Jedro

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik zaradi nezmožnosti za opravljanje dela zaradi invalidnosti izgubil zaposlitev pri toženi stranki in s tem plačo, ki bi jo ob rednem normalnem teku stvari prejemal do redne upokojitve. Pri ugotavljanju vzroka za nastanek tožnikove delne nezmožnosti za delo in posledične premoženjske škode je izhajalo iz zmotne materialnopravne presoje, da je za odločitev relevantna le odločba ZPIZ, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni v 50 % in poškodbe pri delu v 50 %. Glede na odločitev ZPIZ, da je tožnikova invalidnost zgolj v 50 % posledica poškodbe pri delu, je sodišče toženo stranko razbremenilo njene odgovornosti za polovico tožniku nastale škode. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je preuranjena.

V sodni praksi je sicer uveljavljeno stališče, da predstavlja mnenje invalidske komisije strokovni izvid, ki z veliko verjetnostjo dokazuje stopnjo invalidnosti. Ni pa to edini možni dokaz o delovni (ne)zmožnosti, saj gre za mnenje javnega zavoda, ki je izdano zaradi ugotavljanja možnosti uveljavljanja pravic iz invalidske in pokojninske blagajne (to je po ZPIZ-1), ne pa tudi zaradi ugotavljanja upravičenosti do morebitne odškodnine, kakršno vtožuje tožnik v tem individualnem delovnem sporu. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo nepravilno, ko pri presoji vzroka za nastanek tožnikove delne nezmožnosti za delo oziroma invalidnosti ni upoštevalo tožnikovih trditev in dokazov v zvezi z vzrokom invalidnosti. Tožnik lahko v postopku tudi z drugimi dokazi dokazuje vzrok invalidnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu točke II/1, II/2 in II/3 izreka (razen v odločitvi o zavrnitvi izplačila jubilejne nagrade) in v odločitvi o stroških postopka (točka III in IV izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke uveljavljal plačilo odškodnine iz naslova razlike v plači v ustreznih zneskih, kot so navedeni v izreku sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila, iz naslova regresa za letni dopust, in sicer za leto 2010 znesek 1.049,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 dalje do plačila, za leto 2011 znesek 1.053,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 dalje do plačila in za leto 2012 znesek 1.066,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2012 dalje do plačila, iz naslova jubilejne nagrade znesek 1.218,00 EUR in naslova odpravnine 2.088,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2012 do plačila in iz naslova dodatkov k plači (božičnice), in sicer za leto 2010 v višini 545,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2011 do plačila, za leto 2011 v višini 561,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 7. 1. 2012 do plačila in za leto 2012 v višini 566,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2013 do plačila, vse v roku 8 dni ter plačilo mesečne rente v višini 21,80 EUR s pričetkom izplačevanja 7. 11. 2012 vsak mesec do izpolnjevanja pogojev za izplačevanje pokojnine, mesečno do sedmega dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in po odbitku dajatev izplačati odškodnino iz naslova razlike v plači, ki bi jo prejemal do redne upokojitve in nadomestilom oziroma pokojnino v ustreznih zneskih, kot so navedeni v izreku sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila, kar je tožnik iz tega naslova zahteval več, je sodišče zavrnilo (točka II/1 izreka); iz naslova prikrajšanja pri odpravnini ob upokojitvi v znesku 1.044,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2012 do plačila, kar je tožnik iz tega naslova zahteval več, je sodišče zavrnilo (točka II/2 izreka); iz naslova dodatkov k plači (božičnice), in sicer za leto 2010 v znesku 195,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2012 do plačila, za leto 2011 v znesku 203,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2012 do plačila in za leto 2012 v znesku 175,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2013 do plačila, kar je tožnik iz tega naslova zahteval več, je sodišče zavrnilo. Sodišče je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke uveljavljal, da mu je dolžna obračunati in po odbitku dajatev izplačati odškodnino iz naslova regresa za letni dopust, in sicer za leto 2010 znesek 658,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 do plačila, za leto 2011 znesek 661,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2011 do plačila in za leto 2012 znesek 672,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2012 do plačila, vse v osmih dneh in iz naslova jubilejne nagrade znesek 1.218,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2012 do plačila, vse v 8 dneh. Sodišče je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačevati mesečno rento v višini 10,03 EUR s pričetkom plačevanja 7. 