Jedro

Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da tožnika v konkretnih okoliščinah ni mogoče šteti za uradno osebo, ki bi lahko naklepno zlorabila svoj uradni položaj. Splošna opredelitev uradne osebe je določena v 3. točki prvega odstavka 99. člena KZ-1, in sicer gre za osebo, ki pri državnem organu (ali organu samoupravne lokalne skupnosti ali pri drugi osebi javnega prava) opravlja uradne naloge ali ima uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi. Glede na navedeno je tako pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik kot kriminalist specialist, zaposlen na Policijski upravi I., imel lastnost uradne osebe, ki mu jo dajejo pooblastila iz ZODPol, ZNPPol, ZKP in drugih zakonov. Pri preiskovanju kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem odstavku 217. člena KZ-1 na škodo domnevne oškodovanke G.G. je namreč opravljal uradne naloge kriminalista specialista, kar je treba povezati z njegovim položajem in pooblastili, ki mu jih daje zakonodaja. Pri tem ni pomembno, da tožnik sam ni imel pooblastila, da odredi oziroma vrne vozilo dobrovernemu kupcu ali komu drugemu, ter s tem vzvoda, da omogoči legalizacijo ukradenega vozila (protipravno premoženjsko korist). Za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1 je pomembno le, da ga je izvršila uradna oseba v zvezi z opravljanjem njene službe v državnem organu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 12. 2016 v povezavi s sklepom Komisije za pritožbe z dne 15. 2. 2017 ter sklepa o prepovedi opravljanja dela z dne 25. 11. 2016 v povezavi s sklepom Komisije za pritožbe z dne 5. 1. 2017. Zavrnilo je zahtevke za ugotovitev trajanja delovnega razmerja od 2. 3. 2017 dalje, reintegracijo in reparacijo. Zavrnilo je zahtevek za obračun in izplačilo razlike v plači za čas prepovedi opravljanja dela od 28. 11. 2016 do 2. 3. 2017. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev, da toženka sama krije svoje stroške postopka, se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da ga v smislu očitanega kaznivega dejanja ni mogoče šteti za uradno osebo, saj sam ni imel pooblastil, ki bi jih naj kot uradna oseba zlorabil na očitani način z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi zase ali za drugo osebo. Meni, da ne more biti storilec očitanega kaznivega dejanja, saj ni imel potrebnih pooblastil in s tem vzvoda, da bi sploh lahko zagotovil legalizacijo ukradenega vozila in s tem omogočil tretjemu, da pridobi protipravno premoženjsko korist. Nadalje navaja, da ne drži, da bi moral vozilo preverjati prav v bazi A. Prepričan je, da je vpogledal v A. tudi 12. 5. 2016, čeprav tega listine, predložene v spis s strani toženke, ne potrjujejo. V spis je vložil tudi izpise vpogledov, ki jih je opravljal s svojega računalnika, za dne 11. 5. in 12. 5. 2016, kar je pridobil šele iz kazensko-preiskovalnega spisa zadeve, te listine pa kažejo na to, da toženka ni predložila vseh podatkov o vpogledih. Poudarja, da je nepomembno, da se je o tem, da je vozilo ukradeno, seznanil po poizvedbi pri B., saj je vozilo takoj zasegel in tudi z vpogledom v A. bazo ne bi ravnal drugače. Toženka, razen s pavšalnimi navedbami, ni z ničimer dokazala, da bi bil to edini pravilen način postopanja, ter da bi zaradi drugačnega ravnanja kršil delovna navodila ali predpise. V zadevi je postopal ustrezno, tako kakor se je tudi sicer postopalo v takih zadevah, ne sodelavcem ne nadrejenemu C.C. se vse do 1. 