Jedro

Sodišče ob procesnem gradivu ni moglo pomisliti, da bi lahko prišla v poštev odškodninska pravna podlaga. Poleg tega slednja ni nekaj neobičajnega, skritega, kompleksnega. Razjasnjevalna dolžnost zato ni nastopila.

Pojem višine stroškov popravila je treba razlagati tako, da vsebuje tudi znesek DDV.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje: - v točki II. izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: „ Tožena stranka zavarovalnica X., je dolžna tožeči stranki R. V., plačati 6.052,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.4.2009 dalje, v roku 15-tih dni.“ - v III. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: „Višji tožbeni zahtevek, ki se glasi: tožena stranka zavarovalnica X, je dolžna tožeči stranki R. V. plačati zavarovalnilno v višini 18.198,30 EUR s pripadajočimi obrestmi,“ se zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi tožnik uveljavlja plačilo zavarovalnine iz naslova kasko zavarovanja. Pravna podlaga zahtevka med strankama ni sporna. Sporno je bilo, ali je treba zavarovalnino obračunati po sistemu totalne škode ali po sistemu delne škode.

2. Sodišče prve stopnje je pritrdilo tezi tožene stranke, da je treba zavarovalnino obračunati kot delno škodo in zato tožeči stranki pripada odškodnina v višini stroškov popravila. Glede na to, da je tožena stranka nesporni del plačala, je tožniku priznalo še 2.255,75 EUR s pripadajočimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek za 21.925,25 je sodišče zavrnilo.

3. Proti sodbi vlaga pritožbo tožnik. Sklicuje se na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1). Napada zavrnilni del sodbe in sicer v višini 6.425,27 EUR. Napada tudi odločitev o stroških. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in mu prisodi še nadaljnjih 6.425,27 EUR. Podredno predlaga razveljavitev v izpodbijanem delu. Pritožnik se zavzema za to, da bi mu tožena stranka plačala še 6.445,27 EUR, kar utemeljuje z ravnanjem tožene stranke v času pogajanj. Sodišče naj bi namreč spregledalo, da je tožnik pristopil k prodaji poškodovanega vozila prav zato, ker naj bi cenilec na ogledu poudaril, da je vozilo ekonomska totalka. V konkretnem primeru gre za potrošniško zavarovalno pogodbo in od tožene stranke se pričakuje, da ravna s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Tožena stranka je torej z lastnim ravnanjem povzročila, da je tožnik vozilo prodal kot razbitino. To izhaja tudi iz dokaznega postopka. Pritožnik trdi, da je tožeča stranka to izrecno zatrjevala na prvem naroku za glavno obravnavo. Uveljavlja pogodbeno odškodninsko odgovornost in zahteva povračilo škode.

4. Če bi sodišče temu delu pritožbe ne ugodilo, pa podredno zahteva, da se k stroškom za popravilo vozila prišteje še 20 % DDV v višini 3.796,95 EUR. To izhaja tudi iz izvedenskega mnenja. Strošek za fizično osebo je namreč vselej strošek skupaj z DDV.

5. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki. Ta je pritožniku očitala, da nedopustno širi tožbeno podlago, ko se sklicuje na odškodninsko odgovornost tožene stranke. Glede prispevanja DDV pa trdi, da tožnik vozila v resnici ni popravil in da zato hipotetično obravnavanje DDV ne pride v poštev.

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Srž spora, kakor sta jo s svojo trditveno podlago zasnovali pravdni stranki, je bila, po kateri izmed dveh metod iz 16. člena Splošnih pogodbenih pogojev (B2) je treba glede na dejanske okoliščine primera (vrednost vozila pred nezgodo, stroški popravila in vrednost rešenih delov) obračunati škodo.

