Jedro

Tožnik je upravičen do plačila za nadure le za dejansko opravljene ure dela, te pa predstavljajo ure efektivne vožnje in ure dela v zvezi z nakladanjem in razkladanjem, pri čemer ni bistveno, ali je imel tožnik za to delo pisno odredbo tožene stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu ter v odločitvi o stroških postopka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati razliko v plači za obdobje od marca 2002 do avgusta 2006 v mesečnih zneskih razvidnih iz prvega odstavka točke 1 izreka sodbe, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska do plačila (1. odstavek 1. točke izreka), kar je tožnik zahteval več ali drugače glede vtoževane glavnice in zakonskih zamudnih obresti zapadlih pred 20. 3. 2004 je zavrnilo (2. odstavek 1. točke izreka). Zaradi umika tožbe v delu zahtevka, ki se nanaša na obdobje december 2001, januar 2002 in februar 2002 je s sklepom, ki ni pod pritožbo, postopek v tem delu ustavilo. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.261,06 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, po tem pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, tožena stranka pa je dolžna tožniku povrniti 561,08 EUR stroškov nagrade za izvedenca.

Zoper zavrnilni del sodbe in posledično zoper odločitev o stroških postopka se pravočasno iz vseh treh razlogov po 2. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani zavrnilni del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po poteku paricijskega roka. Navaja, da iz izpisa službenih potovanj jasno izhaja, kdaj v posameznem dnevu je tožnik pričel z delom in kdaj je z delom zaključil. Ta izpis omogoča natančen izračun opravljenih nadur, vendar pa ga sodišča prve stopnje pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini ni upoštevalo. Sodbo je oprlo na izpiske tahografov, ki jih je dostavila tožena stranka, čeprav jih je dostavila le cca 120 in izvedenec je na podlagi teh dostavljenih tahografov izračunal, da predstavljajo ure, ki so zajete v tahografih 84,25 % vseh ur, ki so razvidne iz potnih nalogov. Pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je naložilo izvedencu, da ugotovi kolikšno razmerje predstavljajo ure po tahografih v odstotku ur, ki jih je moč ugotoviti iz potnih nalogov. Le 120 razpoložljivih tahografov glede na obdobje petih let, v katerih je bilo izpolnjeno cca 1.500 tahografov, ne more predstavljati reprezentativnega vzorca, saj je povsem verjetno, da je tožena stranka predložila le tiste, pri katerih je bilo opravljeno manjše število ur. Tako bi sodišče moralo upoštevati število opravljenih ur, kot so razvidne iz potnih nalogov oziroma iz izpisa opravljenih ur, ki ga je predložil tožnik in se z urami v potnih nalogih tudi ujema. Sploh pa bi morala tožena stranka dostaviti sodišču evidenco opravljenih ur. Sodišče je s tem, ko je izvedencu naložilo korekcijo delovnega časa glede na tahografe, napačno uporabilo materialno pravo. V delovni čas v skladu z Direktivo 2002/15/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. 3. 2001 o urejanju delovnega časa oseb, ki opravljajo spremljevalne dejavnosti v cestnem prometu, sodi čas, ki je namenjen vsem dejavnostim v cestnem prometu in sicer vožnji, natovarjanju in raztovarjanju, pomoči potnikom pri vstopu v vozilo in izstopu iz njega, čiščenju in tehničnemu vzdrževanju ter vsa druga dela za zagotovitev varnosti vozila, njegovega tovora in potnikov, zlasti pa tudi čas, ko voznik ne more prosto razpolagati s svojim časom in mora biti na svojem delovnem mestu pripravljen prevzeti običajno delo. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati dejansko stanje izključno v smeri, kdaj je tožnik pričel z delom in kdaj je z delom zaključil. Sodišče prve stopnje pa si je olajšalo delo s tem, da se je posluževalo povprečne ocene, ki pa glede na naravo spora ne more predstavljati pravilne in popolne dejanske podlage. Napačno je povzelo tožnikovo izpoved o tem, kako je potekala vožnja, saj je tožnik izpovedal, da je v Kopru najprej nakladal eno uro in pol do dve uri, nato je v Ljubljani za razkladanje in nakladanje eno uro in pol do dve uri, v Podnanosu je razkladal pol ure do ene ure, nato je v Ljubljani nakladal eno uro in spet v Podnanosu pol ure. Tako je za razkladanje in nakladanje porabil skupno 6,5 ure. Tako je podana kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka je sodišče zavzelo povsem zmotno stališče, da nadure po zakonu lahko predstavljajo le dejansko opravljene ure dela, ki so tudi ovrednotene z dodatkom, to pa so pri tožniku lahko le ure vožnje in nakladanja ter razkladanja, čas čakanja na delo pa se lahko šteje le v redni delovni čas. Pri tem pa ni upoštevalo dejstva, da tožnik svojega časa medtem, ko je bil delodajalcu na vožnji na razpolago, ni mogel koristiti po lastni volji. Zaradi tega je potrebno šteti, da je svoje delo opravljal ves čas, odkar je pričel z nakladanjem blaga v Kopru do takrat, ko se s službenim vozilom ni vrnil v skladišče v Koper, kar je časovno opredeljeno v potnih nalogih, ki omogočajo obračun opravljenih ur.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Prav tako tudi ni storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi ni nasprotja o odločilnih dejstvih med razlogi v sodbi in vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov.