12. 2012, mesečno do sedmega v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega prikrajšanja v plačilo do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Kar je tožnik iz tega naslova zahteval več, je sodišče zavrnilo (točka II/3 izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti odvetniške stroške v znesku 727,35 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka) in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške za izvedbo dokazov z izvedenci v znesku 1.663,43 EUR, ki jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. ... pri UJP A., v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo (zavrnilni del) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni ali med seboj v nasprotju. Navaja, da je sodišče odmerilo odškodnino v višini 50 %, pri tem pa za to odločitev ni navedlo razlogov. Tožnik je v IV. točki vloge navedel razloge, zaradi katerih je zahteval polno odškodnino. Ker gre pri bolezenski predhodni okvari hrustanca za osebno stanje oškodovanca, ki je danost ob nastanku škodnega dogodka, se kot vzrok škode lahko upošteva le človeško ravnanje in zato ni deljene vzročnosti. Invalidnost je v celoti posledica škodnega dogodka. Če je bila zaradi osebnega stanja tožnika škoda večja, to ne vpliva na obstoj vzročne zveze med ravnanjem in škodnim dogodkom. Zato je celoten obseg škode v vzročni zvezi z škodnim dogodkom (podobno sodba VSRS II Ips 1198/2008 in odločba VDSS Pdp 293/2010). Izpostavlja, da je izvedenec ortoped B.B., dr. med. v zadevi Pd 138/2011 na vprašanje, ali bi tožnikova poškodba, če ne bi hkrati šlo za obrabo hrustanca, terjala kakšne omejitve pri tožnikovem delu, odgovoril, da brez poškodbe kolena, okvara hrustanca ne daje nujno simptome in težave, ki bi bile vzrok za omejitve. Tožnik je tudi navajal, da je bil ocenjen na IK že 13. 11. 1997 zaradi težav s hrbtenico in nevrotično depresivno osebnostjo, pa takrat ni bil spoznan za invalida. Šele po poškodbi na delu 26. 6. 2007 je prišlo posledično do ugotovljene rupture sprednje križne vezi, nato pa do artroze in stanjšanega hrustanca. Tudi iz tega izhaja, da je vzrok invalidnosti poškodba pri delu, bolezen pa je predstavljala danost, ki ne bi in ni pripeljala do nastanka invalidnosti in zato ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Sodišče ni navedlo razlogov, zakaj je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek. Navaja, da tožnik prikrajšanja in vrnitve v prejšnje stanje ne more več vzpostaviti, saj je upokojen in stanja plač in prispevkov ter odločitev ZPIZ ni več mogoče spreminjati za nazaj, zahteva pa odškodnino in je zato upravičen do razlike med tem kar bi prejemal in pokojnino v bruto zneskih. Meni tudi, da bi po rednem teku pridobil pravico do letnega dopusta in s tem pravico do regresa za letni dopust in jubilejno nagrado. Jubilejna nagrada po 58. členu Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije delavcu pripada za skupno delovno dobo ali za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma podredno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je zoper izpodbijano sodbo vložil tudi laično pritožbo, v kateri se ne strinja s priznano odškodnino zgolj v višini 50 %. Ne strinja se z izvedenskim mnenjem izvedenca C.C., ki je izračunal razliko v neto zneskih. Prav tako nasprotju odločitvi sodišča glede zavrnitve regresa za letni dopust, saj bi v kolikor bi delal, pridobil pravico do letnega dopusta in s tem do regresa za letni dopust. Meni, da mu pripada jubilejna nagrada ne glede na delovno dobo pri zadnjem delodajalcu.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba, bodisi v zvezi z izrekom ali v zvezi z obrazložitvijo razlogov o odločilnih dejstvih, pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni možno preizkusiti. Izpodbijana sodba vsebuje obrazložitev odločilnih razlogov, na katerih temelji odločitev, ki jo je tudi možno preizkusiti.

