Jedro

Uporaba določbe drugega odstavka 55. člena ZMZPP tudi za primer, ko zavarovalnica toži oškodovanca, torej za primer obraten izrecno zakonskemu predvidenemu, je v nasprotju z načelom in favor oškodovanca, pa tudi v nasprotju s pravilom, da v procesnem pravu ni analogije.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in tožba zavrže.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se z dnem

1.8.2001 odpravi plačevanje rente, ki jo je tožnica plačevala toženkama, na podlagi sodbe Op}inskega suda u Z., opr. št. Pn 1493/93, z dne 19.1.1995 in zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov.

Tožnici je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženk v višini

77.990,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2005 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh.

Proti navedeni sodbi se pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB2, ZPP) in predlaga takšno spremembo sodbe, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožničina obveznost za plačevanje odškodnine je zakonsko določena. Takrat veljavni Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 17/90) je določal, da je zavarovalnica dolžna plačati odškodnino do višine zavarovalne vsote, ki je določena s strani vladnega organa. Obveznost zavarovalnice je določena in omejena z zakonskimi določbami proti oškodovancu, zato ima zavarovalnica pravico zahtevati ukinitev plačevanja rente z njene strani. Ker je izpolnila zakonsko obveznost plačila odškodnine, ni več dolžna plačati oškodovancem ničesar. Napačna je ugotovitev sodišča, da je višina obveznosti zavarovalnice odvisna od notranjega razmerja med zavarovancem in zavarovalnico. Pri obveznem avtomobilskem zavarovanju določa višino obveznosti zakon. Zavarovanec se lahko le odloči ali bo zavaroval svojo odgovornost za enkratno, dvakratno ali večkratno zavarovalno vsoto, ki pa je določena v zakonu.

V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP je bila pritožba vročena toženkama, vendar na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Zakon o mednarodnem zasebnem pravu (Ur. l. RS, št. 56/99, ZMZPP) v

48. členu vsebuje splošno pravilo o mednarodni pristojnosti slovenskih sodišč, po katerem je ta podana, če ima toženec, ki je fizična oseba, stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (načelo actor sequitur forum rei). V danem primeru imata toženki prebivališče v Zagrebu, torej v Republiki Hrvaški, zato ni podana pristojnost slovenskega sodišča po splošnem pravilu iz 48. člena ZMZPP. Poleg splošnega pravila veljajo za posamezne vrste sporov še pravila o izbirni (alternativni) mednarodni pristojnosti slovenskih sodišč. Na takšno pravilo, 55. člen ZMZPP, ki ureja pristojnost v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti, je oprlo pristojnost slovenskega sodišča sodišče prve stopnje.

Po določbi prvega odstavka 55. člena ZMZPP je v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti pristojno sodišče Republike Slovenije tudi tedaj, če je bilo na območju Republike Slovenije storjeno škodno dejanje (forum delicti commissi) ali če je na ozemlju Republike Slovenije nastopila škodljiva posledica (forum laesionis). Po določbi drugega odstavka 55. člena ZMZPP pa se določba prvega odstavka tega člena uporablja tudi v sporih zoper zavarovalnico zaradi povračila škode tretjim osebam po predpisih o neposredni odgovornosti zavarovalnice ter v sporih o regresnih zahtevkih iz naslova povračila škode zoper regresne dolžnike. V danem primeru ne gre za odškodninski spor med oškodovancem in povzročiteljem škode (prvi odstavek) in tudi ne za direktno tožbo oškodovanca proti zavarovalnici iz naslova zavarovanja odgovornsoti (drugi odstavek), ampak gre za spor zavarovalnice proti oškodovancu (zavarovalnica, pri kateri je bilo zavarovano vozilo povzročitelja prometne nesreče, zahteva prenehanje rente, prisojene s sodbo Hrvaškega sodišča, priznano v Republiki Sloveniji). Torej gre za situacijo, nasprotno izrecno zakonsko predvideni za (alternativno) pritegnitev pristojnosti slovenskega sodišča. Drugi odstavek 55. člena ZMZPP izrecno ureja le primer, ko gre za spor zoper zavarovalnico in ne obratno. Namen takšne zakonske ureditve je v zasledovanju varstva oškodovanca. Omogoča mu namreč, da toži v kraju svojega prebivališča (pod predpostavko, da mu je tam nastala škoda). Varstvo oškodovanca je načelo, ki ga zasledujejo kolizijske norme pa tudi norme o pristojnosti. Uporaba določbe drugega odstavka 55. člena ZMZPP tudi za primer, ko zavarovalnica toži oškodovanca, torej za primer obraten izrecno zakonskemu predvidenemu, je v nasprotju z načelom in favor oškodovanca pa tudi v nasprotju s pravilom, da v procesnem pravu ni analogije. Iz pojasnjenih razlogov v danem primeru ni podlage za pristojnost slovenskega sodišča po določbi 55. člena ZMZPP.

Ker v drugih določbah ZMZPP (členi od 48 do 86) ali mednarodnih pogodbah pristojnost sodišča republike Slovenije ni izrecno določena, niti je za obravnavani spor ni mogoče izpeljati iz pravil o krajevni pristojnosti, za odločanje v tej zadevi ni pristojno sodišče Republike Slovenije (prim. 29. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zaradi storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero je pazilo po uradni uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP).

Ker tožnica v razmerju do toženk s pritožbo ni uspela, namesto meritorne zavrnitve zahtevka je dosegla zavrženje tožbe, kar oboje je v razmerju do toženk neuspeh, je pritožbeno sodišče odločilo, da ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).