Sodišče prve stopnje je odločalo o tožnikovem zahtevku za plačilo nadur. Stališča strank so bila različna, saj je tožeča stranka trdila, da se lahko obseg tožnikovega opravljenega dela ugotovi le na podlagi potnih nalogov in izpisa potnih nalogov, narejenega pri toženi stranki, tožena stranka pa, da so edino tahografski listi merodajen dokaz. Tako je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedencem finančne stroke. Ta je primerjal potne naloge in tahografske lističe in ugotovil, da je čas pričetka in zaključka celotne vožnje za 15,75 % krajši po tahografskih listih kot po evidenci potnih nalogov in da so vsi predloženi potni nalogi zajeti v računalniški evidenci. Pri izračunu prikrajšanj je izvedenec upošteval tudi čas nakladanja in razkladanja in je kot delovni čas upošteval čas po tahografu h kateremu je prištel povprečnih 5,5 ur časa nakladanja in razkladanja. Sodišče prve stopnje ni verjelo tožniku, da je povsem korektno izpolnil potne naloge za vse dni, prav tako pa je tudi menilo, da ne drži trditev tožeče stranke, da se opredeli kot delovni čas kot nadure ne glede na to ali delavec dejansko dela. Odločilo je, da po zakonu lahko predstavljajo nadure le dejansko opravljene ure dela, te pa so v tožnikovem primeru efektivna vožnja in delo v zvezi z nakladanjem in razkladanjem in te ure je sodišče tožniku priznalo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je tožnik upravičen do plačila za delo preko polnega delovnega časa, ne glede na to, ali je imel za to delo pisno odredbo delodajalca ali ne in da je bistveno le, da je delo dejansko opravil z vednostjo delodajalca. Vendar pa je napačno zaključilo, da je tožnik upravičen le do plačila efektivnih ur vožnje in povprečja ur nakladanja in razkladanja, ker je le v teh urah opravljal delo. Tožnik je kot dokaz predložil izpis iz računalniške evidence službenih poti za obdobje 2002, 2003, 2004, 2005 in 2006 (A/8), tožena stranka pa tahografske listke in izpise (B/88, B/90, B/94) in potne naloge (B/89, B/91, B/92). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se potni nalogi ujemajo z izpisom evidence službenih poti, kar pomeni da tožena stranka potnih nalogov, ki jih je izpolnjeval tožnik ni nikoli zavrnila. Utemeljeno opozarja pritožba na Direktivo 2002/15/ES z dne 11. 3. 2001 o urejanju delovnega časa oseb, ki opravljajo spremljevalne dejavnosti v cestnem prometu. V delovni čas teh oseb sodi čas, ki je namenjen vožnji, natovarjanju in raztovarjanju, pomoči potnikom pri vstopu in izstopu iz vozila, čiščenju in tehničnemu vzdrževanju vozila ter vsa druga dela za zagotovitev varnosti vozila, njegovega tovora in potnikov, ter tudi čas, ko voznik ne more prosto razpolagati s svojim časom in mora biti na svojem delovnem mestu v pripravljenosti, da prevzame običajno delo. Glede na to, da je tožnik dnevno izpolnjeval potne naloge, da je le-te tožena stranka oziroma njen pravni prednik evidentirala takšne kot jih je od tožnika prejela in nanje ni imela pripomb, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati podatke iz evidence in potnih nalogov, ki izkazujejo dejanski obseg tožnikovega dela. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo zakonsko omejitev opravljenih nadur in sicer največ 20 ur na mesec oziroma 180 ur na leto, kot je to za obdobje do 1. 1. 2003 določal 2. odstavek 50. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90) in za ostalo vtoževano obdobje 3. odstavek 143. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) ter tožniku ure do te omejitve obračunalo skladno s 6. odstavkom 52. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu Slovenije (Ur. l. RS, št. 67/99 in nadalj.) do 30. 6. 2004, po tem datumu pa po določbi 5. odstavka 46. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.), saj panožna kolektivna pogodba po 30. 6. 2004 ni več veljala, za preostanek opravljenih ur pa je obračunalo kot redne ure.

Ker je pritožba tožene stranke utemeljena, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), saj je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera na more samo dopolniti postopka. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva napotila pritožbenega sodišča, ponovno oceni že izvedene dokaze ter upošteva število opravljenih ur po potnih nalogih oziroma, ker tožena stranka ni predložila vseh, po računalniškem izpisu evidence službenih poti tožnika, kot je že obrazloženo.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.