6. 2016 popoldne, do klica D.D., ni zdelo, da bi tožnik v zadevi postopal karkoli nepravilno. Brez opore v izvedenih dokazih je zaključek sodišča prve stopnje, da vrstni red oprave uradnih poizvedb, kot ga je ubral tožnik, potrjuje njegovo vèdenje, da je bilo za vozilom razpisano iskanje. Na kakšen način naj bi to potrjevalo vèdenje tožnika, da je za vozilom razpisano iskanje, sodišče ne pojasni, ter tako o tem sodba nima razlogov in se je ne da preizkusiti, s čimer je sodišče storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav D.D. je bil tisti, ki je še pred posvetom pri tožilki njej govoril o tem, kaj namerava storiti tožnik, s tem pa pri njej ustvaril predsodke glede komunikacije s tožnikom, ki pa je bila sicer povsem običajna, kar je v svoji izpovedbi potrdila tudi tožilka E.E., ki je izrecno povedala tudi, da bi se ji zdel posvet s tožnikom povsem običajen, če je na zadevo ne bi istega dne pred tem opozorili. Sodišču prve stopnje očita, da je prezrlo, da je F.F. izrecno zanikal, da bi na vprašanje kriminalista, kako si predstavlja, da bi kot dobroverni kupec dobil nazaj avto, odgovoril, da mu je tožnik povedal, da ima idejo, kako to urediti, kot tudi, da kriminalist C.C. tega uradnega zaznamka ni pisal v navzočnosti F.F., pač pa kasneje, poleg tega pa je tudi sam C.C. izrecno povedal, da F.F. ni bil seznanjen z vsebino uradnega zaznamka. Meni, da takšen uradni zaznamek ne more imeti dokazne vrednosti, ker ga je kriminalist sam spisal, ne da bi o tem seznanil osebo, o izjavi katere je zapis nastal, in to kasneje, ne ob podajanju izjave, zaradi česar obstaja vsaj dvom v resničnost zapisa v uradnem zaznamku. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo glede najpomembnejšega odločilnega dejstva, in sicer, da je tožnik na posvetu pri tožilki želel doseči vrnitev vozila dobrovernemu kupcu G.G. Navedba sodišča prve stopnje, da "je zaslišana tožilka povedala, da se ji sestanek sicer ni zdel neobičajen, da pa so ideje, da naj bi se avtomobil vrnil dobrovernemu kupcu, za kar se je zavzemal tožnik, nenavadne", je protispisna, saj je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju odločilnega dejstva napačno povzelo vsebino njene izpovedi, s tem pa ji je pripisalo drugačno vsebino, in sicer, da se je tožnik pri njej zavzemal za vrnitev vozila dobrovernemu kupcu. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Isto kršitev očita zapisu, da "iz nadaljevanja uradnega zaznamka tožilke izhaja, da je tožnika izrecno zanimalo, komu naj zasežen avtomobil vrne", pri čemer beseda "izrecno" iz uradnega zaznamka ne izhaja, ampak jo je sodišče dodalo samo. V zvezi z nadaljnjim pogojem, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, vztraja, da zaupanje delodajalca v njegovo delo ni bilo porušeno, saj mu ob sumu storitve kaznivega dejanja niso bila omejena pooblastila niti ni bila zadeva dodeljena v reševanje drugemu policistu. Sodišču prve stopnje očita še, da se ni opredelilo do njegovih navedb, da mu je toženka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz neutemeljenih razlogov kot posledico trpinčenja na delovnem mestu.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje.

