Jedro

Do delovnopravne kontinuitete pride takrat, kadar delavec preide k drugemu delodajalcu brez svoje volje na podlagi enostranske odločitve delodajalca. O obstoju delovnopravne kontinuitete govori dejstvo, da delavec tudi po prehodu k novemu delodajalcu še vedno opravlja enako delo, v istem delovnem okolju, z istimi sredstvi in brez prekinitve delovnega razmerja. Poleg tega je bila pogodba o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko sklenjena na podlgi 135. člena ZDR, ki je v zvezi s sklepanjem veljal le za delavce, ki so že bili v delovnem razmerju. Delovnopravna kontinuiteta ni nujna posledica formalnega pravnega nasledstva prejšnjega in novega delodajalca, saj je lahko podana tudi ob upoštevanju navedenih dejanskih okoliščin.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni:

- v delu, kjer se taksnemu zavezancu nalaga plačilo dolžne takse tako, da mora taksni zavezanec plačati dolžno takso v znesku 1.950,00 SIT (namesto 41.850,00 SIT) - v delu, kjer se naroča pristojni organizaciji, pooblaščeni za plačilni promet, tako, da z razpoložljivega dobroimetja taksnega zavezanca prenese znesek 18.125,00 SIT (namesto 58.025,00 SIT) na vplačilni račun sodnih taks.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenenem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da tožena stranka kot taksni zavezanec ni plačala dolžne takse za odgovor na tožbo in za pritožbo v predpisanem 15 dnevnem roku ter takse za taksni opomin, poleg tega je naložilo toženi stranki, da plača dolžno takso v znesku 41.850,00 SIT in kazensko takso v višini 50 % pribitka na dolžno takso v znesku 16.175,00 SIT. Z izpodbijanim sklepom je zaradi plačila ugotovljenih taksnih obveznosti naročilo pristojni organizaciji, pooblaščeni za plačilni promet, da z razpoložljivega dobroimetja tožene stranke prenese znesek 58.025,00 SIT na vplačilni račun sodnih taks.

Zoper ta sklep se pritožuje tožena stranka smiselno zaradi nepopolno ugotovitve dejanskega stanja in navaja, da je takso za pritožbo v znesku 39.900,00 SIT plačala po opominu dne 24.9.2003, potrdilo o vplačilu pa posredovala prvostopenjskemu sodišču. Poleg tega je Okrajno sodišče v Ljubljani na predlog tožnika dne 2.9.2003 izdalo predhodno odredbo opr. št. Z 2003/1150, s katero je banki tožene stranke prepovedalo izplačati znesek 3,645.174,00 SIT do pravnomočnega zaključka tega delovnega spora. Zaradi tega je banka toženi stranki blokirala njen račun, tako da tožena stranka svojih obveznosti ne more plačati.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odst. 30. čl. Zakona o sodnih taksah (ZST, Ur. l. SRS, št. 1/90 - preč. besedilo, Ur. l. RS, št. 48/90 in nadalj.) utemeljeno izdalo izpodbijani sklep, saj tožena stranka sodne takse za odgovor na tožbo, za pritožbo ter opominske takse za pritožbo ni plačala v roku 15 dni od vročitve opomina. Ker je znašala sodna taksa za odgovor na tožbo 1.950,00 SIT, sodna taksa za pritožbo 30.400,00 SIT in opominska taksa za pritožbo 9.500,00 SIT, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom povsem pravilno zavezalo toženo stranko, da plača dolžno takso v znesku

41.850,00 SIT in kazensko takso v znesku 16.175,00 SIT ter naročilo pristojni organizaciji, pooblaščeni za plačilni promet, da z računa tožene stranke prenese znesek 58.025,00 SIT na vplačilni račun sodnih taks. Iz fotokopije plačilnega naloga, ki ga je tožnik priložil pritožbi, je razvidno, da je del dolžne takse v znesku 39.900,00 SIT plačal 24.9.2003, torej po izdaji izpodbijanega sklepa.

Po 1. odst. 30. čl. ZST ugotovi sodišče s sklepom, koliko znaša neplačana taksa in kazenska taksa oz. koliko znaša kazenska taksa, če taksni zavezanec ni predložil potrdila o plačilu takse v gotovini, če je taksni zavezanec pravna oseba. 3. odst. 30. čl. ZST je določil, da odloča o pritožbi, ki je dopustna v 15 dneh od vročitve sklepa po 1. odst. 30. čl. ZST, sodišče druge stopnje. Po 4. odst. 30. čl. ZST lahko sodišče prve stopnje na podlagi pritožbe spremeni ali razveljavi sklep iz 1. odst., če je pritožbi priloženo potrdilo o plačilu takse. Ker je iz plačilnega naloga, ki ga je tožena stranka priložila pritožbi, razvidno, da je tožena stranka del dolžne takse poravnala (v višini 39.900,00 SIT), je pritožbeno sodišče na podlagi

3. odst. 30. čl. ZST v zvezi s 4. odst. 30. čl. ZST in na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je znižalo znesek dolžne takse, ki jo je tožena stranka dolžna plačati (od 41.850,00 SIT na 1.950,00 SIT) in znesek, ki ga je dolžna pristojna organizacija, pooblaščena za plačilni promet, z razpoložljivega dobroimetja tožene stranke kot taksnega zavezanca prenesti na vplačilni račun sodnih taks (od

58.020,00 SIT na 18.125,00 SIT). Tožena stranka navedbe, da ima zaradi predhodne odredbe, izdane po Okrajnem sodišču v Ljubljani, blokiran račun, ni podkrepila z nikakršnimi dokazi, zato je pritožbeno sodišče ni upoštevalo. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da dejstvo, da ima tožena stranka kot taksni zavezanec blokiran račun, ne vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa.