Jedro

Zavarovancu je bila priznana pravica denarnega nadomestila med brezposelnostjo, nato pa je bilo v delovnem sporu ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja in zavarovanec reintegriran v delovno razmerje. Spor o vračilu zavarovancu izplačanega denarnega nadomestila med brezposelnostjo med izvajalcem zavarovanja za brezposelnost kot tožencem in zavarovančevim delodajalcem kot tožnikom, ni spor o pravici do in iz obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti, zato ni socialni spor. Ker je toženec o vračilu nadomestila izdal odločbo, je za odločanje pristojno upravno sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da Delovno in socialno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v tem sporu, ter da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopljena Upravnemu sodišču Republike Slovenije v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču. Zoper sklep je pritožbo vložila tožeča stranka. V pritožbi navaja, da je vložila tožbo zoper toženo stranko v zvezi z njeno odločbo št. ... z dne 21. 9. 2012, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke z dne 7. 5. 2012, vloženo zoper odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Območna služba .., št. ... z dne 16. 4. 2012. Prvostopenjski organ je odločal o obveznosti delodajalca iz tretjega odstavka 140. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami), da vrne zavodu denarno nadomestilo, izplačano za čas brezposelnosti zavarovancu A.A.. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) v 3. točki prvega odstavka 7. člena določa, da so socialna sodišča pristojna soditi na področju zavarovanja za primer brezposelnosti in zaposlovanja, med drugim tudi o pravici do in iz obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti. V prvi alineji drugega odstavka 7. člena pa nadalje določa, da je Delovno in socialno sodišče pristojno za odločanje v socialnih sporih o povrnitvi neupravičeno pridobljenih sredstev na področjih, navedenih v prvem odstavku 7. člena. Socialni spori so po definiciji iz prvega odstavka 58. člena ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V navedenih zadevah se po drugem odstavku omenjenega člena v socialnem sporu zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil. Glede na navedeno tožeča stranka meni, da so v konkretnem primeru podani vsi zakonski elementi socialnega spora, za reševanje katerega je stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ne pa Upravno sodišče Republike Slovenije. Enako stališče je zavzela tudi tožena stranka v pravnem pouku, s katerim je tožečo stranko napotila na sodno varstvo pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi. Pri tem ni kršilo niti materialnega prava niti postopkovnih določb, na kar pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), pazi po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka je vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke opr. št. ... z dne 21. 9. 2012. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena pritožba, ki jo je vložila tožeča stranka zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 16. 4. 2012. Zavržena je bila tudi dopolnitev pritožbe, vložena zoper odločbo z dne 16. 4. 2012. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da je bilo na podlagi odločbe Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 14. 12. 2007 ter nadaljnjih odločb v tem postopku, vezanih na navedeno odločbo, zavarovancu A.A: do dneva izdaje te odločbe izplačan znesek 2.151,37 EUR neto, ki ga je zavarovančev delodajalec (tožeča stranka v predmetnem sporu) dolžan vrniti v 30 dneh od dokončnosti te odločbe na transakcijski račun Zavoda RS za zaposlovanje, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je v pravnem pouku navedla, da je zoper dokončno odločbo dopustna tožba na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. V zadevi je odprto vprašanje, ali je Delovno in socialno sodišče stvarno pristojno za reševanje sporne zadeve.

Stvarna pristojnost Delovnega in socialnega sodišča v zvezi s socialnimi spori, je urejena v 7. členu ZDSS-1. Tako je v prvem odstavku točka 3. a navedenega člena določeno, da je socialno sodišče pristojno za odločanje o pravici do in iz obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti in plačevanju prispevkov za to zavarovanje.

