Jedro

Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je vprašanje o kršitvi pravila „ne dvakrat o isti stvar“, s katerim revident utemeljuje dovoljenost revizije, zavajajoče, saj kot je razvidno iz sodbe sodišča prve stopnje in revizije, se to vprašanje nanaša na hkratno vodenje inšpekcijskega (upravnega) in prekrškovnega postopka, ki se vodi po posebnem zakonu. Odgovor na to vprašanje pa izhaja že iz narave in namena obeh postopkov, saj je namen prvega postopka odprava nezakonitih ravnanj ali prepoved nadaljevanja takih ravnanj, medtem ko se v postopku o prekrških izrekajo sankcije za taka ravnanja, če pomenijo kršitev zakona in drugih predpisov in so določena kot prekršek in so za njih predpisane sankcije.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, Tržnega inšpektorata RS, Območna enota Postojna, 0610-8043/2012-3-35002 z dne 27. 7. 2012. Z njo je prvostopni inšpekcijski organ prepovedal uporabo nepoštene poslovne prakse, ki jo revident vrši v prodajalni ..., z vključevanjem izdelkov, ki so bili predmet znižanj v preteklih obdobjih, v tekoča oglaševana znižanja, predstavljeni in oglaševani pa so kot predmet tekočega znižanja, čeprav jim cen niso dodatno znižali in tako navidezno povečuje obseg artiklov, ki naj bi bili predmet tekočega časovno omejenega znižanja, s čimer je taka predstavitev cenovne ugodnosti zavajajoča za potrošnika, saj obstaja možnost, da potrošniki kupijo tudi izdelke preteklih sezon oziroma preteklih znižanj, ki jih morda ne bi kupili, če jih ne bi oglaševali oziroma predstavili kot predmet tekočega znižanja cen. Tožena stranka je pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnila kot neutemeljeno z odločbo, št. 0211-88/2012-2-PB z dne 22. 10. 2012. 2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da izpodbijani upravni akt odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

K I. točki izreka

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2008.).

7. Revident kot pomembna pravna vprašanja izpostavlja: „ali lahko inšpekcijski organ izdajo svoje (izpodbijane) odločbe utemelji na istem dejanskem stanju, o katerem je bilo že pravnomočno in dokončno odločeno v zaključenem inšpekcijskem postopku št. 7100-286/2012-6- 350002 (in je ta že zajet v izreku odločbe), ne da bi pri tem kršil temeljno pravilo »ne dvakrat o isti stvari«, ki ga ureja Zakon o splošnem upravnem postopku v 4. točki prvega odstavka 129. člena; ali se je materialnopravno (ne)pravilno in (ne)dopustno sklicevati na določbe o razprodajah po Zakonu o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), zlasti na določbo 28. člena ZVPot in v tej zvezi posameznemu trgovcu očitati kršitve, čeprav naj bi bilo njegovo sporno ravnanje opravljeno v času, ko razprodaj blaga sploh ni bilo; ali je pravno pravilno, kot je to storil organ prve stopnje, da se vsako prodajno akcijo presoja s smiselno uporabo pravil o razprodajah po ZVPot, čeprav kaj takega iz besedila in namena zakona ne izhaja“. Navaja še, da gre za pomembna pravna vprašanja, do katerih se sodna praksa Vrhovnega sodišča doslej sploh še ni izrekla, pri čemer se ta vprašanja tičejo nešteto vsakodnevnih prodaj blaga, ki se izvajajo med trgovci in potrošniki.

8. Ne glede na to, da Vrhovno sodišče glede na značilnosti revizije kot pravnega sredstva ter na svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015) Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je prvo vprašanje zavajajoče, saj kot je razvidno iz sodbe sodišča prve stopnje in revizije, se to vprašanje nanaša na hkratno vodenje inšpekcijskega (upravnega) in prekrškovnega postopka, ki se vodi po posebnem zakonu. Odgovor na to vprašanje pa izhaja že iz narave in namena obeh postopkov, saj je namen prvega postopka odprava nezakonitih ravnanj ali prepoved nadaljevanja takih ravnanj, medtem ko se v postopku o prekrških izrekajo sankcije za taka ravnanja, če pomenijo kršitev zakona in drugih predpisov in so določena kot prekršek in so za njih predpisane sankcije. Drugi dve vprašanji pa sta povsem splošni (primerjaj sklep VS RS X Ips 338/2013 z dne 13. 2. 2014), prav tako pa od odgovorov na ti dve vprašanji ni odvisna odločitev v obravnavani zadevi, saj upravna organa in sodišče prve stopnje svoje odločitve niso oprli na kršitev ZVPot, čeprav se ta zakon omenja tudi v izpodbijani odločbi prvostopenjskega upravnega organa, ampak je bila izdana na podlagi Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP), konkretno 12. člena v povezavi s 3., 4. in 5. členom ZVPNPP.

9. Ker pogoji za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niso izpolnjeni, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).