Jedro

Z novelo Zpre-1G je bilo besedilo 68. člena, kot že rečeno, bolje usklajeno z Direktivo. Sedanje besedilo te norme (več) ne pušča dvoma, da je ključna pridobitev delnic s sprejemom ponudbe, torej v okviru prevzemnega postopka. Po presoji pritožbenega sodišča je v tem smislu potrebno razlagati že prej veljavno besedilo prvega odstavka 68. člena ZPre-1 in je torej pomembno, da prevzemnik do najmanj 90% deleža v ciljni družbi pride v okviru javnega in transparentnega postopka. Če mu to „uspe“ zunaj takšnega postopka, torej tako kot v konkretnem primeru, na podlagi pogodbe z večinskim delničarjem, po oceni pritožbenega sodišča preostali manjšinski delničarji nimajo ustreznega jamstva, da je bil njihov ekonomski interes, kot ga zasledujejo ob izključitvi, v zadostni meri zaščiten.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlagatelja in nasprotni udeleženec sami krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da je primerna denarna odpravnina, ponujena v postopku izključitve manjšinskih delničarjev družbe D.V. d.d., na podlagi sklepa skupščine te družbe o prenosu delnic manjšinskih delničarjev na glavnega delničarja z dne 16. 7. 2014, v višini 6,10 EUR za delnico (točka I izreka). Hkrati je še odločilo, da vsak udeleženec tega postopka sam nosi svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožujeta predlagatelja iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Obširno povzemata svoja stališča, podana tekom dosedanjega postopka v zvezi z njuno pravico do sodnega preizkusa denarne odpravnine. Bistvo je v tem, da v konkretnem primeru sploh niso bili izpolnjeni pogoji za izključitev delničarjev po 68. členu Zakona o prevzemih (v nadaljevanju: ZPre-1), saj nasprotni udeleženec ni dosegel praga 90% v času trajanja prevzemne ponudbe, temveč v času pred tem. Domneva pravičnega nadomestila tako ne more obstajati, ker pogoji, ki bi opravičevali izključitev pod pogoji prevzemne ponudbe nikoli niso nastopili. Pritožba ocenjuje, da je 68. člen ZPre-1 neskladen z Direktivo 2004/25/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 21. 4. 2004 o ponudbah za prevzem (v nadaljevanju: Direktiva), če se ga razlaga tako, da je pogoj za veljavnost domneve pravičnega nadomestila zgolj to, da mora prevzemnik s sprejemom prevzemne ponudbe postati imetnik vsaj 90% deleža delnic z glasovalno pravico, ne pa tudi to, da mora prevzemnik s sprejemom prevzemne ponudbe pridobiti delnice, ki predstavljajo 90% kapitala z glasovalno pravico, ki ga zajema ponudba. Meni, da se Direktiva neposredno ne uporablja le, če je dosledno sprejeta v nacionalni pravni red, v nasprotnem primeru pa velja Direktiva oz. praksa sodišča EU. Glede na navedeno nasprotuje mnenju poravnalnega odbora, ki Direktive niti ni omenil, kot materialnopravno zmotnemu, saj je stališče, ki ga je odbor zavzel, diametralno nasprotno veljavni Direktivi. Sodišče prve stopnje, ki je izhajalo iz stališča poravnalnega odbora, mnenja slednjega ne bi smelo