7. V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke, kot od svojega delodajalca, vtožuje povrnitev premoženjske škode zaradi izgubljenega zaslužka, ker se je dne 26. 6. 2007 poškodoval pri delu in mu je posledično zaradi ugotovljene invalidnosti prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. S tožbo zahteva razliko med plačo, ki bi jo prejemal do redne upokojitve in nadomestilom plače med brezposelnostjo oziroma odmerjeno pokojnino pri predčasni pokojnini ter prejemke, ki bi jih prejemal, če bi ostal zaposlen pri toženi stranki (božičnice, regres za letni dopust, jubilejno nagrado, odpravnino ob upokojitvi) in razliko v pokojnini, zaradi nižje odmere starostne pokojnine.

8. Pravno podlago za odločitev v konkretnem primeru predstavlja 168. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001, in nadalj.), po katerem ima oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička (1. odstavek). Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (3. odstavek). V 2. odstavku 174. člena OZ je določeno, da v primeru če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo.

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sledeče dejansko stanje: - da se je tožnik poškodoval pri toženi stranki dne 26. 6. 2007, ko so se pri odpiranju premičnih vrat ta odtrgala in mu padla na levo nogo, - da je bil tožnik z odločbo ZPIZ z dne 24. 6. 2009 od 5. 2. 2009 dalje razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni v 50 % in poškodbe pri delu v 50 % in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto brez pogostega počepanja in poklekanja, z ročnim premeščanjem bremen do 10 kg, delno sede, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, brez doskokov, s polnim delovnim časom, - da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti za opravljanje dela zaradi invalidnosti ob upoštevanju mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove, - da je tožnik zoper redno odpoved pogodbe o zaposlitvi uveljavljal sodno varstvo v individualnem delovnem sporu, v katerem pa je bil tožbeni zahtevek zavrnjen in ugotovljeno, da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, - da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 4. 1. 2010, - da je bila tožniku z odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (ZRSZ) od 5. 1. 2010 do 6. 10. 2012 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo in da je tožnik z ZRSZ sklenil pogodbo o vključitvi v aktivnost Progami D., - da se je tožnik upokojil predčasno, ko je dopolnil 38 let pokojninske dobe in mu je bila z odločbo ZPIZ z dne 19. 10. 2010 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 411,18 EUR na mesec od 7. 11. 2010, ki je bila v pritožbenem postopku pri ZPIZ z odločbo z dne 9. 2. 2011 odpravljena, tožniku pa priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 434,77 EUR od 7. 11. 2011 dalje. Tožnik bi bil sicer redno upokojen 6. 11. 2012. 10. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik zaradi nezmožnosti za opravljanje dela zaradi invalidnosti izgubil zaposlitev pri toženi stranki in s tem plačo, ki bi jo ob rednem normalnem teku stvari prejemal do redne upokojitve. Pri ugotavljanju vzroka za nastanek tožnikove delne nezmožnosti za delo in posledične premoženjske škode pa je sodišče prve stopnje izhajalo iz zmotne materialnopravne presoje, da je za odločitev relevantna le odločba ZPIZ z dne 24. 6. 2009, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni v 50 % in poškodbe pri delu v 50 %. Glede na odločitev ZPIZ, da je tožnikova invalidnost zgolj v 50 % posledica poškodbe pri delu, je sodišče toženo stranko razbremenilo njene odgovornosti za polovico tožniku nastale škode. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je preuranjena.

11. V sodni praksi je sicer uveljavljeno stališče, da predstavlja mnenje invalidske komisije strokovni izvid, ki z veliko verjetnostjo dokazuje stopnjo invalidnosti. Ni pa to edini možni dokaz o delovni (ne)zmožnosti, saj gre za mnenje javnega zavoda, ki je izdano zaradi ugotavljanja možnosti uveljavljanja pravic iz invalidske in pokojninske blagajne (to je po ZPIZ-1), ne pa tudi zaradi ugotavljanja upravičenosti do morebitne odškodnine, kakršno vtožuje tožnik v tem individualnem delovnem sporu. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo nepravilno, ko pri presoji vzroka za nastanek tožnikove delne nezmožnosti za delo oziroma invalidnosti ni upoštevalo tožnikovih trditev in dokazov v zvezi z vzrokom invalidnosti. Tožnik lahko v postopku tudi z drugimi dokazi dokazuje vzrok invalidnosti.

12. Tožnik je že v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je invalidnost v celoti posledica poškodbe pri delu in se v zvezi s tem skliceval na mnenje ortopeda B.B., dr. med, ki je bil kot izvedenec zaslišan v drugem individualnem delovnem sporu Pd 138/2011, v katerem je tožnik iz istega škodnega dogodka uveljavljal povračilo nepremoženjske škode in premoženjske škode iz drugega naslova, kot v tem konkretnem sporu. Kot dokaz je predložil fotokopijo zapisnika z glavne obravnave z dne 31. 5. 2011, na kateri je bil zaslišan ortoped B.B.. Tožnik je izpostavil, da je izvedenec na vprašanje, ali bi tožnikova poškodba, če ne bi šlo za obrabo hrustanca, terjala kakšne omejitve pri tožnikovem delu, odgovoril, da brez poškodbe kolena okvara hrustanca ne daje nujno simptomov in težav, ki bi bili vzrok za omejitve. Zatrjeval je tudi, da je bil na invalidski komisiji pri ZPIZ ocenjen že 13. 11. 1997, da pa takrat invalidnost pri njem ni bila ugotovljena. V pripravljalni vlogi z dne 1. 10. 2014 pa je tožnik po potrebi predlagal tudi izvedenca medicinske stroke. Zaradi zmotne materialnopravne presoje, da je edini relevanten dokaz glede vzroka tožnikove invalidnosti odločba ZPIZ, je ostalo dejansko stanje v zvezi z ugotavljanjem vzroka tožnikove delne nezmožnosti za delo oziroma invalidnosti nepopolno ugotovljeno. Posledično je odločitev o zavrnitvi odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka iz naslova razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejemal do redne upokojitve in nadomestilom plače med brezposelnostjo oziroma odmerjeno pokojnino pri predčasni pokojnini in drugih prejemkov, ki bi jih tožnik prejemal, če bi ostal zaposlen pri toženi stranki (božičnice, regresa za letni dopust, odpravnine ob upokojitvi) ter razlike v pokojnini, zaradi nižje odmere starostne pokojnine, nad prisojenimi 50 %, preuranjena.

13. Neutemeljeno tožnik v pritožbi izpodbija odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka, s katerim je uveljavljal odškodnino za izgubljeni dohodek v bruto zneskih. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je ta tožbeni zahtevek zavrnilo, zato je očitek, da sodišče ni navedlo razlogov za zavrnitev, neutemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi z izračunom pravilno sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca C.C., ki je prepričljivo pojasnil, da je potrebno vse zneske obravnavati na skupnem imenovalcu, t. j. neto zneskih. Izvedenec je predvsem v zvezi z zahtevkom na izplačilo razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejemal do redne upokojitve in nadomestilom med brezposelnostjo oziroma odmerjeno pokojnino pri predčasni upokojitvi opozoril, da ti dve kategoriji (bruto plača in neto pokojnina) med seboj ni mogoče primerjati. Zato je sodišče primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, podrednemu, ki ga je tožnik prilagodil izvedenčevemu izračunu, pa je sodišče utemeljeno delno ugodilo, torej vsaj v višini 50 %, kolikor je bilo ugotovljeno, da je tožnikova invalidnost posledica poškodbe pri delu. Ker zoper ta del ni pritožbe, je odločitev v tem delu postala pravnomočna. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da je odškodnina za izgubljeni dohodek po določbi 5. točke 27. člena Zakona o dohodnini (Zdoh-2; Ur. l. RS, št. 117/06, s spremembami) obdavčljiva, torej se od nje plača dohodnina. Obračun akontacije in plačilo v korist javnih prihodkov mora po določbah 127. člena istega zakona izvršiti izplačevalec obdavčljivega dohodka. Ta je v konkretnem primeru tožnikov bivši delodajalec. Tožnik je zato upravičen do odškodnine za izgubljeni dohodek v neto znesku in ne v bruto znesku (prim. odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 361/2010, II Ips 337/2014).

