Jedro

Revizija zoper pravnomočno odločitev o pravdnih stroških ni dovoljena. Odločitev o stroških postopka se vedno šteje za sklep (5. odstavek 129. člena ZPP) in je zato treba dovoljenost revizije presojati v okviru 400. člena ZPP. Taka odločba pa gotovo ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal, saj je zahteva za vrnitev pravdnih stroškov vedno akcesorne narave in je ni mogoče uveljavljati samostojno, pač pa le v postopku, zaradi katerega so stroški nastali.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi se ustavila tožnikova preživninska obveznost do toženca z 29.12.1993. Pritožbi tožeče stranke pa je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je odločilo, da se tožnikova preživninska obveznost do toženca ustavi z dnem 1.10.1994. V presežku je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, toženi stranki pa je bilo naloženo, da mora tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 22.562,50 SIT in pritožbene stroške v znesku 14.712,50 SIT. Tožena stranka je iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava, glede odločitve o stroških postopka v sodbi sodišča druge stopnje, vložila revizijo in predlagala, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v izreku o stroških spremeni in tožeči stranki naloži, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka. Toženec je ugovarjal, da je tožnik dolžan nakazovati preživnino do konca študija, torej do 1.10.1994, s čemer se tožnik ni strinjal. V tem pogledu nikoli ni spremenil tožbe, saj je vztrajal pri trditvi, da je preživninska obveznost do toženca prenehala 29.12.1993. V pritožbenem postopku pa ni možno spremeniti tožbenega zahtevka. Toženec je ves čas ponavljal, da preživnino zahteva do 1.10.1994, torej do konca študija. Če bi tožeča stranka na prvi stopnji postavila takšen tožbeni zahtevek, bi bila tožba nepotrebna. Zato je napak odločeno, ko je tožencu naloženo, da mora tožniku povrniti pravdne stroške. Toženec je bil namreč tisti, ki je uspel s svojim stališčem.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Toženec revizijo vlaga le proti odločiti o pravdnih stroških. Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka se nanaša le na ta del pravnomočne drugostopne odločitve. Zatrjuje namreč, da je glede na izid pravde in svoje stališče med njo tožba bila nepotrebna. Vsebinsko torej očita sodišču druge stopnje napačno uporabo določb ZPP o pravdnih stroških (člen 385/1 točka 2 v zvezi s 1. odstavkom 354. člena in 354. členom ZPP). Vendar pa revizija zoper pravnomočno odločitev o pravdnih stroških ni dovoljena. Odločitev o stroških postopka se vedno šteje za sklep (5. odstavek 129. člena ZPP) in je zato treba dovoljenost revizije presojati v okviru 400. člena ZPP. Taka odločba pa gotovo ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal, saj je zahteva za vrnitev pravdnih stroškov vedno akcesorne narave in je ni mogoče uveljavljati samostojno, pač pa le v postopku, zaradi katerega so stroški nastali. Pogoji za dovoljenost revizije torej niso izpolnjeni, zaradi česar je revizijsko sodišče postopalo po določbi 392. člena ZPP in revizijo tožene stranke zavrglo.

Določbe ZPP (Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).