Jedro

V smislu pravil o povezanosti dokaznega in trditvenega bremena je treba razlagati tudi določilo 258. člena ZPP. Zato je napačna interpretacija prvostopnega sodišča tudi v tistem delu, kjer pojasnjuje, da je predlog za zaslišanje pravdnih strank zavrnilo zato, ker je tožeča stranka predlagala zaslišanje samo svojega direktorja, ne pa tudi toženca.

Iz tega sledi, da mora sodišče dosledno spoštovati določilo 212. člena ZPP in sme zaslišati samo eno stranko in samo priče ene stranke le ob neaktivnosti druge stranke, ob polnem upoštevanju načela kontradiktornosti.

Izrek

I. 1. Pritožba se zavrne proti tistemu delu 1. točke izreka izpodbijane sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2000/06001 z dne 11.9.2000 v 1. točki izreka razveljavilo za: - 63.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.1997 do plačila,

- 27.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.1.1998 do plačila in - 72.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.1.1998 do plačila in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, ter se prvostopna sodba v tem delu potrdi.

2. Pritožbi proti preostalemu delu 1. točke izreka in proti

2. točki izreka izpodbijane sodbe pa se ugodi in se v teh delih prvostopna sodba razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2000/06001 z dne 11.9.2000 razveljavilo tudi v

1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka) ter odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 134.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.10.2002 do plačila (2. točka izreka).

Pojasnilo je, da je zahtevek na plačilo 70.099,00 SIT s pripadki,

30.800,00 SIT s pripadki in 80.525,00 SIT s pripadki, ki izvirajo iz računov 2186/00/97 z dne 16.12.1997 (A81), 2300/00/97 z dne

24.12.1997 (A67) in 980056 z dne 7.1.1998 (A44) neutemeljen zato, ker znesek iz prvega računa znaša 7.099,00 SIT, iz drugega 3.800,00 SIT, iz tretjega pa 8.525,00 SIT. V preostalem delu pa je sklep o izvršbi v še nerazveljavljenem delu v celoti razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker ga tožeča stranka ni dokazala.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo.

Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo izpodijane sodbe tako, da pritožbeno sodišče njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

V odgovoru na pritožbo pa tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe. Tudi ona zahteva povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

1. Iz računov v prilogah A81, A67 in A44 dejansko izhaja, da se račun št. 2186/00/97 z dne 16.12.1997 glasi na 7.099,00 SIT, račun št. 2300/00/97 z dne 24.12.1997 (A67) na 3.800,00 SIT, račun št. 980056 z dne 7.1.1998 (A44) pa na 8.525,00 SIT. Na podlagi teh računov pa je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo desetkrat večjega zneska. Ker za tolikšen zahtevek ni navedla nikakršne podlage, je tožbeni zahtevek v tisti višini, ki jo predstavlja večkratnik zneskov iz omenjenih treh računov, nesklepčen. Zato je odločitev prvostopnega sodišča v tem delu pravilna. Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke, s katero izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo zneskov 63.000,00 SIT (= 70.099,00 SIT minus 7.099,00 SIT) 27.000,00 SIT, (= 30.800,00 minus 3.800,00 =) in 72.000,00 SIT (= 80.255,00 SIT minus 8.525,00 SIT), neutemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa tega dela ni zasledilo nikakršnih kršitev iz 2. odst. 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Kolikor tožeča stranka s pritožbo izpodbija tudi zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo zneskov 7.099,00 SIT, 3.800,00 SIT in

8.526,00 SIT, pa so razlogi v zvezi s tem delom prvostopne odločitve navedeni v nadaljevanju pod tč. 2 obrazložitve te odločbe.

2. Odločitev iz preostalega dela izpodbijane sodbe sloni na nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, ki izvira iz zmotne uporabe materialnega prava. Zato je pritožbeno sodišče v preostalem delu na podlagi določila 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo (v preostalem delu) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zakon o pravdnem postopku ne pozna dokaznih pravil in tako ne predpisuje, da je manjkajoča štampiljka na dobavnici dokaz za to, da blago naslovniku ni bilo dostavljeno. Zato drži pritožbena navedba, da zgolj manjkajoči žig na dobavnici ne more biti dokaz, da tožeča stranka blaga toženi stranki ni dobavila. Do izpovedi priče Z.A., da se ob prevzemu blaga pri tožeči stranki dobavnice sploh niso žigosale, pa se prvostopno sodišče ni opredelilo, kot pravilno navaja pritožnica. Zato bo to vrzel v novem postopku treba odpraviti.

Prvostopno sodišče je pravilno pojasnilo, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika, vendar je to pravilo napačno uporabilo. Tako mora tožnik dokazati dejstva, iz katerih izhaja njegov zahtevek, takoimenovana pravotvorna dejstva, toženec pa dejstva, na katera opira svoje ugovore, to je dejstva, iz katerih izhajajo ugovori nenastale pravice, ugasle pravice ter samostojni (izključevalni ugovori). Posledice nedokazanosti nekega dejstva zadanejo tisto stranko, ki mora to dejstvo glede na normo materialnega prava zatrjevati in v skladu s 7. členom ZPP o vezanosti trditvenega in dokaznega bremena tudi dokazati. Z navedbo, da toženec tožeči stranki vtoževanega plačila ne dolguje, ker blaga iz dobavnic ni prejel, kolikor ga je prejel, ga je pa tudi plačal, je tožena stranka postavila dva ugovora. Prvi je ugovor nenastale pravice, drugi pa ugovor ugasle pravice. Negativnega dejstva, da blaga ni prejela, tožena stranka ne more dokazati. Ker pa je v dokaz za svoje trditve, da je blago toženi stranki bilo dostavljeno, tožeča stranka predložila podpisane dobavnice, tožena stranka pa je navedla, da podpisi na dobavnicah niso njeni, je ona tista, ki bi to morala dokazati in ne tožeča stranka, kot zmotno meni prvostopno sodišče. Glede na navedeno je torej pravilno pritožbeno stališče, da je tako materialnopravno izhodišče prvostopnega sodišča zmotno. Iz tega sledi, da bi dokaz z zaslišanjem izvedenca grafologa, ki ga je tožena stranka predlagala na glavni obravnavi dne 4.7.2002, prvostopno sodišče za pravilno ugotovitev dejanskega stanja moralo izvesti. To pomanjkljivost bo torej v novem sojenju treba odpraviti. Za ugotovitev, ki sloni na laični primerjavi različnih podpisov priče Z.A., da podpis na nobeni od številnih dobavnic ni njegov, namreč sodišče nima potrebnega znanja. Po določilu 243. člena ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Grafološkega znanja pa sodišče prav gotovo nima.

V smislu pravil o povezanosti dokaznega in trditvenega bremena je treba razlagati tudi določilo 258. člena ZPP. Zato je napačna interpretacija prvostopnega sodišča tudi v tistem delu, kjer pojasnjuje, da je predlog za zaslišanje pravdnih strank zavrnilo zato, ker je tožeča stranka predlagala zaslišanje samo svojega direktorja, ne pa tudi toženca in da je tožeča stranka tista, ki bi morala za resničnost trditev, ki jih je navedla tožena stranka, predlagati zaslišanje "prič z nasprotne strani". Iz tega sledi, da mora sodišče dosledno spoštovati določilo 212. člena ZPP in sme zaslišati samo eno stranko in samo priče ene stranke le ob neaktivnosti druge stranke, ob polnem upoštevanju načela kontradiktornosti.

Napotki prvostopnemu sodišču za ponovno odločitev so razvidni iz gornje obrazložitve, kjer je odgovorjeno tudi na vse pravnorelevantne pritožbene trditve.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določili 3. in 4. odst. 165. člena ZPP).