Jedro

F.K. je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo obsojen za kaznivi dejanji, glede katerih državni tožilec ni odstopil od pregona in glede katerih ni bila ustavljena kazenska preiskava. O teh dejanjih še ni bilo pravnomočno odločeno.

Izrek

Zahteva obsojenega F.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 9.2.1998 F.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 212. člena KZ in kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ in mu za dejanji izreklo enotno kazen 1 leto in 1 mesec zapora. Višje sodišče v Mariboru je na pritožbo takrat obtoženega F.K. in njegove zagovornice sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da mu je izrečeno enotno kazen znižalo na 10 mesecev zapora, v ostalem pa pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojeni F.K. je dne 27.4.1998 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Kršitev kazenskega zakona vidi v tem, da sodišče pri izreku sodbe ni upoštevalo sklepa preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 1.10.1997 o ustavitvi preiskave, ki je bil izdan na podlagi izjave Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru z dne 26.9.1997 o odstopu od pregona. Vložnik zahteve predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Navaja, da je iz podatkov spisa razvidno, da je bilo zoper obsojenega opravljena kazenska preiskava zaradi štirih kaznivih dejanj. Okrožni državni tožilec je po končani preiskavi podal izjavo o odstopu od kazenskega pregona glede dveh kaznivih dejanj, za dve kaznivi dejanji pa je zoper obsojenca vložil obtožbo. F.K. je bil obsojen zaradi dejanj,glede katerih kazenska preiskava ni bila ustavljena, zato zatrjevana kršitev zakona ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

S sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 15.9.1997 je bila zoper F.K. uvedena kazenska preiskava zaradi dveh kaznivih dejanj velike tatvine in sicer po 3. točki 1. odstavka 212. člena KZ in po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, zaradi kaznivega dejanja tatvine po 2. odstavku 211. člena KZ in poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ. Okrožni državni tožilec v Mariboru je dne 26.9.1997 zoper F.K. vložil obtožnico zaradi dveh kaznivih dejanj velike tatvine, istega dne pa je podal izjavo o odstopu od pregona za kaznivo dejanje tatvine po 2. odstavku 211. člena KZ in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ. Na podlagi izjave državnega tožilca o odstopu od pregona je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru dne 1.10.1997 izdal sklep o ustavitvi preiskave za kaznivo dejanje tatvine po 2. odstavku 211. člena KZ in poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ. Iz navedenega sledi, da je bil F.K. z izpodbijano pravnomočno sodbo obsojen za kaznivi dejanji, glede katerih državni tožilec ni odstopil od pregona in glede katerih ni bila ustavljena kazenska preiskava. To pomeni, da o dejanjih, zaradi katerih je bil F.K. obsojen z izpodbijano sodbo, še ni bilo (pravnomočno) razsojeno, zato tudi ni podana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ki jo obsojeni F.K. smiselno uveljavlja s svojo zahtevo.

Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi in jo je zato v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.