upoštevati in bi ga moralo v celoti zavreči. Ob tem poravnalni odbor ni ravnal vestno in pošteno, ker, izhajajoč iz napačnega stališča, ni pridobil Pogodbe o nakupu delnic (Share Purchase Agreement), sklenjene med nasprotnim udeležencem in družbo C. d.o.o., iz katere bi se sploh dalo ugotoviti, ali je imel nasprotni udeleženec enake pogoje za nakup delnic, kot delničarji v času prevzemne ponudbe. Predlagatelja sta tudi sodišču prve stopnje predlagala, naj pridobi to pogodbo, pa tega dokaznega predloga ni izvedlo, niti ga ni zavrnilo, v izpodbijanem sklepu pa tudi ni obrazložilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo. V konkretnem primeru postopek prevzema ni bil opravljen v smislu zakonskih določil, ki ščitijo manjšinske delničarje, temveč je šlo za izigravanje določil ZPre-1 za doseganje čim nižje ciljne vrednosti delnice pri izključitvi manjšinskih delničarjev. Prevzemnik je z enim samim poslom pridobil kar 73,71% delnic ciljne družbe. Ker je bila cena določena le na podlagi enega samega posla med kupcem in prodajalcem, se je zaobšel smisel zaščite manjšinskih delničarjev, da se jim ne izplača pravična odškodnina, temveč tista, ki je bila določena v enem (navideznem?) poslu. Nadalje pritožba izpostavlja odločitev Vrhovnega sodišča RS v sklepu III Ips 67/2013, iz katere izhaja stališče, da dolžnost prevzemnika, izključenim manjšinskim delničarjem kot denarno odpravnino ponuditi takšno nadomestilo, kot v predhodni prevzemni ponudbi, samo po sebi še ne pomeni, da ni potrebe po sodnem preizkusu primernosti denarne odpravnine. Vrhovno sodišče RS je mnenja, da je zakonska domneva o primernosti odpravnine izpodbojna. Ker sodišče prve stopnje te odločbe ni upoštevalo, je odstopilo od ustaljene sodne prakse. V zvezi z mnenjem poravnalnega odbora pritožba še izpostavlja, da ni bilo pripravljeno strokovno in skrbno, ker si odbor ni pridobil nobenega relevantnega dokumenta družbe V. d.d., ampak je mnenje podal „na pamet“, ne da bi dejansko sploh ocenjeval vrednost delnice. Z drugimi dokazi pa predlagatelja niti nista mogla dokazati primernosti vrednosti delnic družbe V. d.d., ker sodišče prve stopnje ni sledilo njunemu dokaznemu predlogu, da naj nasprotnemu udeležencu naloži predložitev vseh ustreznih listin, na podlagi katerih bi se navedeno dalo ugotoviti (izvedenec brez dostopa do relevantnih dokazil ne bi mogel izdelati mnenja). Sklicevanje na odločbo Agencije za trg vrednostih papirjev (v nadaljevanju: ATVP) pritožba označuje za neprimerno iz razloga, ker prevzemna ponudba ni mogla biti drugačna kot uspešna. Nazadnje pritožba izpostavlja še, da sodišče prve stopnje ni opravilo kontradiktornega postopka, saj ni opravilo naroka, na katerem bi zaslišalo predlagatelja, kakor tudi ni odločilo o dokaznih predlogih predlagateljev. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njunemu predlogu v celoti ugodi oz. podredno, sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglašata pritožbene stroške.

3. Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe predlagateljev zavrača kot neutemeljene in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče, ki je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z drugim odstavkom 366. členom ZPP in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP), zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje, kljub določenim utemeljeno izraženim pomislekom pritožbe, materialnopravno pravilna in da ni obremenjena z v pritožbi uveljavljenimi oz. po uradni dolžnosti upoštevnimi bistvenimi kršitvami določb postopka.

6. V obravnavani nepravdni zadevi se predlagatelja zavzemata za opravo sodnega preizkusa primernosti denarne odpravnine po drugem odstavku 388. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1), dodeljene manjšinskim delničarjem družbe D. V. d.d. s skupščinskim sklepom navedene družbe z dne 16. 7. 2014 (o izključitvi manjšinskih delničarjev) v višini 6,10 EUR po delnici.

7. Ko je o predlogu odločalo prvič, ga je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 3. 11. 2014 zavrnilo z obrazložitvijo, da predlagatelja zanj nimata pravnega interesa, ker jima je nasprotni udeleženec kot denarno odpravnino ponudil predpisano denarno nadomestilo v skladu z drugim odstavkom 68. člena ZPre-1. Pritožbeno sodišče je na podlagi utemeljene pritožbe predlagateljev odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v okviru katerega je bilo potrebno predlagateljema dati možnost sodnega preizkusa primernosti ponujene denarne odpravnine po določilih ZGD-1. 8. Kot izhaja iz podatkov spisa in obrazložitve sedaj izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje sledilo napotkom pritožbenega sodišča in zaradi ugotovitve primernosti ponujene denarne odpravnine, s sklepom z dne 15. 12. 2015 imenovalo poravnalni odbor (prvi odstavek 609. člena ZGD-1), za kar sta se v svojem predlogu zavzemala predlagatelja. Pritožbeno sodišče že na tem mestu poudarja, da je to bistveno, saj je bila na ta način dejansko uresničena pravica predlagateljev do sodnega preizkusa primernosti ponujene odpravnine, in to ne glede na dejstvo, da predlagatelja z mnenjem poravnalnega odbora ne soglašata. Sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega postopka tudi po oceni pritožbenega sodišča ni moglo sprejeti drugačne odločitve od izpodbijane. Na podlagi kakšne trditvene in dokazne podlage naj bi sodišče prve stopnje, ob jasno izraženem stališču poravnalnega odbora, da je ponujena denarna odpravnina v višini 6,10 EUR za delnico primerna, dodatno ugotavljalo primernost višine in s tem preizkušalo (ne)pravilnost mnenja poravnalnega odbora, ni jasno. Predlagatelja sta sicer izrazila svoje nestrinjanje z mnenjem in argumenti poravnalnega odbora (predvsem v pripravljalni vlogi z dne 31. 8. 2016, list. št. 127 in 128 spisa), vendar razen poziva sodišču prve stopnje, naj mnenja poravnalnega odbora ne upošteva in predloga, naj se pridobi pogodba Share Purchase Agreement, nista podala nikakršnega nadaljnjega dokaznega predloga, s katerim bi dokazovala svojo osnovno trditev, da je bila ponujena odpravnina za delnice izključenih manjšinskih delničarjev prenizka.

9. Neutemeljeni so pritožbeni očitki bistvenih kršitev določb postopka, ki naj bi jih sodišče prve stopnje storilo s tem, ko ni izvedlo kontradiktornega postopka z izvedbo naroka in tudi ni (obrazloženo) odločilo o dokaznih predlogih predlagateljev.

10. Postopek sodnega preizkusa primernosti denarne odpravnine se vodi po določbah Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP), kolikor ZGD-1 ne določa drugače (prvi odstavek 607. člena ZGD-1 v zvezi z drugim odstavkom 388. člena ZGD-1). V skladu s 7. členom ZNP opravi sodišče narok, če je to predpisano z zakonom, ali če oceni, da je to za postopek potrebno. Ker ZGD-1 ne predpisuje obvezne oprave naroka v postopkih, kot je obravnavani, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti naroka, očitno pa je glede na izvedeni dokazni postopek in podane dokazne predloge strank ocenilo, da to za sprejem odločitve ni bilo potrebno. Neutemeljeno v tej zvezi pritožba izpostavlja, da bi naj sodišče prve stopnje na naroku zaslišalo predlagatelja, saj takšen dokazni predlog ni bil podan. Tudi sicer pritožba ne pojasni, katero pravnorelevantno dejstvo bi se s tem dokazom sploh dokazovalo.

11. Prav tako ne drži, da sodišče prve stopnje ni odločilo o dokaznih predlogih predlagateljev. Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje vpogledalo v predložene listine in izvedlo dokaz s pridobitvijo mnenja poravnalnega odbora ter je torej v tem obsegu sledilo dokaznim predlogom predlagateljev. Od ustrezno substanciranih dokaznih predlogov sodišče prve stopnje dejansko ni sledilo zgolj predlogu, naj pridobi „Share Purchase Agreement“ - pogodbo, s katero je nasprotni udeleženec od prejšnjega večinskega delničarja, družbe C. d.o.o., kupil 73,71% vseh izdanih delnic družbe V. d.d., a je v nasprotju s trditvami pritožbe navedlo razloge, zakaj te pogodbe ni pridobilo (13. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Predlagatelja svojega dvoma, ali je bila cena za delnico v tej pogodbi dejansko določena na 6,10 EUR, nista uspela ustrezno utemeljiti, po drugi strani pa je ATVP dne 12. 3. 2014 izdala dovoljenje za predmetno prevzemno ponudbo, kar predpostavlja, da je bila ponujena cena 6,10 EUR enaka najvišji ceni, po kateri je prevzemnik pridobil delnice v obdobju zadnjih 12 mesecev (predmetna pogodba pa je bila potrditvah predlagateljev sklenjena dne 7. 2. 2014). Tako niti sodišče prve stopnje niti poravnalni odbor nista imela razloga, da bi podvomila v dejstvo, da je bila s citirano pogodbo dogovorjena cena za delnico 6,10 EUR.

