Jedro

Obsojenec, ki je iz notranjosti oškodovančevega avtomobila vzel avtoradio, to je vse vrednejše stvari, ki jih je pri pregledu vozila našel, dejanje pa je storil tako, da je izvijač vtaknil v ključavnico desnih sprednjih vrat avtomobila in jih na vzvod odprl, je izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ in ne pride v poštev pravna kvalifikacija obsojenčevega ravnanja po drugem odstavku 211. člena KZ.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega R.Š. z uvodoma navedeno sodbo spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je izreklo kazen osem mesecev zapora, pri čemer mu je v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v pridržanju in priporu, ter odločilo o odvzemu protipravne premoženjske koristi, obsojenca oprostilo plačila stroškov postopka in odločilo, da nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice, potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča ter obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Obsojenčeva zagovornica je zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona iz 4. in 5. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so zaradi kršitve pravice do obrambe vplivale na zakonitost izpodbijanih sodb. Zagovornica je Vrhovnemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo drugostopenjskega sodišča spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec H.J., ki meni, da zahteva ni utemeljena, saj je vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Vložnica zahteve za varstvo zakonitosti je v zvezi z uveljavljano kršitvijo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP navedla, da je podano precejšnje nasprotje med izpovedbo oškodovanca ter posnetkom nadzorne kamere, iz katerih je razvidno, da obsojenec po oškodovančevem avtomobilu ni brskal, in zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je obsojenec pregledal tudi notranjost vozila in iskal vrednejše predmete. Tak zaključek sodišča je po stališču vložnice v celoti neobrazložen, poleg tega je obsojenčev namen bil osredotočen le na avtoradio. V nasprotju z razlogi prvostopenjskega sodišča je drugostopenjsko sodišče zaključilo, da si je obsojenec ogledal notranjost vozila pred izvršitvijo kaznivega dejanja. S tem, ko je drugostopenjsko sodišče samo nadomeščalo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in je subjektivni element očitanega kaznivega dejanja razširilo še na ogledovanje vozila z zunanje strani, je prekoračilo obtožbo in tako storilo kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V tem delu je bila prekršena tudi obsojenčeva pravica do obrambe, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, saj obsojenec ni mogel podati zagovora glede tega, kaj si je ogledal pred vlomom v avtomobil. 6. Obsojenčeva zagovornica z zgornjimi navajanji ne more uspeti. Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je obsojenec iz notranjosti oškodovančevega avtomobila vzel avtoradio, vreden 100 EUR, to je vse vrednejše stvari, ki jih je pri pregledu vozila našel, dejanje pa je storil tako, da je izvijač vtaknil v ključavnico desnih sprednjih vrat avtomobila in jih na vzvod odprl. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je obsojenec po nasilnem odprtju avtomobilskih vrat pregledal notranjost vozila in iskal vrednejše predmete, katerih pa ni našel. Drugostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, napravilo pravilne dokazne zaključke in jih prepričljivo obrazložilo. Iz povedanega je razvidno, da je drugostopenjsko sodišče sprejelo in potrdilo razloge prvostopenjskega sodišča in da je nanje oprlo tudi svojo odločbo. Drugostopenjsko sodišče je sicer res dodalo, da je obsojenec pregledal notranjost vozila tudi pred vlomom, vendar takšno dodajanje za obravnavano zadevo ni odločilnega pomena, zlasti zaradi sprejemanja razlogov prvostopenjskega sodišča, zato sodišče druge stopnje ni v ničemer spreminjalo opisa dejanja. Ob povedanem je zagovorničino zatrjevanje kršitve 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP neutemeljeno. Zagovorničino izpodbijanje s strani prvostopenjskega sodišča ugotovljenega dejstva, da je obsojenec pregledal notranjost vozila, in zatrjevanje, da je obsojenec vozilo pregledal tudi pred vlomom, predstavlja uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ob povedanem Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

7. Vložnica kot kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo le objektivne elemente očitanega kaznivega dejanja, subjektivne elemente pa je ugotovilo pomanjkljivo. Sodišči tudi nista presodili odločilnega dogajanja po vlomu v avtomobil, ki pa bi lahko privedlo do drugačne odločitve o obsojenčevem subjektivnem odnosu do storjenega kaznivega dejanja in s tem do pravne opredelitve dejanja po drugem odstavku 211. člena KZ. Z nepravo pravno opredelitvijo dejanja sta sodišči po zatrjevanju vložnice storili kršitev 4. točke 372. člena ZKP. Takšno zatrjevanje zagovornice nasprotuje dejanskim ugotovitvam nižjih sodišč glede obsojenčevega naklepa, z njim pa zagovornica podaja le svojo oceno subjektivnega elementa očitanega kaznivega dejanja, kar po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Sodbi nižjih sodišč imata logični in prepričljivi utemeljitvi, da glede na ugotovljeno dejansko stanje ne pride v poštev pravna kvalifikacija obsojenčevega ravnanja po drugem odstavku 211. člena KZ, ampak gre lahko le za dejanje po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ, zaradi česar kršitev 4. točke 372. člena ZKP ni podana.

8. Po stališču vložnice je podana tudi kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP, ker je sodišče oškodovancu prisodilo premoženjskopravni zahtevek, čeprav ga sploh ni uveljavljal in čeprav je obsojenec brezdomec in brez zaposlitve. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče zapisalo, da obsojenec pri storitvi kaznivega dejanja ni bil prišteven, drugostopenjsko sodišče pa je besedo "ni" štelo za formalno napako, je bila obsojencu z neizdajo popravnega sklepa odvzeta možnost do pritožbe zoper tak sklep. Iz prvostopenjske sodbe ni razvidno, da bi sodišče oškodovancu prisodilo premoženjskopravni zahtevek, ampak je obsojencu na podlagi določb 95. člena in prvega odstavka 96. člena KZ odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist. Sodišče druge stopnje s tem, ko je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče ob utemeljevanju obsojenčeve prištevnosti na strani 3 sodbe v predzadnjem odstavku pomotoma zapisalo besedo "ni", ni samo popravilo omenjene napake. Svojo ugotovitev je tudi podprlo z navedbo, da je prvostopenjsko sodišče na straneh 3 in 4 navedlo razloge o obsojenčevi prištevnosti (- kjer prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da je bil obsojenec ob storitvi dejanja prišteven). Gre le za pomoten zapis besede "ni", iz nadaljnjega razlogovanja sodišča pa je razvidno, da je bil obsojenec prišteven. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona in kršitev pravice do pritožbe glede na navedeno nista podani.

9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih (bistvenih) kršitev določb kazenskega postopka in kazenskega zakona, zato je zahtevo obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Obsojenec je brez poklica in zaposlitve, brez premoženja, oče dveh mladoletnih otrok in prejemnik denarne socialne pomoči, izrečena pa mu je bila tudi kazen zapora, zato ga je Vrhovno sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.