6. Pritožbeno sodišče v zadevi odloča drugič. Prvič je s sklepom Pdp 120/2019 z dne 12. 9. 2019 izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje na podlagi stališča, da izredna odpoved ni bila prepozna, z napotilom, naj dopolni dokazni postopek ter po vsebini odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

7. Tožnik je bil zaposlen pri toženki na delovnem mestu "kriminalist specialist". Toženka mu je 16. 12. 2016 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) zaradi kršitev delovnih obveznosti po 33., 34. in 37. členu ZDR‑1, 93. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), 13., 15. in 17. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol; Ur. l. RS, št. 15/13 in nasl.), 6. členu Kodeksa policijske etike, ter 13. in 14. členu pogodbe o zaposlitvi, kršitve pa naj bi imele tudi znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 50/12 in nasl.), ker je kot uradna oseba izrabil svoj uradni položaj z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil veliko protipravno premoženjsko korist v višini 58.000,00 EUR.

8. V odpovedi je bilo tožniku očitano, da naj bi kot kriminalist G.G. zasegel osebni avtomobil znamke H., ki je bil ukraden v J. (tujina), vendar se je skupaj z F.F.. in G.G. dogovoril oziroma načrtoval, da bo ukradeno vozilo (za katerega je vedel, da ni bilo plačano) poskušal vrniti G.G. kot dobrovernemu kupcu. Od začetka meseca maja 2016, ko je preverjal vozilo na spletu, vse do 11. 5. 2016, ni uporabil baze podatkov A., v kateri bi takoj ugotovil, da je vozilo zabeleženo kot ukradeno in da ga je treba zaseči. Predkazenski postopek je vodil le v smeri, da bi vozilo vrnil G.G., za takšno odločitev pa je poskušal pridobiti želeno usmeritev državne tožilke kljub temu, da je bilo njeno stališče, da je treba avto vrniti v J. Z vrnitvijo avtomobila G.G. bi tožnik dosegel uradno legalizacijo navedenega vozila, čeprav je bilo predmet predhodnega kaznivega dejanja.

9. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da tožnika v konkretnih okoliščinah ni mogoče šteti za uradno osebo, ki bi lahko naklepno zlorabila svoj uradni položaj. Splošna opredelitev uradne osebe je določena v 3. točki prvega odstavka 99. člena KZ-1, in sicer gre za osebo, ki pri državnem organu (ali organu samoupravne lokalne skupnosti ali pri drugi osebi javnega prava) opravlja uradne naloge ali ima uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi. Glede na navedeno je tako pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik kot kriminalist specialist, zaposlen na Policijski upravi I., imel lastnost uradne osebe, ki mu jo dajejo pooblastila iz Zakona o organiziranosti in delu policije (ZODPol; Ur. l. RS, št. 15/13 in nasl.), ZNPPol, Zakona o kazenskem postopku (ZKP; Ur. l. RS, št. 176/21) in drugih zakonov. Pri preiskovanju kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem odstavku 217. člena KZ-1 na škodo domnevne oškodovanke G.G. je namreč opravljal uradne naloge kriminalista specialista, kar je treba povezati z njegovim položajem in pooblastili, ki mu jih daje zakonodaja. Pri tem ni pomembno, da tožnik sam ni imel pooblastila, da odredi oziroma vrne vozilo dobrovernemu kupcu ali komu drugemu, ter s tem vzvoda, da omogoči legalizacijo ukradenega vozila (protipravno premoženjsko korist). Za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1 je pomembno le, da ga je izvršila uradna oseba v zvezi z opravljanjem njene službe v državnem organu.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izpis oziroma seznam dejavnosti, ki ga je v spis predložil tožnik, ne dokazuje, da je v bazo A. vpogledal tudi že 12. 5. 2016, saj iz njegovega seznama ne izhaja podatek o številki šasije predmetnega vozila (prilogi A 28 in A 29). Če bi bil takšen vpogled opravljen, bi bil namreč razviden iz seznama dostopov toženke za obdobje od 1. 3. 2016 do 11. 10. 2016, ki se nanaša na konkretno številko šasije, vendar pa iz tega seznama izhaja, da je bil vpogled v bazo za predmetno vozilo opravljen šele en dan po njegovem zasegu, tj. 13. 5. in ne 12. 5. 2016. Nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

11. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj iz sodbe ne bi izhajalo, na kakšen način naj bi vrstni red oprave uradnih poizvedb, kot ga je ubral tožnik, potrjeval njegovo vèdenje, da je za vozilom razpisano iskanje. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, da bi se tožnik, če ne bi pred tem vedel, da je bilo za vozilom razpisano iskanje, ker je bilo ukradeno, prej poslužil uradnih evidenc policije, napravil preverko v aplikaciji A. ter na podlagi navedbe "Interpol ukradena vozila" iz zadetka v bazi A. (priloga B 17) zasegel predmetno vozilo, namesto da je najprej poslal sporočilo po faksu na policijsko točko B. Tak zaključek je namreč pravilno napravilo iz uradnega zaznamka z dne 12. 5. 2016, ki ga je sestavil tožnik (B 19), iz katerega je razvidno, da je G.G. za preveritev vozila prosila šele 12. 5. 2016, torej za tem, ko je tožnik že opravil prve poizvedbe na B. (10. in 11. 5. 2016). Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je komunikacija med tožnikom in zakoncema F.F. in G.G. potekala že pred tem, kot je tožnik navedel v uradnem zaznamku, torej je bil že prej seznanjen z dejstvom, da je bilo vozilo ukradeno. Zaradi hitrosti in enostavnosti je edini smiseln in življenjsko logičen vrstni red oprave poizvedb tak, da se vozilo najprej preveri v uradnih evidencah FIO, naslednja možnost je zaprosilo GPU SMPS, šele zatem pa elektronska pošta in faks.