14. Utemeljeno pa tožnik v pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zahtevkom za plačilo regresa za sporno obdobje (leta 2010, 2011 in 2012), kot povračilom izgubljenega zaslužka. Sodišče prve stopnje je zavrnilo podredni zahtevek zato, ker tožnik v spornem obdobju ni pridobil pravice do letnega dopusta, zato tudi ni pridobil pravice do regresa za letni dopust. Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Tožnik uveljavlja izplačilo regresa za sporno obdobje iz naslova izgubljenega zaslužka, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari. Pri tožniku je torej potrebno vzpostaviti takšno stanje, kakršno bi obstajalo, če do invalidnosti in posledično izgube zaposlitve pri toženi stranki ne bi prišlo. To velja tudi za regres za letni dopust. Dejanska izraba dopusta ali možnost dejanske izrabe dopusta v obdobju, za katero delavec uveljavlja regres za letni dopust, v nobenem primeru ni pogoj za pridobitev pravice do regresa, ki je vezana le na pravico do izrabe letnega dopusta. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, ki tožniku odreka pravico do regresa z utemeljitvijo, da ne more biti upravičen do regresa za letni dopust, ker ni pridobil pravice do letnega dopusta, kar je seveda posledica poškodbe pri delu, ugotovljene invalidnosti in posledično prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Glede na to, da bi bil tožnik po normalnem teku stvari v letih 2010, 2011 in 2012 upravičen do letnega dopusta, bi bil upravičen tudi do regresa za letni dopust. Ker pa je odločitev v tem delu odvisna od odločitve glede vzroka tožnikove invalidnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP odločitev sodišča v tem delu razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

15. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede jubilejne nagrade. Tožnik namreč zmotno meni, da mu pripada jubilejna nagrada za 40 let skupne delovne dobe in ne zgolj glede na delovno dobo pri zadnjem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 58. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo (Ur. l. RS, št. 108/2005, s spremembami), ki je določala, da delavcu pripada jubilejna nagrada za 40 let delovne dobe izključno pri zadnjem delodajalcu. Ker torej tožnik pri toženi stranki ni dopolnil 40 let delovne dobe in je ne bi dopolnil niti ob rednem teku stvari, v kolikor mu delovno razmerje pri toženi stranki ne bi prenehalo, je sodišče prve stopnje zahtevek iz tega naslova utemeljeno zavrnilo.

16. Zaradi zmotne materialnopravne presoje, da je edini relevanten dokaz glede vzroka tožnikove invalidnosti odločba ZPIZ, je ostalo dejansko stanje v zvezi z ugotavljanjem vzroka tožnikove delne nemožnosti za delo oziroma invalidnosti nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 355. členom ZPP prvostopenjsko sodbo v zavrnilnem delu točke II/1, II/2 in II/3 (razen v odločitvi o zavrnitvi izplačila jubilejne nagrade) in posledično v odločitvi o stroških postopka (točka III in IV izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva zgoraj navedena stališča pritožbenega sodišča v zvezi z ugotavljanjem vzroka tožnikove invalidnosti in dopolni dokazni postopek ter ugotovi, v kolikšni meri je tožnikova invalidnost posledica poškodbe pri delu oziroma, ali je imel tožnik kakšne težave že pred nezgodo in bi bila pri njem ugotovljena invalidnost tudi, če škodnega dogodka ne bi bilo.

17. Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo zavrnilo in skladno z 353. členom ZPP potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe.

18. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (165. člen ZPP).