8. Tožeča stranka je zagovarjala, da po sistemu totalne škode (totalke), tožena stranka je, nasprotno, zagovarjala sistem delne škode.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in obrazložilo, da so in zakaj so izpolnjeni pogoji za obračun škode po sistemu delne škode. Glede teh razlogov in izbrane metode ugotavljanja škode pritožbeno sodišče torej nima nikakršnih pomislekov. Konkretiziranih argumentov, da bi morala biti glede na pravnorelevantne okoliščine (po splošnih pogojih so to: vrednost vozila, stroški popravila in vrednost rešenih delov – razbitin) izbrana metoda obračuna po sistemu totalka, navsezadnje ne ponuja niti pritožba.

10. Pritožnik stori v pritožbi nekaj drugega. Postavi trditve, iz katerih bi sledil sklep, da je tožena stranka ravnala neskrbno ter tožnika zavedla, da je rešene dele prodal, zaradi česar mu je sedaj nastala škoda.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožena stranka takšnemu pritožbenemu pristopu tožnika utemeljeno zoperstavlja, češ da gre za nedopustno širjenje tožbene podlage. Tožeča stranka se namreč opira na odškodninsko podlago. Dejstev, ki bi zapolnila dejanski stan odškodninskopravne podlage (nedopustno škodljivo dejstvo, obstoj škode v zatrjevani višini ter pravno relevantna vzročna zveza med njima) tožeča stranka v trditveni podlagi pred sodiščem prve stopnje ni navajala. V pritožbi sicer trdi, da je to izrecno navedla na prvem naroku. A pregled zapisnika s prvega naroka razkrije, da gre za zavajajočo navedbo. Edino, kar je namreč tožeča stranka v tej smeri navedla, je bilo: „poleg tega pa omenjeni predračun dokazuje kvečjemu to, da bi tožena stranka že ob nastanku zavarovalnega primera morala pristati na popravilo vozila, kar pa na škodo tožnika ni storila in mu ni obračunala oziroma povrnila zavarovalnine na ta način“. Takšna trditvena podlaga ne predstavlja sklenjenega dejanskega stanu odškodninskega primera. V luči zdajšnjih pritožbenih navedb ga sicer nakazuje. V kontekstu dotlej zasnovanega gradiva pa tudi to ne. Sporočilni pomen citirane navedbe tožeče stranke je v luči dotlejšnjega procesnega gradiva (ki je tudi edino procesno upoštevno) predvsem to, da sta bili stranki že pred pravdo delno na dveh bregovih in da sta v nespornem delu pravno razmerje reševali, v spornem delu pa je ostalo odprto in je sedaj predmet te pravde. Iz citiranih navedb ni mogoče nedvoumno izluščiti sklepa, da je tožena stranka tožnika zavedla, ter da je prav zato ta rešene dele prodal pod ceno.

12. Že zato, ker tega ni mogoče izluščiti, niso bili vzpostavljeni pogoji, ki bi sodišču nalagali, da aktivno uporabi metodo materialnega pravdnega vodstva (285. člen ZPP) v smeri odškodninskega dejanskega stanu.

13. Materialno pravdno vodstvo ni temeljno procesno načelo, marveč metoda sojenja. Gre za procesno aktivnost sodišča pri povezovanju zgornje in spodnje premise sodniškega silogizma. Ker čisto razpravno načelo temelji na iluziji, da sta obe premisi dani v naprej, je ta procesna aktivnost potrebna zaradi zagotovitve strankine pravice do izjave. Pri določanju obsega potrebnega in dopustnega materialnega pravdnega vodstva je zato treba upoštevati tako teoretično kot ustavnopravno izhodišče materialnega pravdnega vodstva. Obseg materialnega pravdnega vodstva mora biti zato tak, da se procesna načela in temeljne procesne pravice znajdejo v ustreznem ravnovesju. Ta procesna načela in pravice so: razpravno načelo, pravica do kontradiktornosti, načelo sodniške nepristranosti ter pravica do učinkovitega sodnega varstva. Potreba po razjasnjevalni oblasti sodišča bo zato največja pri dopolnjevanju trditvenega gradiva. Nastopila bo tedaj, ko je upoštevna normativna zgradba kompleksna, ko so stranke zavedene s predhodno diagnozo pravnega spora, ki jo je imelo pred očmi sodišče, pa jo je kasneje predrugačilo, ali tedaj, ko sodišče namerava odstopiti od ustaljene sodne prakse. Da bo sodišče na normativno zgradbo, ki naj jo razgrne pred strankami, sploh lahko pomislilo, bo moralo imeti podlago v dotlejšnjem procesnem gradivu (2).

