Jedro

V skladu z določbo 223. člena ZUP lahko organ, ki izda odločbo, vsak čas popravi pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi. To pravico pa ima tudi organ druge stopnje v okviru pritožbenega postopka. Ker je prišlo pri navedbi valute do očitne pomote, tako ne gre za spremembo odločbe v škodo tožnika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v pritožbenem postopku delno ugodila tožnikovi pritožbi in izrek odločbe Davčnega urada Maribor št. DT 426-26691/2007-1-64-FL z dne 24. 7. 2007 spremenila tako, da se denarna valuta v izreku namesto „SIT“ pravilno glasi „EUR“. V preostalem delu pa je pritožbo tožnika zavrnila. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da je davčni urad izdal odločbo na podlagi obvestila Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. I P 505/2001 z dne 10. 5. 2007, da tožnik v sodnem postopku ni plačal sodne takse v višini 493,05 EUR in takse za opomin v višini 39,65 EUR. V skladu z določbami Zakona o sodnih taksah sodišče v primeru, ko taksni zavezanec ne plača sodne takse niti po opominu, o tem obvesti pristojni davčni urad, ki takso prisilno izterja. Tekom postopka je davčni urad zaprosil pristojno sodišče za pojasnilo glede dejanskega stanja v zadevi. Sodišče je z dopisom z dne 15. 10. 2007 pojasnilo dejansko stanje glede taksne obveznosti tožnika ter tudi predložilo celotno dokumentacijo. Tožena stranka je v pritožbenem postopku ugotovila, da prvostopni davčni organ pri izdaji odločbe ni zapisal pravilne valute, ki je od 1. 1. 2007 dalje EUR. Ker gre za očitno pomoto pri navedbi valute, prvostopni organ pa ni izdal sklepa o popravi pomote, je tožena stranka v svoji odločbi sama popravila pomoto v zapisu valute, tako da je besedo „SIT“ nadomestila z besedo „EUR“. Organ, ki izterjuje neplačano sodno takso, pa po stališču tožene stranke ni pristojen za odločanje glede pravilnosti postopkov, ki tečejo pred sodišči, in v katerih je nastala taksna obveznost. Tožnik v tožbi navaja, da je drugostopni organ spremenil odločbo prve stopnje v njegovo škodo, česar pa ne bi smel storiti, saj je pritožbo vložil le on. Pritožba pa je bila vložena zoper odločbo prvostopnega organa zaradi plačila 779,22 SIT. Meni, da drugostopni organ ni pristojen, da spremeni valuto, ker tožnik tega v pritožbi ni izpodbijal. Meni tudi, da ni dolžan plačati sodne takse, saj je Evropsko sodišče za človekove pravice državo Slovenijo kaznovalo s 3.650,00 EUR zaradi sojenja v nerazumnem roku, prav tako je Vlada RS v prijateljski poravnavi zapisala, da bo povrnila vse sodne stroške, takse in vso škodo, ki je nastala. Tožnik je tudi ob vložitvi tožbe zaprosil za oprostitev plačila sodne takse. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V skladu z 29. členom Zakona o sodnih taksah (Ur. list RS, št. 20/04 – UPB1, ZST), ki je veljal v času nastanka taksne obveznosti, v primeru, če taksni zavezanec sodne takse ne plača niti po opominu sodišča, obvesti sodišče pristojni davčni urad, naj neplačano takso prisilno izterja. Na podlagi sporočila sodišča izda davčni organ odločbo, s katero naloži taksnemu zavezancu, da v roku 15 dni plača dolžno takso in 50 % pribitka nanjo kot kazensko takso, sicer obe prisilno izterja.

Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da je Okrožno sodišče v Mariboru v pravdni zadevi P 505/2001 dne 30. 5. 2007 obvestilo davčni organ, da tožnik kljub opominu ni plačal sodne takse v znesku 493,05 EUR ter opominske takse v znesku 39,65 EUR. Na podlagi navedenega obvestila je zato pristojni davčni organ v skladu z 29. členom ZST z odločbo z dne 23. 7. 2007 naložil tožniku plačilo sodne takse in kazenske takse v skupnem znesku 779,22 SIT.

V postopku, ki ga davčni organ uvede zaradi neplačila sodne takse, stranke ne morejo navajati ugovorov, ki se nanašajo na višino sodne takse oz. na nastanek taksne obveznosti. Prav tako v tem postopku ni mogoče navajati ugovorov, ki se nanašajo na sodni postopek, v katerem je nastala taksna obveznost. Enako velja tudi za postopek, v katerem upravno sodišče presoja zakonitost odločbe davčnega organa, s katerim ta naloži taksnemu zavezancu plačilo sodne takse.

Glede na podatke spise je tudi po presoji sodišča davčni organ izdal izpodbijano odločbo v skladu z ZST, saj tudi iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik sporne sodne takse ni plačal. Po določbi 3. člena ZST pa mora sodno takso plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, zato je za odločitev v tem sporu nerelevanten tožbeni ugovor, da se je Vlada RS v poravnavi zavezala tožniku povrniti vse sodne stroške in škodo, ki bi mu naj nastali, saj morebitna poravnava ne vpliva na vprašanje, kdo je taksni zavezanec. Prav tako je brezpredmeten tožnikov ugovor, da je v sodnem postopku zaprosil za taksno oprostitev, saj je iz podatkov spisa razvidno, da je bil njegov predlog zavržen, ker ni predložil zahtevanih dokazil. Tožnik tudi neutemeljeno ugovarja, da tožena stranka ni imela pooblastila, da je v pritožbenem postopku spremenila valuto SIT v EUR. Prvostopni organ je v izreku svoje odločbe pri višini taksne obveznosti res navedel kot valuto slovenski tolar, vendar tudi po mnenju sodišča gre pri tem za očitno napako, saj je iz obvestila sodišča razvidna enaka višine taksne obveznosti v valuti EUR. V skladu z določbo 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list RS, št. 22/05, ZUP) pa lahko organ, ki izda odločbo, vsak čas popravi pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi. To pravico pa ima tudi organ druge stopnje v okviru pritožbenega postopka. Ker je prišlo pri navedbi valute do očitne pomote, tako ne gre za spremembo odločbe v škodo tožnika, kot to zatrjuje tožnik v tožbi.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 105/2006, ZUS-1).