Jedro

1. Sodišče mora presojati pomen dejstva, da taksa ni bila plačana, po predpisih, ki so veljali v času vložitve tožbe, takrat pa je nastala tudi taksna obveznost. 2. V času vložitve tožbe (pred veljavnostjo ZPP-A) nepredložitev dokazila o plačilu takse ni imela za posledico fikcije umika tožbe, temveč je bilo bistveno le to, da je bila taksa v opominskem roku plačana. Dokazilo je lahko stranka predložila tudi naknadno, celo s pritožbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Tožeča stranka Z. P. sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožnika Z. P. najprej pozvalo, naj dopolni tožbo z dne 26.11.2002 in predloži dokazilo o plačilu sodne takse v roku 15 dni, sicer bo štelo, da je tožba umaknjena. Ker v določenem roku ni predložil zahtevanega dokazila in ni bilo pogojev za oprostitev plačila sodne takse, je štelo njegovo tožbo za umaknjeno v skladu z 105.a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99-2/2004) in z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek.

Zoper sklep se pritožuje tožnik in v pritožbi navaja, da je sodno takso plačal dne 17.11.2003 ter kopijo potrdila o plačilu takse poslal Delovnemu sodišču v Kopru, saj iz sklepa ni mogoče ugotoviti, da naj bi v zadevi odločal oddelek v Postojni. Meni, da je sodišče nepravilno štelo, da je sodba v skladu z 4. odst. 180. člena ZPP umaknjena. Pritožbi prilaga plačilni nalog, iz katerega je razvidno plačilo 11.400,00 SIT takse.

Pritožba je utemeljena.

Pri svoji odločitvi o ustavitvi postopka, ker tožnik v določenem roku ni predložil dokazila za plačilo takse in, ker ni bilo pogojev za oprostitev plačila sodne takse, je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bila tožba v konkretni zadevi vložena že 26.11.2002 - v času pred prvo spremembo ZPP, saj je Zakon o spremembah in dopolnitvah ZPP (ZPP-A) začel veljati šele 29.11.2002. Glede na to bi moralo, pa čeprav je šele 13.10.2003 zavrnilo predlog prvega tožnika za oprostitev plačila sodne takse, presojati pomen dejstva, da taksa ni bila plačana, po predpisih, ki so veljali v času vložitve tožbe (takrat pa je nastala tudi taksna obveznost). Takrat je veljalo še prvotno besedilo 4. odst. 180. člena ZPP, da v primeru neplačila takse za tožbo po opominu, ki ga sodišče pošlje tožniku po predpisih o sodnih taksah in niso dani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks, sodišče šteje, da je tožnik tožbo umaknil. To tudi pomeni, da sodišče ni bilo upravičeno ravnati po kasnejši spremembi 4. odst. 180. člena ZPP, ki je tožbo brez priloženega dokazila o plačilu sodne takse obravnavalo kot nepopolno vlogo in štelo, da je tožeča stranka umaknila tožbo že v primeru, če dokazilo o plačilu takse ni bilo predloženo niti v roku za dopolnitev takšne vloge. Takšnih posledic prvotno besedilo ZPP ni imelo, torej ni bilo bistveno ali je stranka dokazilo o plačilu sodne takse predložila v roku za dopolnitev. Pomembno je bilo le to, da taksa za tožbo po opominu ni bila plačana, ne pa predložitev dokazila o takšnem plačilu. To dokazilo je lahko stranka predložila tudi naknadno, celo s pritožbo, kar je tožnik storil v konkretni zadevi.

V času vložitve tožbe je sicer že veljal tudi Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (ZST-I, Ur.l. RS št. 93/2001 , oz. ZST, Ur.l. SRS št. 1/90 in Ur.l. RS št. 14/91-50/98), ki je v spremenjenem 8. členu določal, da mora stranka v vlogi tudi predložiti dokazilo o plačilu sodne takse, sicer takšno vlogo šteje sodišče za umaknjeno, če zakon ne določa drugače, vendar pa tudi navedena določba ne bi mogla biti podlaga za odločitev sodišča, saj jo je Ustavno sodišče RS kasneje razveljavilo (Ur.l. RS št. 73/2003).

Glede na navedeno torej v času vložitve tožbe v konkretni zadevi dokazilo o plačilu takse ni bilo odločilno za sklepanje o umiku tožbe, temveč je bilo bistveno le to, da je bila taksa v opominskem roku plačana. Iz tega razloga, ki ga pritožbeno sodišče ugotavlja po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), in ne iz pritožbe prvega tožnika, je pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo. Kljub temu je zavrnilo predlog tožnika za povračilo stroškov postopka, saj je do teh prišlo še pred začetkom pravde (1. odst. 189. člena ZPP), torej brez udeležbe nasprotne stranke v sporu, zaradi česar ni bilo podlage, da bi sodišče te stroške naložilo v plačilo nasprotni stranki.