12. Pritožbene navedbe, da uradni zaznamek o zbranih obvestilih od F.F. z dne 12. 9. 2016 glede kaznivega dejanja prikrivanja (B 12) nima dokazne vrednosti v pravdnem postopku, niso utemeljene. Ni neobičajno, da se vsebina razgovora v uradni zaznamek zapiše kasneje ter da ga podpiše le policist, ne pa tudi oseba, od katere so se obvestila zbirala. Pritožbeno sodišče tako soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o obstoju dogovora med tožnikom in zakoncema F.F. in G.G. glede spornega vozila, za katerega se je izkazalo, da je bilo ukradeno v J., čeprav so ti dogovor zanikali. Na dogovarjanje namreč po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje kaže zapis navedenega uradnega zaznamka, in sicer, da je F.F. v razgovoru povedal, da mu je tožnik dejal, da mu bo poskušal vozilo vrniti kot dobrovernemu kupcu ter da je na vprašanje, kako je lahko upal, da bi vozilo dobil nazaj, če pa zanj ni plačal še ničesar, povedal, da sta s tožnikom tako načrtovala, saj je tožnik imel neko idejo, kako bi vozilo lahko dobil nazaj. Glede na zapisano je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedi C.C., ki je potrdil, da mu je ob zbiranju obvestil F.F. na vprašanje odgovoril, da mu je tožnik povedal, da ima idejo, kako bi to uredili. Zgolj dejstvo, da je C.C. sestavil uradni zaznamek, ne pomeni, da ni verodostojno izpovedoval, tožnik pa drugih trditev, ki bi kazale na njegovo neverodostojnost, ni podal. 13. Ni podana protispisnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da "se tožilki sestanek sicer ni zdel neobičajen, da pa so ideje, da naj bi se avtomobil vrnil dobrovernemu kupcu, za kar se je zavzemal tožnik, nenavadne". Glede na to, da iz izpovedi državne tožilke izhaja, da je sama povedala, da so ideje, da bi se naj avtomobil vrnil nekomu drugemu kot pravemu lastniku, nenavadne stvari, ter v nadaljevanju, da je bilo iz pogovora s tožnikom to moč razbrati (na list. št. 100-101), sodišče prve stopnje vsebini dokaza ni pripisalo drugačnega pomena in je pravilno zaključilo, da je tožnika pri vodenju predkazenskega postopka vodil namen, da bi sporno vozilo vrnil G.G. oziroma da bi takšno odločitev dosegel pri državni tožilki, saj sam za to ni bil pristojen. Prav tako ni podana protispisnost zaradi napačno povzete vsebine uradnega zaznamka državne tožilke (B 6) s tem, ko je sodišče prve stopnje v obrazložitvi zapisalo, da "iz nadaljevanja uradnega zaznamka državne tožilke izhaja, da je tožnika izrecno zanimalo, komu naj zasežen avtomobil vrne". Na pravilnost odločitve namreč dodatna navedba besede "izrecno" ne vpliva, sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je bila tema pogovora pri državni tožilki vrnitev zaseženega vozila, kar nedvomno izhaja iz vsebine uradnega zaznamka.