Glede na vsebino spornih odločb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da z navedenimi odločbami ni bilo odločeno o priznanju pravic iz naslova obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti oziroma glede plačevanja prispevkov za to zavarovanje. Tožena stranka je namreč zavarovancu A.A. že priznala pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, s tem da je bilo kasneje s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je zavarovancu delovno razmerje nezakonito prenehalo in da delovno razmerje traja do 31. 12. 2008. Po stališču tožene stranke je bil v tem primeru zavarovanec upravičen do denarnega nadomestila samo do 16. 4. 2008. Od tožeče stranke zato na podlagi tretjega odstavka 140. člena ZUTD zahteva vračilo neupravičeno izplačanih sredstev. V tretjem odstavku 140. člena ZUTD je določeno, da kadar je zavod po določbah tega zakona upravičen odpraviti odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila, v istem postopku odloči tudi o vračilu neupravičeno izplačanih sredstev. V četrtem odstavku pa je nadalje določeno, da neupravičeno izplačano denarno nadomestilo iz tretjega odstavka 140. člena ZUTD, zavarovanec oziroma v primeru iz tretjega odstavka 65. člena tega zakona delodajalec, dolžan vrniti v roku 30 dni od dokončnosti odločbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede na podano dejansko stanje, tako v sporni zadevi nikakor ne gre za spor o priznanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Tak spor je podan le v primeru, ko tožena stranka odloča o pravicah zavarovanca, kot na primer o pravici zavarovanca do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. V primeru, da pride do spora, zavarovanec pred Delovnim in socialnim sodiščem, v socialnem sporu izpodbija dokončno odločbo v zvezi z priznanjem pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti. Tožeča stranka ni zavarovanec in z izpodbijanimi odločbami tudi ni bilo odločeno o pravicah tožeče stranke iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.

ZDSS-1 v drugem odstavku 7. člena nadalje določa, da je socialno sodišče na področju iz prejšnjih odstavkov pristojno odločati tudi v naslednjih socialnih sporih in sicer o povrnitvi neupravičeno pridobljenih sredstev ter o povrnitvi škode, ki jo je državni organ oziroma nosilec javnih pooblastil (v nadaljnjem besedilu: zavod) povzročil zavarovancu oziroma upravičencu do socialnega varstva (v nadaljnjem besedilu: zavarovanec), oziroma škode, ki jo je zavarovanec povzročil zavodu v zvezi z zavarovalnim razmerjem ali v zvezi z uveljavljanjem pravic iz socialnega varstva. Že iz same vsebine navedene določbe izhaja, da gre v teh primerih za spore med zavarovancem in zavodom, vezanim na zavarovalno razmerje. Kot je bilo že prej pojasnjeno, tožeča stranka v zadevi ne nastopa kot zavarovanec, kar pomeni, da tudi ni podana stvarna pristojnost socialnega sodišča, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. ZDSS-1 v tretjem odstavku 7. člena nadalje še določa, da je socialno sodišče pristojno odločati tudi v socialnih sporih, za katere tako določa zakon. ZUTD glede povrnitve sredstev po tretjem odstavku 140. člena v primeru, ko je sredstva dolžan vrniti delodajalec ne določa, da je za te spore pristojno Delovno in socialno sodišče. Tudi glede na določbe prej veljavnega Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/1991 s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo v drugem odstavku 54. člena določeno, da zavod zahteva od delodajalca vrnitev škode v primeru, če sodišče s pravnomočno sodbo ugotovi, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito. V teh primerih je šlo za gospodarski spor, kar izhaja tudi iz sodne prakse, kot na primer sklep VIII R 9/2010 z dne 16. 6. 2010. Glede na novo zakonsko ureditev se sicer odpira vprašanje, ali je potrebno v takih primerih izdajati odločbe, ali pa lahko tožena stranka direktno od delodajalca v gospodarskem sporu zahteva povrnitev neupravičeno pridobljenih sredstev. Ker pa je v sporni zadevi tožena stranka že odločila s spornima odločbama, pa pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da mora biti v primeru izdanih upravnih odločb strankam zagotovljeno sodno varstvo. Skladno s prvim členom Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 s spremembami) se sodno varstvo pravic in pravnih interesov posameznikov ali pravnih oseb, ki so nosilci pravic in obveznosti, zoper odločitve nosilca javnih pooblastil, zagotavlja v upravnem sporu. V upravnem sporu odloča sodišče, ki je pristojno za reševanje upravnih sporov na prvi stopnji tudi o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo nosilci javnih pooblastil. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja tudi na sodno prakso kot na primer sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII R 10/2004 z dne 6. 9. 2004. Tudi v navedeni zadevi je bila tožba vložena zoper odločbo upravnega organa, s tem da je bilo ugotovljeno, da ne gre za socialni spor in s tem za pristojnost socialnega sodišča, temveč za pristojnost upravnega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožeča stranka sama trpi stroške pritožbe.