14. V obravnavani zadevi torej sodišče prve stopnje v procesnem gradivu ni imelo podlage, da bi sploh lahko pomislilo na možno odškodninsko podlago. Poleg tega pri odškodninski pravni podlagi ne gre za neobičajno, pravno skrito podlago, kjer bi šele procesna aktivnost sodišča stranki omogočila, da učinkovito uresniči ustavno pravico do poštenega postopka (22. člen Ustave). Nasprotno, gre za eno najbolj običajnih pravnih podlag. Tako kot jo je tožnik podal v pritožbi, bi lahko storil že pravočasno v prvostopnem sojenju. Ker tega ni storil, je s celotnim sklopom pritožbenih navedb v tej smeri prekludiran (337. člen ZPP). Njegovo primarno pritožbeno prizadevanje je zato neutemeljeno.

15. Drugače pa je glede podrednega pritožbenega prizadevanja. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je pri obračunu po sistemu delne škode (glej 16. člen splošnih pogojev) treba v okviru pojma „višina stroškov popravila“ upoštevati takšno višino, kakršno mora lastnik vozila plačati serviserju, ki škodo odpravlja. To pa je višina, ki vsebuje tudi DDV. Dejstvo, da tožnik vozila dejansko ni dal popraviti, marveč je prodal rešene dele, na to okoliščino vpliva v prav enaki meri, kakor na okoliščino, da se zavarovalnina v obravnavani zadevi sploh obračunava po metodi delne škode (torej z ugotavljanjem stroškov popravila). Škoda, ki je tožniku nastala, je škoda v realni višini stroškov popravila, ne glede na to, kako je cena sestavljena navznoter. Škoda se s prodajo namesto popravila ni nič zmanjšala. Tožnik je pač prodal rešene dele, ki jih bremenijo stroški popravila, v katere je vštet tudi DDV. Ta je sestavni del tržne cene. S takšnega izhodišča je izhajal tudi izvedenec (glej list. št. 121). Iz pisnega mnenja, ki ga pritožbeno sodišče lahko ocenjuje z enako spoznavoslovno kvaliteto kot sodišče prve stopnje, izhaja, da znašajo stroški popravila 18.984,75 EUR ter da je k tej vsoti potrebno prišteti še 20 % DDV. Ob materialnopravni pravilni razlagi pojma „višina stroškov popravila“ iz 16. točke splošnih pogojev je zato pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je ugodilni del zvišalo za pripadajoči DDV, se pravi za 3.796,95 EUR. Skupaj priznani znesek zato po spremembi sodbe znaša 6.052,70 EUR. Zavrnilni del pa se ustrezno zniža. Procesno pooblastilo je podano v 5. alineji 358. člena ZPP.

16. Ker tudi po spremembi še vedno velja, da je uspeh pravdnih strank deljen (pri čemer tožnikov delež uspeha z deležem tožene stranke še vedno znatno zaostaja), ni nikakršnih pogojev, da bi pritožbeno sodišče določbo 154. člena ZPP uporabilo drugače, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje oziroma, da bi jo spremenilo v tožnikovo korist. Takšna uporaba določbe 154. člena ZPP pa utemeljuje tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo ter še poznejše spremembe tega predpisa).

(2) Glej več na naslovu: http://www.odv-zb.si/upload/Odvetnik/2012/Gradivo%20Finale%20Konec.pdf ter tam zbrano sodno prakso.