz identifikacijskega potrdila, ker gre za bolj natančno izmero, v nasprotnem pa bi moral pridobiti dodatno pojasnilo izvedenca o spornih 853 m2 zemljišča. Dejansko stanje glede teh 853 m2 je nepopolno ugotovljeno, saj bi moral upravni organ tudi ugotoviti, kje se to zemljišče nahaja in kakšne so ovire za vrnitev tega dela v naravi. Upravni organ je priznal odškodnino za skupaj 12.023 m2, iz obrazložitve odločbe prve stopnje pa je razvidno, da so ovire za vrnitev v naravi in sedanje stanje ugotovljeni le za 11.171 m2. Tožena stranka nepravilno razlaga, da grafična metoda ne predstavlja relevantne dejanske površine, temveč le izris. Le izvedenec geodetske stroke je z uporabo sodobne grafične metode lahko zanesljivo in točno ugotovil stanje zemljišča v času podržavljenja, predvsem pri večjih površinah, kjer so odstopanja v izmerah bolj pogosta kot pri manjših površinah. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Stranka z interesom v tem postopku Župnija A na tožbo ni odgovorila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen obseg podržavljenega premoženja in status oziroma dejanska raba nepremičnin v trenutku podržavljenja.

Vprašanje opredelitve rabe podržavljenih nepremičnin v času podržavljenja kot pokopališča ali opuščenega pokopališča, kot zatrjuje tožeča stranka, ima posledico pri uporabi določbe materialnega predpisa, ki določa faktorje za vrednotenje nepremičnin, glede na njihovo dejansko rabo oziroma stanje ob podržavljenju. Po mnenju sodišča sta tako prvostopni organ kot tožena stranka podržavljene nepremičnine, kljub ugotovitvi, da se v času podržavljenja niso uporabljale za nova pokopavanja, pravilno štela za pokopališče. Iz ugotovitvenega postopka, zaslišanja prič in listinskih dokazil namreč izhaja, da so bili na nepremičninah grobovi, ki niso bili opuščeni in prestavljeni, ljudje so jih obiskovali in urejali. Tožeča stranka ugovor, zakaj v obravnavanem primeru šteti pokopališče za opuščeno, opira na določbo 38. člena ZPPDUP (Uradni list SRS, št. 34/84), ki določa, kdaj se sme opuščeno pokopališče uporabiti za druge namene. Že iz določbe 37. člena istega zakona pa izhaja, da se pokopališče opusti na podlagi odločitve za komunalne zadeve pristojnega upravnega organa. Šele tako pokopališče, o katerega opustitvi bi predhodno odločil za komunalne zadeve pristojen upravni organ, bi se po današnjih predpisih štelo za opuščeno. Smiselno enako sta to urejala Zakon o pokopališčih (Uradni list LRS, št. 45/55) in v času podržavljenja veljavna Uredba o pokopališčih (Uradni list LRS, št. 34/49). Namreč šele po odločitvi pristojnega organa o opustitvi pokopališča se je lahko pokopališče štelo za opuščeno. Odločbe tožeča stranka v upravnem postopku ni predložila, niti ni dokazovala njenega obstoja, vendar pa je za opredelitev pokopališča kot opuščenega, po mnenju sodišča, zgolj navedeno dokazilo tisto, ki bi lahko služilo za dokaz opuščenosti. Pri pokopališču gre za posebno obliko nepremičnine, ki se je kljub dejanski okoliščini, da se na pokopališču ni izvajalo novih pokopov, ne da opredeliti za opuščeno v smislu opuščenih oziroma nesaniranih površinskih kopov, depojev ali opuščenih prometnih površin, kot dokazuje tožeča stranka. Pri pokopališču gre namreč za posebno uporabo, ki ni vezana zgolj na trenutek pokopa, zato se tudi gramatikalno, predvsem pa z razlago po namenu, ne da primerjati trenutka opustitve pokopališča z opuščenimi kopi, depoji ali prometnimi površinami. Glede na navedeno je prvostopni organ pri vrednotenju podržavljenih nepremičnin pravilno izračunal odškodnino na podlagi določila 14. točke, priloge št. 4 Navodila (Uradni list RS, št. 26/00).

Utemeljeno pa tožeča stranka ugovarja ugotovitvi obsega podržavljenih nepremičnin. Podatki zemljiškega katastra, ki je javna evidenca in se v njem zapisani podatki štejejo za resnične, prikazujejo večji obseg podržavljenih nepremičnin, kot je v postopku za ugotovitev tega dejstva ugotovil postavljeni izvedenec geodetske stroke. Ta je ugotovil grafično manjšo površino podržavljenih nepremičnin, kot je površina, vodena v katastrski evidenci v času nacionalizacije. Organ ugotovljenemu obsegu podržavljenih nepremičnin, kot ga je ugotovil izvedenec, kljub ugovoru zavezanca ni sledil, ker je zaključil, da zemljiško katastrsko potrdilo GURS A nesporno dokazuje dejansko površino parcel v času podržavljenja. Pri svoji navedbi pa sta tako organ prve stopnje, kot tožena stranka prezrla, da je izvedenec pri svoji ugotovitvi izračunal obseg podržavljenih nepremičnin z grafično metodo, to pa je metoda, ki se je uporabljala za določitev površin parcel tudi ob nastanku katastra in ob času podržavljenja. Ob tem pa postane sporna in nepreverjena trditev, da iz zemljiško - katastrskega potrdila nesporno izhaja dejanska površina parcel v času podržavljenja. V ponovljenem postopku naj zato tožena stranka glede na spornost obsega podržavljenih nepremičnin sama ali preko organa prve stopnje z zaslišanjem izvedenca, kar bi morala ob spornem dejanskem stanju, ki izhaja iz izdelanega identifikacijskega potrdila izvedenca, storiti že v prvem postopku, razčisti, iz katerega od obeh v postopku pridobljenih dokazov izhaja pravilen podatek o obsegu podržavljenih nepremičnin. V primeru, da bo ugotovljeno, da je pravilen podatek uradna evidenca, pa bo morala tožena stranka utemeljiti obstoj ovir za vrnitev v naravi za celotno površino, za katero je odškodnina določena.

Ker je dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno, ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo in procesno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpravilo ter zadevo v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.