14. Sicer pa je poleg okoliščin posveta pri državni tožilki sodišče prve stopnje zaključek o dejanskem namenu, ki ga je tožnik zasledoval z opravo uradnih dejanj, napravilo na podlagi pravilnih dejanskih ugotovitev, ki jih tožnik v pritožbi niti ne izpodbija: - da tožnik hkrati z zasegom vozila ni zasegel tudi prometnega dovoljenja in registrskih tablic, kar je bilo v nasprotju s siceršnjo prakso pri zasegu ter v nasprotju s procesnimi pravili v predkazenskem postopku; - da pred posvetom pri državni tožilki ni pridobil dokazil o plačilu kupnine, ki naj bi jo za predmetni avtomobil plačala družba v lasti G.G., s čimer je ravnal v nasprotju z navodili nadrejenega C.C.; - da se je tožnik osebno poznal z zakoncema F.F. in G.G., saj je bil na njuni poroki; - da je tožnik v depeši GPU UKP SMPS z dne 20. 6. 2016 (B 8), katere avtor je bil, zapisal, da bo vozilo vrnjeno slovenskemu dobrovernemu posestniku, če ne bodo mogli razjasniti okoliščin, zaradi katerih je bilo vozilo s strani J. varnostnih organov zaseženo, pri čemer je bilo tožniku v tem času že znano načelno mnenje državne tožilke, da je potrebno avtomobil vrniti v J. 15. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zatrjevana dejstva, da je tožnik vozilo takoj zasegel, da je sproti obveščal nadrejene o vseh aktivnostih v zadevi ter da je po posvetu z državno tožilko vodil aktivnosti v smeri vrnitve vozila v J., ne vplivajo na ugotovitev, da je tožnik pri opravljanju uradnih dejanj v predkazenskem postopku predhodno ravnal z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi sebi ali komu drugemu. V zvezi s sestankom na ODT K., na katerem je nadrejeni D.D. pred tožnikovim posvetom državno tožilko E.E. seznanil z obravnavanim primerom zaseženega vozila in predlagal, naj si vsebino pogovora s tožnikom natančno zapiše, ni mogoče šteti, da je šlo za vzbujanje predsodkov glede komunikacije s tožnikom pri državni tožilki, temveč za običajno postopanje pri zbiranju dokazov v primerih zaznave suma kaznivega dejanja s strani uradnih oseb.

16. Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da so podane okoliščine po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, zaradi katerih delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo težo kršitev, ter pri tem posebej upoštevalo dejstvo, da je tožnik kot kriminalist s svojim ravnanjem pri vodenju konkretnega predkazenskega postopka porušil zaupanje delodajalca do njegovega dela, čemur tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje s ponavljanjem, da mu ob sumu storitve kaznivega dejanja niso bila niti omejena pooblastila niti ni bilo reševanje konkretne zadeve predodeljeno. Navedeno nima vpliva na dejstvo porušenega zaupanja, v zvezi s tem je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da je ob zaznavi suma storitve kaznivega dejanja (uradni zaznamek z dne 1. 6. 2016 v prilogi B 6) ter uvedbi notranje-varnostnega postopka in postopka na specializiranem državnem tožilstvu običajno, da se policistu ne odvzamejo oziroma omejijo pooblastila v dodeljenih zadevah, dokler se ne zberejo vsi dokazi. Zloraba uradnega položaja po svoji naravi pomeni tako hudo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženki ni več mogoče, ker morajo biti policisti oziroma kriminalisti zaupanja vredne osebe in je njihovo odgovornost treba presojati strožje, saj predstavljajo organ, ki ima med svojimi temeljnimi nalogami določeno ravno preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj ter zbiranje in raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj.

17. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik glede zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu, ki naj bi ga nad njim izvajali nadrejeni in zaradi česar naj bi toženka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz neutemeljenih razlogov, ni zadostil svojemu trditvenemu bremenu. Tožnik je zgolj na splošno in pavšalno navajal, da je bil na koncu svoje zaposlitve pri toženki deležen izrazito slabšalnega in negativnega odnosa, zlasti s strani nadrejenega D.D., zaradi večkratnega popravljanja pisnih izdelkov pa se je kot edini zaposleni s srednješolsko izobrazbo počutil slabo. Tožnik niti ni konkretizirano opredelil dogodkov, ki naj bi predstavljali trpinčenje na delovnem mestu kot ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje. V zvezi z neutemeljenim tožnikovim zavzemanjem za to, da bi bilo treba njegove trditve o negativnem odnosu do njega upoštevati pri dokazni oceni izvedenih dokazov, pritožbeno sodišče dodaja, da v dokazno oceno ne dvomi, saj je sodišče prve stopnje izhajalo tako iz izpovedi prič kot dokaznih listin, ki jih je ocenilo upoštevaje metodološka pravila iz 8. člena ZPP.

18. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso bile pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ni presojalo.

19. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem posledično tudi zakonitosti sklepa o prepovedi opravljanja dela materialnopravno pravilna. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato upoštevaje določbo 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbe.