Jedro

Tožnik je bil kot delovni invalid na poklicni rehabilitaciji še naprej v delovnem razmerju pri toženi stranki z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, razen izjeme glede izplačevanja nadomestila plače. Ker je bil pri toženi stranki pred nastopom poklicne rehabilitacije zaposlen več kot šest mesecev, ima za leto 2009 pravico do celotnega letnega dopusta in posledično tudi pravico do regresa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati regres za leto 2009 v bruto znesku 700,00 EUR, od tega zneska obračunati in odvesti pripadajoči davek, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo, na TRR odvetniške družbe ..., odprt pri ... banki. Višji tožbeni zahtevek za 100,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 in zakonske zamudne obresti v presežku, je zavrnilo. Toženi strani je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 94,68 EUR v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na TRR odvetniške družbe ..., odprt pri ... banki.

Zoper ugodilni del sodbe (1. in 3. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Navaja, da je bilo sporno v tej delovnopravni zadevi le vprašanje, ali je tožnik glede na svoj položaj upravičen do zahtevka iz naslova regresa za letni dopust. Sodišče je ugotovilo, da tožnik v času poklicne rehabilitacije ostaja še naprej v delovnem razmerju pri toženi stranki z vsemi pravicami in obveznostmi iz tega razmerja. Po presoji sodišča so s pogodbo o poklicni rehabilitaciji določene le pravice in obveznosti strank v zvezi z rehabilitacijo in ne delovnopravne obveznosti, ki so določene s pogodbo o zaposlitvi in ki v času trajanja poklicne rehabilitacije še vedno velja. S takšnim zaključkom prvostopenjskega sodišča tožena stranka ne soglaša. Opozarja, da so stranki in Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje sklenili tripartitno pogodbo o poklicni rehabilitaciji, iz katere izhajajo medsebojne pravice in obveznosti strank iz naslova poklicne rehabilitacije tožnika. Nobenega dvoma ne more biti, da gre v konkretnem primeru za poseben delovnopravni položaj tožnika, saj je tožena stranka dolžna v svoje breme tožniku izplačevati denarno nadomestilo za čas od končane poklicne rehabilitacije do pričetka dela na novem delovnem mestu, ZPIZ pa je v skladu s 1. točko II. člena pogodbe dolžan tožniku izplačevati nadomestilo za čas poklicne rehabilitacije. Zaradi tega vztraja, da med njo in tožnikom v spornem obdobju ni vzpostavljeno delovno razmerje, saj tožnik pri toženi stranki tudi ne opravlja nobenega dela. Ker je pravica do regresa za letni dopust vezana na samo pravico do letnega dopusta, je po razumevanju tožene stranke zato potrebno zlasti ugotavljati, ali ima glede na svoj specifični položaj tožnik sploh pravico do letnega dopusta. Tožena stranka vztraja, da tožniku ta pravica ne pripada, saj v času poklicne rehabilitacije pri toženi stranki ne opravlja nobenega dela.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka pritožbene navedbe, da med tožnikom in toženo stranko v spornem obdobju ni vzpostavljeno delovno razmerje. Navaja, da je tožniku pravica do poklicne rehabilitacije bila priznana v času delovnega razmerja in delovnopravna zakonodaja v tem primeru ne daje podlage za prenehanje delovnega razmerja, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in k ustrezni razlagi odločitve dodaja: Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in listinskih dokazov izhaja, da je tožnik z odločbo ZPIZ-a z dne 4. 2. 2008 bil razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu od 11. 1. 2008 dalje in se mu prizna pravica do poklicne rehabilitacije s šolanjem v trajanju 4 leta, zaradi usposobitve za drug poklic ali delo „elektrotehnik – elektronik“, katero mu je dolžna zagotoviti tožena stranka kot delodajalec. Ob upoštevanju 88. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 106/99 – 10/08), ki določa, da je dolžan poklicno rehabilitacijo zagotoviti delodajalec, pri katerem je bil delovni invalid ob nastanku invalidnosti v delovnem razmerju, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik ob nastopu poklicne rehabilitacije nedvomno bil v delovnem razmerju pri toženi stranki, saj mu je ta kot njegov delodajalec zagotovila poklicno rehabilitacijo, kar izhaja tudi iz pogodbe o poklicni rehabilitaciji št. I-1.062.025, s katero so določene le pravice in obveznosti strank v zvezi s poklicno rehabilitacijo tožnika in ne njegove delovnopravne obveznosti, ki so določene s pogodbo o zaposlitvi in ki v času trajanja poklicne rehabilitacije še vedno velja. Ob dejstvu, da je bila tožniku pravica do poklicne rehabilitacije priznana v času delovnega razmerja, in ker delovnopravna zakonodaja v tem primeru ne daje nobene podlage za prenehanje delovnega razmerja, je potrebno ugotoviti, da ostaja tožnik kot delovni invalid še naprej v delovnem razmerju pri delodajalcu z vsemi pravicami in obveznostmi iz tega razmerja, razen izjeme glede izplačevanja nadomestila plače. Upoštevaje navedeno in ob dejanski ugotovitvi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da med strankama ni sporno trajanje delovnega razmerja, saj je bil tožnik pred sklenitvijo pogodbe o poklicni rehabilitaciji pri toženi stranki zaposlen več kot 6 mesecev, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku za leto 2009 pripada pravica do celoletnega letnega dopusta in posledično tudi pravica do regresa, saj je slednja po določbi 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in 103/2007) vezana na pravico do letnega dopusta, ne pa na dejansko opravljanje dela v tem času, kot to zmotno meni pritožba. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožniku priznalo regres za letni dopust za leto 2009 v obsegu, kot to izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in skladno z določbo 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožeče stranke pa ni bil potreben, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).