12. Pritožba v tem kontekstu tudi ne more uspeti s sklicevanjem na dokazni predlog, da naj sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu naloži, da predloži „vse listine, na podlagi katerih bi se dalo ugotoviti primerno vrednost delnice“. Takšen dokazni predlog predlagateljev je bil v prvi vrsti neprimeren, saj morajo biti listine, ki naj bi bile pri drugi stranki, za to, da bi sodišče le-tej naložilo, naj jih predloži (227. člen ZPP), določno opredeljene. Navedeno zagotovo ne velja za „cenitve, analize... in ostale dokumente, na podlagi katerih je bil sprejet sklep v delu, ki določa višino denarne odpravnine“, kot so te listine navedene v predlogu. Sodišče prve stopnje takšnemu dokaznemu predlogu ni moglo (oz. ni bilo dolžno) slediti. Pritožba v tej zvezi prav tako neutemeljeno navaja, da predlagatelja posledično (zaradi neizvedbe teh dokazov) nista mogla „predlagati izvedbe še kakšnega dokaza“ (očitno izvedbe dokaza z izvedencem). Kot je bilo že uvodoma pojasnjeno, po pridobitvi mnenja poravnalnega odbora predlagatelja nista podala nobenega dokaznega predloga v smeri dokazovanja trditev o neprimernosti denarne odpravnine, čeprav sta o tem mnenju (predvsem o nepravilnosti njegove materialnopravne osnove) polemizirala v kar dveh pripravljalnih vlogah, zato krivde za neuspeh v postopku ne moreta (uspešno) prevaliti na sodišče prve stopnje.

13. Kot je nadalje razbrati iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje, v celoti sledeč mnenju poravnalnega odbora, za končno odločitev o primernosti ponujene denarne odpravnine navedlo dva sklopa razlogov. Po prvem sodišče prve stopnje vztraja pri razlagi določbe 68. člena ZPre-1, kot jo je podalo že v svoji prvi odločbi v zadevi, in sicer, da je denarna odpravnina primerna, ker je bila ponujena v predpisani višini na podlagi zakonito izpeljanega postopka s prevzemno ponudbo. Drugi sklop razlogov (14. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) se nanaša na primernost denarne odpravnine (tudi) iz drugih vidikov, torej ne glede na zakonsko domnevo primernosti denarnega nadomestila.

14. Pritožba v svojem pretežnem delu ponavlja stališča predlagateljev v zvezi s postopkom prevzema in kot materialnopravno napačni nasprotuje razlagi sodišče prve stopnje in poravnalnega odbora glede uporabe določbe 68. člena ZPre-1 v vsebini, kot je veljala v času sprejema skupščinskega sklepa o izključitvi manjšinskih delničarjev (pred sprejemom novele ZPre-1G, Uradni list RS, št. 75/2015, ki je pričela veljati dne 23. 10. 2015).

15. Kljub temu, da v obravnavani zadevi vprašanje razlage citiranega zakonskega določila oz. (ne)pravilnosti presoje, da je ponujena denarna odpravnina primerna, ker je bila ponujena v predpisani obliki, za izpodbijano odločitev ni odločilno iz uvodoma navedenih razlogov (ker je dejansko bil opravljen sodni preizkus primernosti denarnega nadomestila), je pritožbeno sodišče v nadaljevanju v obsegu, kot ocenjuje za primerno in potrebno (tudi iz razloga oblikovanja sodne prakse, ki je za popolnoma primerljiv primer še ni najti), podalo svoje stališče o navedeni problematiki.

16. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je nasprotni udeleženec pridobil kvalificirani prag (v konkretnem primeru skupni 93,71 % delež v ciljni družbi V. d.d.) pred objavo prevzemne ponudbe, in sicer na podlagi pogodbe o nakupu delnic z dne 7.2.2014, s katero je od družbe C. d.o.o. kupil 73,71% delež vseh delnic (20% delnic je imel v lasti že od prej). Prav tako med njima ni sporno, da je nato na podlagi objavljene prevzemne ponudbe pridobil še 4,39% vseh izdanih delnic, tako da je že pred izključitvijo preostalih manjšinskih delničarjev s sklepom na skupščini, postal imetnik skupno 98,1% vseh izdanih delnic navedene družbe. Jasno je, da predmetna prevzemna ponudba ni mogla biti neuspešna, ker je prevzemnik že imel v lasti kvalificirani delež, ki ga je postavljal v vlogo glavnega delničarja. Navedeno izhaja tudi iz same prevzemne ponudbe (priloga A4 spisa), ki v 5. členu določa, da ne vsebuje praga uspešnosti in da to pomeni, da se bo štela za uspešno ne glede na odstotek vseh delnic ciljne družbe, ki jih bo prevzemnik dobil na podlagi prevzemne ponudbe.

