Jedro

Za vročitev pisanj v tujino ni predpisana nobena izjema in je torej izpodbijana odločitev pravilno utemeljena na določbah 85. člena ZDavP-2, ki kot specialne z ozirom na ZUP, urejajo vročanje pisanj v davčnem postopku. Pravilno toženka tudi pojasni, da skupna dolžina roka - od odpreme pošiljke pa do poteka roka za vložitev pritožbe - ni nerazumna, saj znaša skupaj kar 30 dni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava je kot prvostopenjski davčni organ v zadevi ugotovitve tožnikovega rezidentskega statusa za davčne namene pritožbo tožnika na odločbo št. DT 4216-31846/2018-16, vloženo 21. 10. 2019, z izpodbijanim sklepom zavrgla. Odločila je še, da tožeča stranka trpi svoje stroške postopka in da davčnemu organu posebni stroški tega postopka niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je bila v izreku navedena odločba o ugotovitvi rezidenstkega statusa tožnika izdana 11. 9. 2019. Odločba je bila v skladu s 85. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) odpremljena 12. 9. 2019. Zoper odločbo je bila dovoljena pritožba, ki se vloži v roku 15 dni od dneva vročitve odločbe. Rok za pritožbo je iztekel 12. 10. 2019, pritožba pa je bila poslana po priporočeni pošti dne 21. 10. 2019 in je bila torej vložena prepozno. Davčni organ je zato v skladu z 240. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pritožbo zavrgel. O stroških postopka je davčni organ odločil na podlagi prvega odstavka 113. člena ZUP.

3. Ministrstvo za finance je kot davčni organ druge stopnje pritožbo tožnika z odločbo št. DT-499-21-26/2020 z dne 17. 8. 2020 zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami navaja, da je bila zadevna odločba tožniku vročena na podlagi določb 85. člena ZDavP-2. Po tej določbi se šteje, da je odločba vročena v roku 15 dni od dneva odpreme odločbe, datum odpreme odločbe pa je odtisnjen na kuverti. V konkretnem primeru je bila odločba odpremljena 12. 9. 2019 in se je torej štela za vročeno 27. 9. 2019. Pritožbeni rok 15 dni je tako potekel 14. 10. 2019, saj je bila 12. 10. 2019 sobota. Tožnik pa je vložil pritožbo 21. 10. 2019 in torej prepozno in je zato odločitev prve stopnje pravilna.

4. Ugovor tožnika, da način vročanja ni pravilen, ker se je odločba vročala v tujino, organ druge stopnje zavrne. Pri tem se sklicuje na prvi odstavek 85. člena ZDavP-2, ki narekuje vročanje zadevne odločbe na način navadne vročitve in ki je z ozirom na določbe ZUP specialne narave. Za vročanje v tujino ni predpisana nobena izjema. Rok za ukrepanje (za pritožbo) pa je po navedbah toženke tudi razumno dolg, saj od odpreme in do poteka roka za pritožbo znaša kar 30 dni. Za presojo zatrjevane neustavnosti zakonske ureditve sicer kot upravni organ ni pristojna. V zvezi z zatrjevanjem tožnika, da ni imel možnosti sodelovati v postopku, tožena stranka še pojasni, da pritožba ni prestala preizkusa že v pogledu procesnih predpostavk (pravočasnosti vloge) in da zato ni (bilo) pogojev za vsebinsko presojo pritožbe.

5. Tožnik je vložil tožbo tako zoper izpodbijani sklep kot tudi zoper odločbo o ugotovitvi rezidentskega statusa. Ker gre za dva akta, s katerima je bilo odločeno o različnih vsebinah, je sodišče zadevi razdružilo in se tako v tem postopku odloča le o tožbi in o razlogih tožbe zoper izpodbijani sklep, s katerim se pritožba zoper odločbo zavrže. 6. Kot izhaja iz tožbenih navedb, se tožnik z izpodbijanim sklepom ne strinja in predlaga njegovo odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je do zamude pritožbenega roka prišlo zato, ker mu je bila odločba o ugotovitvi rezidentskega statusa vročena v tujino, to je v Avstralijo, z navadno pošiljko. Poudarja, da je določba 85. člena ZDavP-2, ki določa vročanje po navadni pošti v Avstralijo, popolnoma neživljenska in da je zato prvo pisanje prejel in se z njim seznanil šele dan pred iztekom roka za vložitev pravnega sredstva in da zato ni imel dovolj časa, da se z vsebino pisanja seznani in da nato poda ustrezno pravno sredstvo. Zaradi načina vročanja in normativne ureditve iz 85. člena ZDavP-2 je torej (tudi tokrat) zamudil rok za pravno sredstvo in zato je že v predhodni, drugi vloženi tožbi, sodišču predlagal, da postopek prekine in zahteva oceno ustavnosti zakonske ureditve pri Ustavnem sodišču. 7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Tožnik ne zanika, da je zadevno odločbo o ugotovitvi rezidentskega statusa prejel, in tudi ne, da jo je prejel pred iztekom roka za vložitev pritožbe. Prav tako ne zanika, da je rok za vložitev pravnega sredstva zamudil. Omenjeni rok pa je prekluzivne narave, zato je pristojni davčni organ v skladu z določbami ZUP pritožbo tožnika, vloženo po roku, z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrgel. 10. Kot pravilno pojasni že tožena stranka, ni za vročitev pisanj v tujino predpisana nobena izjema1 in je torej izpodbijana odločitev pravilno utemeljena na določbah 85. člena ZDavP-2, ki kot specialne z ozirom na ZUP, urejajo vročanje pisanj v davčnem postopku. Pravilno toženka tudi pojasni, da skupna dolžina roka - od odpreme pošiljke pa do poteka roka za vložitev pritožbe - ni nerazumna, saj znaša skupaj kar 30 dni. Tožnik nasprotno neustreznost oziroma neustavnost zakonske določbe samo zatrjuje in konkretnih okoliščin konkretnega primera, ki bi kazale na takšen zaključek, v tožbi ne navede. Ne navede namreč niti podatka o tem, kdaj je obravnavano pisanje (odločbo) prejel in razlogov, iz katerih je do zamude prišlo, ter s tem okoliščin, ki bi ob uporabi ustavnopravnih kavtel2, lahko vplivale na odločitev. V konkretnem primeru namreč ne gre za v tožbi omenjeno prvo pisanje in njegovo vročitev, zato so okoliščine, ki jih tožnik navaja v tej zvezi, za odločanje v konkretnem primeru neupoštevne. Razlogov za neustavnost zakonske ureditve pa sodišče, enako kot tožena stranka, ne vidi in zato ne sledi predlogu tožnika za vložitev zahteve za oceno ustavnosti zadevne določbe pri Ustavnem sodišču. 11. Ker je torej izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

13. Ker je dejansko stanje v tem, kar je bistveno za odločitev, tj. glede dneva, ko je iztekel pritožbeni rok in glede dneva, ko je bila vložena pritožba, nesporno, je sodišče v zadevi odločilo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 brez glavne obravnave.

1 Tako se ugotavlja tudi v publikaciji Davčno pravo med teorijo in prakso s komentarjem 70. - 90. člena ZDavP-2, Uradni list RS, Ljubljana 2021, str. 466. 2 Prim. isto delo, na isti strani.