17. Pritožbeno sodišče v samo zakonitost tako izpeljanega postopka prevzema nima nobenih pomislekov, saj ZPre-1 ne prepoveduje sklenitve takšnega pravnega posla, s katerim bi brez objave prevzemne ponudbe pridobil kvalificirani prag. Prav tako pred sklenitvijo takšne pogodbe nasprotni udeleženec ni bil dolžan dati prevzemne ponudbe v skladu s prvim odstavkom 12. člena ZPre-1, saj pred tem ni dosegal prevzemnega praga (drugi odstavek 7. člena ZPre-1). Ker je s sklenitvijo navedene pogodbe ta prag presegel, je bil dolžan dati prevzemno ponudbo (čeprav ta ni mogla biti neuspešna) zato, da zanj ni nastopilo mirovanje glasovalnih pravic (nezakonitega prevzemnika) po 63. členu Zpre-1. 18. Kljub temu pa tudi ob upoštevanju nekaterih dodatnih argumentov, ki jih je sodišče prve stopnje dodalo skladno z mnenjem poravnalnega odbora, pritožbeno sodišče ostaja pri stališču, kot ga je zavzelo v razveljavitvenem sklepu I Cpg 71/2015 z dne 16. 4. 2015, t.j. da kljub sicer formalno zakonito izpeljanem postopku prevzema, manjšinskim delničarjem v konkretnem primeru ni mogoče odreči pravice do sodnega preizkusa primernosti ponujene denarne odpravnine s sklicevanjem na drugi odstavek 68. člena ZPre-1 oz. na (neizpodbojno) domnevo o poštenem (primernem) nadomestilu izključenim manjšinskim delničarjem. Pri tem se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge predhodno citiranega sklepa (predvsem v točkah 8 do vključno 10 obrazložitve).

19. Po presoji pritožbenega sodišča ne gre pritrditi razlagi sodišča prve stopnje, da ni pomembno, na kakšen način (kdaj) je nasprotni udeleženec presegel prag 90% vseh delnic navedene družbe oz. da ni nujno, da ga je presegel v postopku (uspešne) prevzemne ponudbe. V tej zvezi sodišče prve stopnje (in tudi poravnalni odbor) napačno tolmači spremembo določila 68. člena ZPre-1 oz. domet uporabe slednjega pred in po sprejemu novele Zpre-1G. Dejstvo, da je bilo besedilo tega člena spremenjeno na način, da je sedaj (bolje) usklajeno z Direktivo in da bolj natančno določa pogoje za njegovo uporabo, ločeno za primer uspešne obvezne prevzemne ponudbe in za sprejem uspešne prostovoljne prevzemne ponudbe, še ne pomeni, da besedila prej veljavnega prvega odstavka 68. člena ZPre-1 v delu: „...v kateri je prevzemnik na podlagi uspešne prevzemne ponudbe pridobil najmanj 90-odstotni delež...“ ni bilo mogoče oz. potrebno tolmačiti na način, da je (za uporabo citirane določbe) potrebno 90 odstotni prag doseči (oz. preseči) prav z uspešno prevzemno ponudbo in ne morebiti v času pred začetim oz. po končanem postopku s prevzemno ponudbo. Takšno razumevanje je bilo mogoče tako na podlagi gramatikalne razlage kot tudi namenske razlage tega zakonskega besedila - ob upoštevanju dejstva, da se s tem zakonom v pravni red RS prenaša Direktiva (2. člen ZPre-1), kar pomeni, da je potrebno tolmačenje skladno z oz. „v duhu“ Direktive.

20. Da je v ospredju ureditve izključitve varovanje manjšinskih delničarjev, potrjuje določba 9. točke preambule Direktive. Ta zavezuje države članice k zagotavljanju zaščite manjšinskih delničarjev, kadar pride do prevzema kontrole nad njihovo družbo. Države članice so dolžne zagotoviti zaščito tako, da obvežejo osebo, ki si je pridobila kontrolo nad družbo, naj vsem imetnikom vrednostnih papirjev te družbe ponudi odkup vseh njihovih vrednostnih papirjev za pravično ceno skladno s skupno ureditvijo.

21. Z novelo Zpre-1G je bilo besedilo 68. člena, kot že rečeno, bolje usklajeno z Direktivo. Sedanje besedilo te norme (več) ne pušča dvoma, da je ključna pridobitev delnic s sprejemom ponudbe, torej v okviru prevzemnega postopka. Po presoji pritožbenega sodišča je v tem smislu potrebno razlagati že prej veljavno besedilo prvega odstavka 68. člena ZPre-1 in je torej pomembno, da prevzemnik do najmanj 90% deleža v ciljni družbi pride v okviru javnega in transparentnega postopka. Če mu to „uspe“ zunaj takšnega postopka, torej tako kot v konkretnem primeru, na podlagi pogodbe z večinskim delničarjem, po oceni pritožbenega sodišča preostali manjšinski delničarji nimajo ustreznega jamstva, da je bil njihov ekonomski interes, kot ga zasledujejo ob izključitvi, v zadostni meri zaščiten. S formalno prevzemno ponudbo namreč nasprotni udeleženec ni rabil preprič(ev)ati ostalih delničarjev, naj mu šele omogočijo postati glavni delničar, saj je to že bil, posledično pa bi bila njegova prevzemna ponudba v vsakem primer uspešna. V takšni situaciji, ko prevzemna ponudba ne odloča o praktično ničemer, pritožbeno sodišče meni, da ni dopustno izključenim manjšinskim delničarjem odreči možnosti sodnega preizkusa ponujene denarne odpravnine s sklicevanjem na drugi odstavek 68. člena ZPre-1. 22. Ne glede na pravkar povedano, pa pritožbeno sodišče (kot že uvodoma) ugotavlja, da sta bila predlagatelja kljub navedenemu spornemu materialnopravnemu stališču poravnalnega odbora in sodišča prve stopnje deležna tudi vsebinskega preizkusa primernosti ponujene denarne odpravnine; razlogi so razvidni predvsem iz 14. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa.

23. Neutemeljen je v zvezi s preizkusom primernosti denarnega nadomestila očitek, naslovljen na poravnalni odbor, da je ta mnenje napravil „na pamet“. Kot je namreč v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo sodišče prve stopnje, to pa izhaja tudi iz uvoda pisnega mnenja, je poravnalni odbor podal mnenje po pregledu listinske dokumentacije v spisu, torej vseh listinskih dokazil, s katerimi sta predlagatelja utemeljevala trditve o neprimernosti ponujene denarne odpravnine, in po opravljenem narokom z zastopnikoma udeležencev tega postopka.

24. Drži sicer kar izpostavlja pritožba, da del mnenja poravnalnega odbora, ki je namenjen dejanskemu preizkusu primernosti ponujene denarnega nadomestila po višini, ni obsežen (posledično enako velja za razloge izpodbijanega sklepa), vendar pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbenim stališčem, da je mnenje pripravljeno neskrbno in nestrokovno do te mere, da bi bilo neuporabno oz. da bi ga bilo mogoče označiti za arbitrarnega. Bistveno je, da se je poravnalni odbor jasno opredelil glede (ključne) navedbe predlagateljev, da neprimernost ponujene odpravnine izhaja iz knjigovodske vrednosti delnic: zavzel je stališče, da je glede na ustvarjene rezultate ciljne družbe knjigovodska vrednost njenih delnic neprimerna podlaga vrednosti družbe. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo tudi obrazlagi poravnalnega odbora, da je ponujena vrednost po višini primerna tudi zato, ker so bili (tudi) manjšinski delničarji deležni vrednosti, ki izhaja iz kontrolnega paketa delnic (ki omogoča vpliv na družbo), torej cene, ki vključuje kontrolno premijo, in da je bila (tudi) s tega vidika transakcija iztisnitve izvedena v duhu uveljavljanja iztisnitve ob primerni denarni odpravnini po ZGD-1. 25. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

26. Ker predlagatelja s pritožbo ni uspela, sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 37. členom ZNP). Prav tako krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo nasprotni udeleženec, saj njegove vloge pritožbeno sodišče ne ocenjuje za potrebne v smislu 155. člena ZPP. Takšna stroškovna odločitev je utemeljena tudi ob upoštevanju določbe prvega odstavka 35. člena ZNP in 614. člena ZGD-1.